Jedro

Preizkus, ali naj sodišče zavrže zahtevo za obnovo, ker se na podlagi predloženih dejstev ali dokazov „ne bi mogla dovoliti obnova“ je vsebinske narave. Okoliščina, da takšen preizkus poteka brez predhodnega opravljanja poizvedb, kar je značilno za drugo, vsebinsko fazo odločanja o dovolitvi obnove, ne pomeni vložnikovega prikrajšanja. Izostanek poizvedb namreč v zadostni meri nadomesti prav odločanje ob predpostavki, da navedbe vložnika držijo. S tem se vložnika obnove (vsaj) izhodiščno tudi razbremeni tveganja, da bi bil uspeh poizvedb v kasnejši vsebinski fazi odločanja o obnovi zanj neugoden.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 49/2003 z dne 19. 3. 2004, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1649/2005 z dne 27. 3. 2006 in s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Kp 4/2006 z dne 17. 7. 2006, spoznalo obsojenega A. A. za krivega treh kaznivih dejanj umora, storjenih na zahrbten način, po 1. točki drugega odstavka 127. člena Kazenskega zakonika (KZ), v zvezi s prvim odstavkom istega člena. Sodišče je obsojencu za vsako izmed dejanj umora določilo kazen 30 let zapora in mu nato izreklo enotno kazen 30 let zapora. Obsojenec je po svojih zagovornikih zoper pravnomočno sodbo vložil tudi zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 447/2006 dne 7. 9. 2007 zavrnjena, prav tako je bila z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-3367/2007 dne 2. 7. 2009 zavrnjena ustavna pritožba obsojenčevih zagovornikov.

2. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrglo zahtevo za obnovo postopka, ki jo je vložil obsojenčev zagovornik. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno.

3. Zoper navedeni pravnomočni sklep so zahtevo za varstvo zakonitosti (dne 14. 12. 2021 in dne 20. 12. 2021) vložili obsojenčevi zagovorniki. Sklep izpodbijajo zaradi kršitve določb kazenskega postopka in kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic. Predlagajo, naj Vrhovno sodišče ugodi zahtevi ter izpodbijani sklep bodisi spremeni in ugodi zahtevi za obnovo postopka, bodisi (podrejeno) sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje senatu Okrožnega sodišča v spremenjeni sestavi.

4. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne. V luči meril za vsebinsko presojo odločb, s katerimi se ne konča postopek, izpostavlja, da so stališča o razmejitvi med formalnim in vsebinskim preizkusom zahteve za obnovo postopka (ki je v jedru vložene zahteve) že oblikovana. V vsebinskem smislu pa poudarja, da sta sodišči pravilno uporabili oblikovana merila, na podlagi katerih se zahteva za obnovo zavrže, in da ta niso nesorazmerno visoka.

5. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca je vložnik podal izjavo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo 23. 2. 2022, v kateri navaja različne okoliščine, povezane z dokaznim postopkom, ki je tekel pred pravnomočnostjo sodbe, in vztraja pri navedbah v zahtevi.

B. - I _Presoja predpostavk za vsebinsko obravnavo zahteve_

6. Po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-K; Uradni list Republike Slovenije št. 91/11) je treba dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo presojati z merili, ki jih za ti. druge (torej ne končne) odločbe predpisuje prvi odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP; npr. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 12400/2013 z dne 23. 5. 2019). Vrhovno sodišče zahtevo, ki teh pogojev ne izpolnjuje, zavrže (drugi odstavek 423. člena ZKP). Pogoji, pod katerimi je glede na prvi odstavek 420. člena ZKP mogoče izpodbijati takšno odločbo, so tesno povezani s trditvenim bremenom vložnika, da obstoj teh pogojev v izrednem pravnem sredstvu utemelji in s tem doseže vsebinsko obravnavo zahteve (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 24267/2017 z dne 11. 11. 2021).

7. Vložniki navajajo, da bi vsebinska obravnava zahteve "podala jasne odgovore na pomembna pravna vprašanja glede postopka odločanja o zahtevi za obnovo postopka, predvsem razmejitve formalnega preizkusa ... in opravljanjem poizvedb." V nadaljevanju - skozi konkretne očitke zoper izpodbijani sklep - vložniki konkretizirajo dve pravni vprašanji, ki naj jih obravnava Vrhovno sodišče, in sicer (smiselno): (i) razlaga in razlikovanje med "novimi dokazi" in "novimi dejstvi" v luči 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP; in (ii) razlaga standarda "očitnosti" v luči razloga za zavrženje zahteve za obnovo, če "dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova" (prvi odstavek 413. člena ZKP).

Vložniki ob tem zatrjujejo, da naj bi napačna razlaga standarda "očitnosti" v okviru razloga za zavrženje zahteve za obnovo vodila v poseg v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave), ker se - smiselno – nesorazmerno omejuje dostop vložnikov zahteve za obnovo do meritorne obravnave v kontradiktornem postopku.

8. Četudi Ustava ne zagotavlja pravice do izrednega pravnega sredstva, kakršno je zahteva za obnovo postopka, mora ureditev takšnega pravnega sredstva - če ga zakonodajalec predvidi - zagotavljati učinkovito in dejansko možnost dostopa do vsebinske sodne presoje vloženega pravnega sredstva. Z razlogom za zavrženje zahteve za obnovo, ker „dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova“ (prvi odstavek 413. člena ZKP), je zakonodajalec omejil dostop do ti. vsebinske faze preizkusa zahteve za obnovo, v kateri se s poizvedbami „raziščejo dejstva in preizkusijo dokazi“ (drugi odstavek 413. člena ZKP) in vsebinsko odloči, ali naj se zahteva za obnovo zavrne ali pa obnova dovoli (prvi odstavek 414. člena ZKP). S tem je zakonodajalec torej omejil tudi dostop do obnove pravnomočno končanega postopka. Vprašanja, ki jih odpirajo vložniki, zato presegajo pomen obravnavane zadeve in so pomembna za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava pri odločanju o dostopu do tega izrednega pravnega sredstva.

B. – II Vsebina zahteve in obseg presoje

9. Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti šele na 9. strani zahteve konkretizirano izpodbijajo stališča, ki sta jih pri odločanju o zahtevi za obnovo postopka zavzeli nižji sodišči. Četudi vložnik opredeli kršitve kot kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je Vrhovno sodišče trditve, ki jih ponudijo v zahtevi za varstvo zakonitosti, obravnavalo v obsegu, v katerem zahteva izpolnjuje pogoje za vsebinsko obravnavo (glej zgoraj). Zato je navedbe v zahtevi preizkusilo le z vidika kršitve prvega odstavka 413. člena ZKP, kolikor sodiščem dopušča, da zahtevo za obnovo zavržejo, ker „dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova.“ Ta presoja vključuje tudi vprašanje, ali so sodišča pravilno presodila, ali imajo pred seboj „nova“ dejstva oziroma dokaze (3. točka prvega odstavka 410. člena ZKP).

10. Vložniki navedeno kršitev zatrjujejo glede stališč, ki sta jih nižji sodišči sprejeli v zvezi z naslednjimi dejstvi in dokazi, predloženimi v zahtevi za obnovo: (i) sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) Čeferin proti Sloveniji, št. 40975/2008 z dne 16. 1. 2018, skupaj z mnenjem prof. dr. Cirila Ribičiča „Ustavnopravno mnenje o vplivu sodbe ESČP Čeferin proti Sloveniji na obnovo kazenskega postopka zoper A. A.“ z dne 28. 7. 2020; (ii) smrtjo B. B., obsojenčevega strica; (iii) zapisnikom o zaslišanju C. C. in njegovim priznanjem pred beograjskimi kriminalisti; (iv) zaslišanjem D. D. ter (v) strokovnimi mnenji H. H. (o strokovnosti in zanesljivosti izvedenskega mnenja dr. Jožeta Balažica), I. I. (o strokovnosti in zanesljivosti izvedenskega mnenja dr. Janeza Rojška) in J. J. (v zvezi z dokazno oceno podatkov o komunikacijah z mobilnimi telefoni v relevantnem obdobju).

11. Uvodoma je treba poudariti še, da z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče doseči ponovne presoje dejanskih ugotovitev, na katere se opira izpodbijana pravnomočna odločba (drugi odstavek 420. člena ZKP). Z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper odločbo o zahtevi za obnovo (prav zaradi prepovedi iz drugega odstavka 420. člena ZKP) zato tudi ni mogoče doseči drugačne presoje spoznavnih prispevkov predloženih dejstev in dokazov, kot jo ponuja izpodbijana pravnomočna odločba.

B. - III

12. Vrhovno sodišče se je že izčrpno opredelilo glede razmejitve med formalnim preizkusom zahteve za obnovo in meritornim odločanjem o dovolitvi obnove (npr. v sodbi I Ips 332/2002 z dne 22. 1. 2004).

Prva faza odločanja o dovolitvi obnove je (vsaj na videz) formalne narave; ureja jo prvi odstavek 413. člena ZKP. Sodišče v teh fazi s sklepom zavrže zahtevo, če ugotovi na podlagi same zahteve in spisov prejšnjega postopka, da - med drugim - "dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova" ali da vlagatelj zahteve za obnovo ni navedel, "s katerimi dokazi so podprta dejstva, na katera se obnova sklicuje" (kot to predpisuje drugi odstavek 412. člena ZKP).

Druga faza je vsebinske narave in vključuje kontradiktorni postopek s poizvedbami, "da se raziščejo dejstva in preskrbijo dokazi, na katere se sklicuje" zahteva, in pridobi odgovor nasprotne stranke (drugi odstavek 413. člena ZKP). Te izvedbe so podlaga za odločanje, ali naj se zahtevi za obnovo ugodi ali pa naj se zahteva zavrne (prvi odstavek 414. člena ZKP). Zahtevi za obnovo, ki se opira na razlog iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, bo ugodeno le, če se sodišče prepriča, da utegnejo nova dejstva ali novi dokazi "sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu." Vendar pa zahteva ti. formalnega preizkusa ne bo prestala, če "dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova." To lahko pomeni (i) bodisi da dejstva ali dokazi očitno niso novi, (ii) bodisi da dejstva ali dokazi, četudi novi, očitno ne morejo "sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu" (povzeto po sodbi I Ips 332/2002 z dne 22. 1. 2004).

_Dosedanja presoja Vrhovnega sodišča: nova dejstva in novi dokazi_

13. Vrhovno sodišče je večkrat razložilo pomen besedila 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP. O razlagi pojmov "nov dokaz" in "novo dejstvo" je sprejelo naslednja stališča: (i) glede časovnih razsežnosti novih dejstev in dokazov: ‒ da mora biti dokaz ali dejstvo "novo", kar se presoja glede na procesno gradivo, ki so ga imela sodišča pred seboj ob koncu kazenskega postopka. Nova dejstva ali novi dokazi so lahko le tisti, ki so sodišču z zahtevo za obnovo postopka predloženi prvič (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 23139/2011-27 z dne 17. 5. 2012), kar pomeni, da so "novi po svojem bistvu in vsebini," ne pa tista dejstva in dokazi, ki so bili že izvedeni in ocenjeni v pravnomočno končanem kazenskem postopku (sodba I Ips 81809/2010 z dne 11. 5. 2011; I Ips 337/2006 z dne 21. 11. 2007). To velja tudi za dokaze, katerih izvedbo je sodišče v pravnomočno končanem postopku zavrnilo (sodba I Ips 325/2002 z dne 14. 11. 2002); ‒ da so dokazi "novi", četudi so v času sojenja že obstajali, vendar niso bili predlagani sodišču oziroma izvedeni (sodba I Ips 202/2003 z dne 30. 10. 2003); ‒ da predlog ponovne izvedbe dokaza z istim dokaznim sredstvom o isti dokazni temi ne pomeni predloga novega dokaza (sodba I Ips 330/2009 z dne 18. 3. 2010; sodba I Ips 34382/2011-22 z dne 19. 4. 2012; sodba I Ips 16095/2012-22 z dne 7. 2. 2013); (ii) glede vsebine pojmov "dejstvo" in "dokaz": da so dokazi sredstvo spoznave, dejstva pa so predmet spoznave. Glede na to, da je to razlikovanje samo funkcionalno, je zato mogoče razumeti, da se v procesu dokazana dejstva lahko spremenijo v dokaz in so zato lahko podlaga za ugotavljanje nekega nadaljnjega dejstva (sodba I Ips 368/2006 z dne 19. 4. 2007); (iii) glede pričakovanega spoznavnega učinka predloženih dejstev ali dokazov: ‒ da morajo biti "nova dejstva ali novi dokazi" takšni, da postane vprašljiva ugotovitev sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na samo kaznivo dejanje (sodba I Ips 11002/2011-18 z dne 27. 10. 2011). Tako morebiten vpliv novega dokaza na višino kazenske sankcije (sodba I Ips 368/2006 z dne 19. 4. 2007) ali na višino odvzete premoženjske koristi, če ta ni ni zakonski znak kaznivega dejanja (sodba I Ips 54/2011 z dne 22. 9. 2011), ne zadošča za obnovo postopka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP; ‒ da bi se zahtevi lahko ugodilo ne zadostuje že najmanjši dvom o pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Z zahtevo za obnovo tudi ni mogoče doseči zgolj drugačne presoje že presojenih dejstev (sodba I Ips 11002/2011-18 z dne 27. 10. 2011); ‒ da sodišče vselej presoja primernost novih dejstev in novih dokazov in ugotavlja, ali samostojno ali v zvezi s prejšnjimi dokazi utegnejo povzročiti oprostitev obsojenca, ali njegovo obsodbo po milejšem zakonu (sodba I Ips 81809/2010 z dne 11. 5. 2011); ‒ da za presojo spoznavnih učinkov novih dejstev in dokazov zadošča, če ima sodišče pred seboj pravnomočno sodbo, v kateri so podrobno povzeti dokazi, na katere se opira (smiselno sodba I Ips 16095/2012-22 z dne 7. 2. 2013); in (iv) posebej glede presoje v zahtevi za obnovo predlaganih novih izvedenskih mnenjih: da v primeru izvedenstva ne zadostuje sklicevanje na drugega izvedenca in golo sklepanje o morebitni vsebini njegovega izvida in mnenja. Z vidika presoje, ali gre za nov dokaz, je odločilen prikaz novih dejstev in novih dokazov, ki direktno vplivajo na novo (izvedensko) mnenje, ki je drugačno od mnenja, danega v pravnomočno končanem kazenskem postopku (sodba I Ips 81809/2010 z dne 11. 5. 2011).

_Dosedanja presoja Vrhovnega sodišča: razmejitev med formalno in meritorno fazo odločanja o dovolitvi obnove_

14. Vrhovno sodišče je že večkrat presojalo tudi vprašanje razmejitve med formalnim in meritornim preizkusom zahteve za obnovo. Pri tem je sprejelo naslednja stališča: (i) da v postopku dovolitve obnove kazenskega postopka sodišče ne presoja verodostojnosti izvedenih dokazov, temveč glede na njihovo vsebino ocenjuje njihov pomen za odločitev, ali bo ugodilo zahtevi za obnovo ali pa jo bo zavrnilo (sodba I Ips 374/2008 z dne 25. 2. 2009; sodba I Ips 81809/2010 z dne 11. 5. 2011); (ii) da ob presoji zahteve za obnovo postopka sodišče "zgolj abstraktno ocenjuje (očitno) primernost novih dokazov in dejstev, da povzročijo drugačno sodbo, pri čemer mora izhajati iz predpostavke, da dokazi obstajajo oziroma da so prepričljivi" (sodba I Ips 16095/2012-22 z dne 7. 2. 2013); (iii) da sodišče zavrže zahtevo zaradi očitne neprimernosti dokazov (sodba I Ips 332/2002 z dne 22. 1. 2004; sodba I Ips 16095/2012-22 z dne 7. 2. 2013): če dokaz nima nič skupnega z zadevo, če ni pomemben za presojo oziroma se ne nanaša na odločilna dejstva; če dokaz ne bi mogel vplivati na spremembo sodbe, četudi bi držalo tisto, kar iz njega izhaja in bi predlagani dokaz torej potrjeval navedbe vložnika zahteve, vendar to ne bi nasprotovalo dejstvom, ki so v sodbi nedvoumno ugotovljena; in če potrjuje nekaj, kar je sodišče v pravnomočni odločbi že upoštevalo.

Standard "očitne" neprimernosti bo sodišče presojalo tako, da bo ocenilo le pomen dejstev, ne pa ocene nosilcev sporočila oziroma dokaznih sredstev. Sodišče se torej na ravni preizkusa očitne neprimernosti ne spušča v dokazno oceno oceno dokaznega sredstva (sodba I Ips 332/2002 z dne 22. 1. 2004). To je pridržano meritornemu delu odločanja o dovoljenosti obnove.

15. Odločanje, ali naj se zahteva zavrže ali ne, je v tem obsegu torej le navidez formalno. Presoja, ali je zaradi novih dejstev ali dokazov, ki jih ponuja vložnik zahteve za obnovo, podan obnovitveni razlog po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, pomeni presojo vsebinskega (pričakovanega) učinka na izpodbijano sodbo, ki jo sodišče opravi tako, (i) da nova dejstva ali dokaze „sooči“ s prejšnjimi dejstvi in dokazi ("samo zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi"), pri čemer (ii) izhaja iz zahteve za obnovo in predpostavlja, da so zatrjevana dejstva podana oziroma da bodo predlagani dokazi uspešno dokazali dejstvo ("očitno"), za katerega si prizadeva vložnik zahteve za obnovo. Če ob teh izhodiščih sodišče torej ugotovi, da zatrjevana nova dejstva ali predlagani dokazi ne utegnejo povzročiti oprostitve ali milejše sodbe, sme zavreči zahtevo za obnovo (tudi sodba I Ips 3441/2011-22 z dne 25. 4. 2013).

Z drugimi besedami, sodišče sme zavreči zahtevo za obnovo, če gre „za dokaze, ki tudi, če bi obstajali, ne bi dovoljevali obnove. Sodišče se v tem primeru ne spušča v dokazno oceno posameznega dokaznega sredstva, ker dokazna ocena zmeraj zahteva izvedbo dokaza, temveč oceni le pomen teh dejstev (ne pa ocene nosilcev sporočila oziroma dokaznih sredstev). Če pa takšna predpostavka pripelje do drugačnega zaključka, torej, da predlagani dokazi govorijo drugače, kot izhaja iz obsodbe, pa seveda zahteve za obnovo ni mogoče več zavreči, saj je za oceno dokaza potrebno dokazno sredstvo preizkusiti. Preizkušanje dokaznih sredstev pa se opravlja z izvajanjem dokazov“ (sodba I Ips 206/2001 z dne 8. 10. 2003).

B. - VI _Sodba ESČP in pravno mnenje_

16. Nosilno stališče nižjih sodišč, s katerimi sta se opredelili do predloženega dokaza, je, da je dokaz očitno neprimeren in da se ne nanaša na razsodbo o obsojenčevi krivdi (6. točka obrazložitve sklepa okrožnega sodišča) oziroma da je sodba osredotočena na vprašanje kaznovanja zagovornika in s tem ugotovljeno kršitev 10. člena EKČP (22. točka obrazložitve sklepa višjega sodišča). Višje sodišče je k temu (smiselno) dodalo, da s sodbo ESČP vložniki kvečjemu ponujajo pravna stališča, ki pa ne pomenijo uveljavljanje dejanskih napak v pravnomočni sodbi.

17. Vložniki stališča nižjih sodišč v zvezi z sodbo ESČP grajajo na 9. in 24. strani zahteve. Jedro vložnikovih navedb je, da bi se kazenski postopek zoper A. A. lahko odvil pomembno drugače, upoštevajoč indično naravo pravnomočne sodbe. Razloge, ki sta jih ponudili nižji sodišči, ocenjuje kot arbitrarne in nerazumne.

18. Zahtevi v tem delu ni mogoče slediti. Merila 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP določno narekujejo, da morajo vložniki zahteve za obnovo ponudijo dokaz, ki bi zaradi svoje dokazne moči utegnil povzročiti oprostitev obsojenca ali vsaj obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Predloženo besedilo sodbe ESČP na dejanski ravni učinkuje kvečjemu kot dokazilo odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice in kot dokazilo razlogov, ki so ESČP pri tem vodili. Vložniki si hkrati dejansko prizadevajo za stališče, da kot obnovitveni razlog zadošča že hipotetični vpliv v sodbi ugotovljene kršitve 10. člena EKČP na pravilnost pravnomočne sodbe. S tem niti ne zatrjujejo, da bi sodišča merila 410. člena ZKP zmotno razlagala ali zmotno uporabila, ampak si prizadevajo za razlago, za katero v 410. členu ZKP ni nobene podlage.

_Smrt B. B. in z njo povezane okoliščine_

19. Vložniki so tudi v zahtevi za obnovo (zlasti 14. - 30. str.) uveljavljali tezo, da naj bi bil storilec dejanja, za katerega je obsojen A. A., njegov stric, B. B. To tezo tudi tokrat podprejo zlasti z gradivom, ki je že bilo znano sodiščem v pravnomočno končanem postopku (zaslišanje E. E., zapisnik o poligrafskem testiranju B. B.), izvedba dokazov pa je bila zavrnjena. Tudi v zahtevi za obnovo postopka se kot motiv za zatrjevano ravnanje obsojenčevega strica navaja koristoljubnost in zadolženost zaradi zasvojenosti z igrami na srečo. Kot novo dejstvo vložniki zahteve za obnovo ponujajo smrt B. B., ki je storil samomor. Sodišču predlagajo poizvedbe pri sodišču in policiji, ali obstajajo kakšni podatki ali okoliščine, ki bi razkrivale vzroke samomora. Vložniki zahteve se sprašujejo, ali je vzrok samomora strah (pred odkritjem), oziroma kesanje (zaradi obsojenčevega dejanja in trpljenja).

20. Nižji sodišči sta se do dejstev in dokazov, povezanih s tezo, da je storilec dejanja B. B. (in ne obsojenec, njegov nečak), opredelili v 8. točki obrazložitve sklepa okrožnega sodišča in 10. točki obrazložitve sklepa višjega sodišča. Ta stališča so: (i) da je obramba že v pravnomočno končanem postopku uveljavljala tezo, da je B. B. storilec dejanja (za katerega je bil obsojen A. A.) in da zato ne gre za „novoto.“ To stališče velja tudi za predlog zaslišanja E. E. (katerega zavrnitev je prvostopenjsko sodišče obrazložilo na 38. - 39. str. sodbe III K 49/2003 z dne 19. 3. 2004, višje sodišče pa je tem razlogom pritrdilo v odločbi I Kp 1649/2005); (ii) da predlogi vložnikov zgolj z navajanjem, da je storilec druga oseba, ne zatrjujejo konkretno materialnopravne relevantnosti dokaznih predlogov; (iii) da vložniki ne zadostijo dokaznemu bremenu, ki jim ga nalaga 4. točka prvega odstavka 410. člena ZKP v primeru obsodb več oseb za isto kaznivo dejanje.

21. Vložniki grajajo stališča sodišč na 9., 12. in 14. - 15. strani zahteve. V razlogih pravnomočnega sklepa prepoznavajo samovoljnost in očitno napačno reinterpretacijo vsebine zahteve za obnovo. Navajajo, da je vložnik svojemu dokaznemu bremenu zadostil tako, da je relevantnost novega dejstva – smrt B. B. – podkrepil z drugimi dokazi (motiv, poligrafski test). S tem, ko so sodišča predlog, naj se raziščejo okoliščine smrti B. B., zavrnile kot nerelevanten in pavšalen, naj bi vložniku zahteve za obnovo naložile preveliko breme.

22. Vložniki imajo prav, ko zatrjujejo, da je smrt - samomor - B. B. novo dejstvo. Ne morejo pa uspeti s stališčem, da so sodišča predlagane poizvedbe pri policiji in sodišču zavrnila ob napačnem razumevanju prvega odstavka 413. člena ZKP. Te poizvedbe naj bi potrdile tezo, da je bil motiv za umor vseh treh žrtev premoženjske narave zaradi pokojnikove zasvojenosti z igrami na srečo in da ga je zaradi tega (in obsojenčeve obsodbe) pekla vest. Iz stališč nižjih sodišč je mogoče jasno razbrati, da je presoja tega dela zahteve za obnovo skladna z merili iz prvega odstavka 413. člena ZKP. Ocena višjega sodišča, da so predlogi v zahtevi za obnovo postopka "pavšalni," je razumna v luči bremena, ki ga obnovitveni razlog iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP nalaga vložnikom. V odsotnosti pravnomočne sodbe, s katero bi bila ugotovljena krivda druge osebe (v smislu obnovitvenega razloga iz 4. točke prvega odstavka 410. člena ZKP), morajo navedbe o zatrjevani krivdi druge osebe ponuditi sodišču argumente v prid tezi, da utegnejo predlagani dokazi povzročiti (sam ali v zvezi z drugimi dokazi) oprostitev obsojenca ali zanj milejšo obsodbo. To pa pomeni, da mora že vložnik zahteve za obnovo predlagane dokaze soočiti z dokazno oceno, na katero se opira pravnomočna sodba. Tega v zahtevi za obnovo postopka ni najti, kar sta pravilno ugotovili tudi nižji sodišči. Že ti razlogi v tem delu zadoščajo za sklep, da na podlagi predloženih dejstev in dokazov očitno ni mogoče dovoliti obnove. To velja toliko bolj, ker utemeljevanje relevantnosti okoliščin smrti B. B. v celoti sloni na okoliščinah, ki so že bile predložene sodiščem v pravnomočno končanem postopku (zatrjevani motiv in poligrafski test). Zato tudi ni pomembno, ali je vložniku uspelo s pridobivanjem podatkov o okoliščinah samomora B. B. ali ne.

_Priznanje C. C._

23. Vložniki zahteve za obnovo so oblikovali tudi tezo, da naj bi bil storilec dejanja, za katerega je bil obsojen A. A., C. C. To tezo opirajo na: novinarske članke in zagovornikovo dopisovanje z novinarji; poizvedbe pri beograjskih odvetnikih (od katerih je zagovornik izvedel, da so C. C. prijeli srbski organi v letu 2006); in domnevno vsebino zagovora, ki naj bi ga imenovani podal po prijetju. V zahtevi za obnovo je predlagano, naj sodišče – ker tega vložnik ne more sam – opravi poizvedbe pri beograjskem sodišču in Interpolu. Vložnik navaja tudi pogovor z neimenovanim virom blizu srbske policije.

24. Nosilni stališči izpodbijanega sklepa okrožnega sodišča glede priznanja C. C. sta: (i) da so navedbe v zahtevi za obnovo, tj. dokazni predlogi za branje korespondence med obsojenčevim zagovornikom in beograjskim odvetnikom ter predlog poizvedb pri beograjskim kazenskim sodiščem in Interpolu, nepomembne in pavšalne (8. točka obrazložitve sklepa okrožnega sodišča); in (ii) da "navedena dejstva oziroma dokazi glede C. C. kot domnevnega storilca ... presplošni ter izkazani s premajhno stopnjo verjetnosti in kot taki očitno neprimerni, da bi lahko utemeljevali obnovo postopka" (20. točka obrazložitve sklepa višjega sodišča). Pri tem je zavzelo stališče, da ni izkazano kot verjetno, da je zatrjevano priznanje dano v ustrezni obliki, da medijske objave ne morejo utemeljevati zahteve za obnovo in da je dopisovanje med odvetniki vsebinsko prazno.

25. Vložniki te razloge izpodbijajo na 12. - 14. strani zahteve za varstvo zakonitosti. Navajajo, da so na 31. - 33. strani zahteve za obnovo podali konkretne okoliščine o relevantnosti in okoliščinah priznanja C. C. v letu 2006. Ponovno opozarja, da do teh gradiv vložniki zahteve za obnovo niso mogli priti (ker, kot navaja v zahtevi za obnovo, bi te poizvedbe pri beograjskih organih lahko opravilo le sodišče). Vložniki tudi v tem delu ocenjujejo, da sta jim sodišči s tem naložili preveliko breme.

26. V obrazložitvi izpodbijanih sklepov je mogoče določno prepoznati stališče, da je dokazno breme v zahtevi za obnovo kazenskega postopka na strani vložnika, naloga vložnika pa je ponuditi takšne trditve, s katerimi je mogoče omajati dejanske razloge pravnomočne sodbe. Nobenega dvoma ni, da obrambna teza o drugem storilcu kaznivega dejanja obljublja izrek oprostilne sodbe in da ta teza v pravnomočno končanem postopku še ni bila preizkušena. Vendar pa – kot sta nižji sodišči opozorili – vložniki niso predložili pravnomočne sodbe, s katero bi bila druga oseba obsojena za isto dejanje. V takem položaju je – kot že zgoraj - neizogibno, da vložnik sodišču izkaže verjetnost izreka ugodnejše sodbe v smislu 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP. To pa zahteva, da vložnik zahteve za obnovo določno pokaže, zakaj je mogoče - ob novih dejstvih in dokazih - pričakovati oprostilno sodbo. Brez argumentiranega soočenja z razlogi pravnomočne sodbe in v njih nedvoumno ugotovljenimi dejstvi to ni mogoče. To je na ravni trditev o dejstvih mogoče tudi v položaju, v katerem vložnik zahteve za obnovo – kot sam zatrjuje – do dokaznega gradiva o zatrjevanih dejstvih ne more sam. Zato je stališče višjega sodišča, kolikor je presodilo, da je teza o odgovornosti C. C. izkazana s premajhno stopnjo verjetnosti, skladno z zahtevami 410. in 413. člena ZKP.

_Zaslišanje D. D._

27. Predlog za zaslišanje D. D. so vložniki zahteve za obnovo utemeljevali z navedbo, da je edina oseba, ki jo je slovenska policija poslala na ogled zavarovanega kraja dejanja dva do tri tedne po dejanju (93. str. zahteve za obnovo). Sodišči sta glede predloga sprejeli stališče, da je predlog očitno pavšalen in neprimeren (18. točka obrazložitve prvostopenjskega sklepa) oziroma da ni pojasnjeno, v čem naj bi njegovo zaslišanje prispevalo k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja (28. točka obrazložitve sklepa druge stopnje). Višje sodišče je sprejelo stališče, da „je način izvršitve kaznivih dejanj z zadostno mero natančnosti ugotovilo že sodišče v pravnomočno končanem postopku, pri čemer pritožnik v okviru predlaganja tega dokaza ne pojasni, kako naj bi dejstva, o katerih naj bi izpovedoval D. D., dodatno oziroma drugače prispevala k razčiščenju dejanskega stanja, niti ni jasno kako, ali če sploh, naj bi ta dejstva utegnila povzročiti oprostitev obsojenca oziroma njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu.“ V pravnomočno končanem postopku je sodišče prebralo in ovrednotilo več listin, poročil, uradnih zaznamkov, fotografij in zapisnikov pristojnih hrvaških organov (24., 54. - 55. in 116. ter sl. str. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) o dejanjih, opravljenih v dneh po odkritju žrtev dejanja.

28. Vložniki to stališče izpodbijajo na 10. in 25. - 26. strani zahteve ter navajajo, da je v zahtevi za obnovo na 104. in 105. strani podrobno navedeno, zakaj je zaslišanje D. D. primerno dokazno sredstvo in o katerih dejstvih naj bi priča izpovedovala.

29. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je jasno prepoznavno, da sta se prvo- in drugostopenjsko sodišče seznanili z vsebino dokaznega predloga (18. točka obrazložitve sklepa prvostopenjskega in 28. točka obrazložitve sklepa drugostopenjskega sodišča). Sodišči v izpodbijanem sklepu tudi v tem primeru izhajata iz bremena, ki ga nosi vložnik zahteve za obnovo, in ki od vložnika terja, da predlagani - nov - dokaz ter dejstva, ki naj se z njim dokazovala, obrazloži ob upoštevanju razlogov pravnomočne sodbe. Tega vložnik v zahtevi za obnovo ne naredi. Uspešnost dokazovanja utemeljuje pravzaprav le s tem, da si je predlagana priča edina – kot uradna oseba slovenske Policije – ogledala kraj dejanja, nekaj tednov po odkritju žrtev. Četudi je vložnik zahteve za obnovo ponudil nov dokaz (ki meri na dokazovanje že pravnomočno presojenih dejstev), se s tem ne razbremeni bremena prepričati, da bi nov dokaz utegnil povzročiti oprostitev ali obsodbo po milejšem zakonu. Nov dokaz ter dejstva, o katerih naj bi priča izpovedovala, mora vložnik soočiti z dejanskimi ugotovitvami pravnomočne sodbe. Sodišči sta pravilno prepoznali, da temu bremenu vložnik zahteve za obnovo ni zadostil. _Strokovno mnenje I. I._

30. Vložnik zahteve za obnovo je strokovno mnenje I. I. predložil kot nov dokaz. Kot sestavni del zahteve za obnovo je vložnik predložil tako mnenje I. I., ki se nanaša na splošno kvaliteto izvedenskih mnenj s področja psihologije, kot tudi mnenje, ki se nanaša na izvedensko mnenje dr. Janeza Rojška, izdelano v pravnomočno končanem postopku. Vložnik na podlagi mnenja I. I. zatrjuje, da je izvedensko mnenje dr. Janeza Rojška znanstveno neverodostojno. Predmet dokazovanja z izvedenstvom psihološke (in poleg tega tudi z izvedencem psihiatrične stroke) je bila obsojenčeva sposobnost izvršiti očitana kazniva dejanja.

Sodišči sta glede tega dokaza sprejeli naslednja stališča (9. točka obrazložitve sklepa okrožnega sodišča; 16. - 19. točka obrazložitve sklepa višjega sodišča): (i) da je obramba v postopku podobne ugovore (o zastarelosti uporabljenih metod) že uveljavljala, sodišča pa so se nanje tudi že odzvala (Vrhovno sodišče v sklepu Kp 5/2005 z dner 2. 11. 2005, 7.-8. str. obrazložitve; sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1649/2005 z dne 27. 3. 2006, 36. str. in sl.). Zato tudi navedbe v zahtevi za obnovo ne predstavljajo dejanske novote; (ii) da splošna kritika kvalitete izvedenskih mnenj, ki se na obravnavani postopek niti ne nanaša konkretno, ne more utemeljiti njegove obnove; (iii) da se izpodbijana sodba na mnenje dr. Janeza Rojška opira predvsem pri ugotavljanju motiva in nagiba za izvršeno dejanje in da predstavlja kvečjemu kontrolni dokaz, za katerega ob odreditvi izvedenstva v preiskavi ni bilo potrebe (kot sta ugotovili Višje sodišče v Ljubljani v odločbi I Kp 1649/2005 z dne 27. 3. 2006, 35. str., in Vrhovno sodišče v sodbi Kp 4/2006 z dne 17. 7. 2006); (iv) da v svojem mnenju I. I. ni podal nobenih stališč o duševnem stanju ali osebnostnih značilnostih obsojenca.

31. Vložnik ta stališča izpodbija na 11. in 16. - 20. strani zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi v tem primeru očita nižjim sodiščem samovoljnost, ker naj bi vložniku zahteve za obnovo naložili nesorazmerno breme s preširoko razlago pristojnosti pri preizkusu zahteve za obnovo po prvem odstavku 413. člena ZKP. Iz navedb izhaja: da naj bi sodišča opustila razlikovanje med novimi dejstvi in novimi dokazi; da se sodišče ne sme spuščati v dokazno oceno predloženih dokazov (onkraj relevantnosti za odločanje o zahtevi za obnovo); in da naj bi Višje sodišče s stališčem o nepotrebnosti izvedenskega mnenja poseglo v pristojnost prvostopenjskega sodišča. S svojo razlago naj bi sodišči vložniku dejansko odrekli pravico do vložitve izrednega pravnega sredstva, zahteve za obnovo.

32. Tudi pri presoji, ali je obnovitveni razlog iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP podan s predložitvijo strokovnega mnenja I. I., je treba – kot doslej – izhajati iz ustaljenih stališč Vrhovnega sodišča. Sodišča so na podlagi prvega odstavka 413. člena ZKP pristojna presojati, ali zatrjevani obnovitveni razlog očitno ni podan, tj. da na podlagi zatrjevanih dejstev ali dokazov ni mogoče dovoliti obnove. Vložnik ima prav, da na tej podlagi sodišča ne smejo opravljati dokazne ocene predloženih dejstev in dokazov. Vendar to pomeni le, (i) da morajo pri odločanju šteti dejstva, ki jih vložnik navaja ali poskuša dokazati, za resnična, in (ii) da smejo in morajo ob tej predpostavki presoditi, ali bi vodila v oprostilno ali sicer milejšo obsodbo. Nižja sodišča pri opredeljevanju do predloženega mnenja I. I. teh meja niso prestopila. Vložnik pravilno zatrjuje, da je bilo mnenje dr. Rojška eden od indicev, na katerih temelji sodba. A povsem zadostno je že stališče, da so sodišča v pravnomočno končanem postopku (smiselno) pri ugotavljanju dejanskega stanja presodila, da izvedensko mnenje dr. Janeza Rojška o obsojenčevi sposobnosti izvršiti očitana dejanja nima pomembnejše spoznavne teže. Enako zadošča tudi stališče, da mnenje I. I. niti ne ponuja odgovorov na tista vprašanja, ki so bila predmet izvedenstva v pravnomočno končanem postopku. Okoliščina, da je pravnomočna sodba ti. indična sodba, je namreč pomembna tudi za vložnika zahteve za obnovo: če želi z novim dejstvom ali dokazov prepričati sodišče v verjetnost oprostilne sodbe, mora ponuditi takšna dejstva ali dokaze, ki obljubljajo drugačno sklepanje o odločilnih dejstvih (ki „razklenejo“ indični krog). Strokovno mnenje I. I. prav zato, ker molči o tistih vprašanjih, o katerih je mnenje podal dr. Janez Rojšek, te moči ne more imeti.

_Strokovno mnenje H. H._

33. Vložnik je strokovno mnenje H. H. predložil kot nov dokaz, s katerim želi izpodbiti pravnomočne ugotovitve o času smrti žrtev obsojenčevih kaznivih dejanj. Mnenje temelji na novejših spoznanjih stroke o načinu hrambe ličink in na tej podlagi graja izvedensko mnenje dr. Jožeta Balažica, ki je v pravnomočno končanem postopku umestil čas smrti vseh treh žrtev med 15. in 16. 8. 2002. Sodišče je na podlagi celovite dokazne ocene ugotovilo, da so žrtve umrle 15. 8. 2002. V svojem mnenju H. H. poda stališče, da čas kaznivih dejanj med 00.00 in 7. uro dne 15. 8. 2002 „ni utemeljen ne na sodnomedicinskih ne na forenzičnoentomoloških dokazih.“ Sodišči sta tudi v tem strokovnem mnenju prepoznali, da dokaz očitno ni takšen, da bi mogla na njegovi podlagi dovoliti obnova postopka. Nosilna stališča so (10. - 12. točka sklepa okrožnega sodišča; 11. - 15. točka sklepa višjega sodišča): (i) da je izvedensko mnenje dr. Jožeta Balažica, s katerim je že sam umestil čas smrti v interval med 15. in 16. 8. 2002, le del gradiva, na katerega je sodišče oprlo ugotovitev o času smrti; to dokazno oceno in dokaze povzema okrožno sodišče v 11. točki izpodbijanega sklepa; 12. točka sklepa višjega sodišča); (ii) da strokovno mnenje ne predstavlja „dejanske novote,“ ker ugotovitve H. H. izhajajo iz že presojenih dejstev in dokazov, vključno z okoliščinami, zaradi katerih je ugotavljanje časa smrti z ličinkami manj zanesljivo; (iii) da H. H. tudi sam podaja svoje ocene v obliki umestitve časa smrti v časovne intervale in – podobno kot dr. Jože Balažic – s stopnjo verjetnosti.

34. Vložnik te razloge graja na 20. - 24. str. zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi v tem delu vložnik navaja, da so sodišča s stališčem, da mnenje ne predstavlja „dejanske novote“, ravnala samovoljno in vložniku zahteve za obnovo naložila nesorazmerno breme. Tisti del razlogov, v katerih sodišči predloženo mnenje umestita v dokazno oceno pravnomočne sodbe, pa vložnik graja zato, ker naj bi sodišči zanemarili dokaze, ki tej dejanski oceni nasprotujejo.

35. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je povsem zadostno za zakonito stališče v izpodbijanem sklepu, da so sodišča predloženo strokovno mnenje umestila v dokazno oceno pravnomočne sodbe. Takšno razlogovanje je skladno z razlago pristojnosti zavreči zahtevo za obnovo iz razloga, ker predložena dejstva in dokazi ne bi mogla voditi v ugodnejšo odločitev za obsojenca. Iz razlogov obeh sodišč je mogoče prepoznati, da sta dejstva, ki jih je vložnik želel dokazovati s predloženim mnenjem (širši oziroma drugačni časovni intervali smrti žrtve), „soočili“ z dejstvi v pravnomočni sodbi, ki so bila nedvomno ugotovljena.

Vložnik sicer izpodbijanima sklepoma očita, da nista upoštevala dokazov, ki govorijo v prid vložnikovi tezi in ki nasprotujejo ugotovitvi, da so žrtve umrle 15. 8. 2002. Takšno razumevanje pristojnosti v postopku odločanja o zahtevi za obnovo je zmotno in presega ugotavljanje, ali je obnovitveni razlog iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP podan ali ne. Kot že povzeto, na tej točki sodišča odločitev sprejmejo tako, da presodijo, ali predložena nova dejstva ali novi dokazi – sami zase ali v zvezi z drugimi dokazi - nasprotujejo nedvomno ugotovljenim dejstvom v pravnomočni sodbi – kar so v izpodbijanih sklepih sodišča tudi storila. Pri tem je njihovo izhodišče pravnomočna sodba, v kateri so povzeti dokazi, na katere se opira. Pravilnost stališča, da ne gre za „dejansko novoto“ (in s tem vprašanje, ali so sodišča pravilno razumela razliko med novimi dejstvi in novimi dokazi) se v tej luči izkaže za nepomembno.

_Strokovno mnenje J. J._

36. Ugotovitve o času smrti je vložnik zahteve za obnovo izpodbijal tudi s strokovnim mnenjem izvedenca za telekomunikacije J. J. V pravnomočni sodbi je sodišče na podlagi podatkov o uporabi ter kraju najdbe več mobilnih telefonov sprejelo sklep, da se je dne 15. 8. 2002 obsojenec nahajal v stanovanju, v katerem so bile žrtve ubite (sodba III K 49/2003 z dne 19. 3. 2004, 114. str.). Sodišče je na to sklepalo iz dejstva, da je obsojenec 15. 8. 2002 telefon Ericsson T29 v Ljubljani izročil svojemu dekletu, s tem telefonom pa je bil zadnji pogovor (med G. G. in obsojencem, ki mu je telefon posodil F F.) opravljen 14. 8. 2002 ob 17.53 uri. Jedro predloženega strokovnega mnenja so ugotovitve, ki se nanašajo na razhajanja med (i) vsebino zapisnika o ogledu kraja dejanja, po katerem naj bi bila SIM-kartica, ki je bila do 14. 8. 2002 vstavljena v telefon Ericsson T29, najdena na kraju dejanja, in (ii) izpovedbami prič, ki so izpovedovale, da so dne 15. 8. 2002 ob klicanju na kritično telefonsko številko bodisi zaznale povratno zvonjenje (in ne odzivnika) bodisi odzivnik v slovenskem (in ne hrvaškem) jeziku. To naj bi nasprotovalo ugotovitvam, da je bila SIM-kartica odstranjena pred 7. uro zjutraj dne 15. 8. 2002. 37. Na predloženo strokovno mnenje sta se sodišči odzvali z naslednjimi stališči (14. - 15. točka obrazložitve sklepa okrožnega sodišča; 25. točka obrazložitve sklepa višjega sodišča): (i) da strokovno mnenje J. J. ne predstavlja „dejanske novote“; (ii) da ponuja strokovno mnenje kvečjemu drugačno razlago obravnavanih dejstev, ki so bila ugotovljena ne le s pomočjo podatkov o uporabi in najdbi telefonov oziroma SIM-kartic, ampak tudi ob zaslišanju več prič (ki jih sodišči podrobneje naštejeta) in da mnenje ne vzpostavlja dvoma o času kaznivega dejanja; (iii) da mnenje ne more omajati ugotovitev, da je obsojenec dne 15. 8. 2002 telefon Ericsson T9 izročil svojemu dekletu, da je bil klic s telefona v slovenskem omrežju opravljen nekaj pred 16. uro tega dne, isti telefon pa je do približno 18. ure dne 14. 8. 2002 še uporabljal G. G., žrtev obsojenčevega dejanja, na Hrvaškem.

38. Tudi te razloge vložnik graja z enakimi očitki (24. - 25. str. zahteve za varstvo zakonitosti) kot razloge glede preostalih strokovnih mnenj. V razlogih prepoznava arbitrarno razumevanje določbe prvega odstavka 413. člena ZKP, ki naj bi vzpostavljalo nesorazmerno breme za vložnika zahteve za obnovo. Tudi v tem primeru meni, da bi morala sodišča presojo opraviti ob upoštevanju tistih dejstev, ki govorijo v prid obsojencu. Zavzema se za uporabo pravila _in dubio pro reo_, ki naj bi ga sodišči zanemarili in s tem kršili domnevo nedolžnosti.

39. Ob izhodiščih, ki so že bila pojasnjena, Vrhovno sodišče tudi v teh razlogih izpodbijanih sklepov ne prepozna stališč, ki bi nasprotovala ustaljenemu razumevanju dometa prvega odstavka 413. člena ZKP. Zato tudi ni mogoče slediti očitkom samovoljne razlage te določbe ZKP. Enako zmotno je tudi pričakovanje vložnika, da bi sodišča morala ponoviti dokazno oceno na način, kot so jo dolžna opraviti sodišča pred pravnomočnostjo sodbe. Sodišče so ravnala pravilno, ko so strokovno mnenje obravnavala na že omenjeni način, ko so (izhajajoč iz predpostavke, da dejstva, na katera meri, držijo), opravila preizkus, ali morejo voditi v odločitev, ki bo v korist obsojencu. Pravilnost stališča, da mnenje ne pomeni „dejanske novote“, zato ni pomembna.

40. Načelo _in dubio pro reo_, na katerega se sklicuje vložnik in na katerega opozori Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 332/2002), pa ima po pravnomočnosti obsodilne sodbe drugačen pomen: „dvom“, ki narekuje izvedbo dokaza, bo upošteven le, „če so predlagani dokazi takšni, da bi utegnili postaviti pod vprašaj zaključke ugotovljene v pravnomočni sodbi, obramba pa obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti“ (prav tam).

C.

41. Vrhovno sodišče je k meritorni presoji vložnikove zahteve pristopilo zato, da odgovori na vprašanje, ali so sodišča določbo prvega odstavka 413. člena ZKP razlagala na način, ki nalaga nesorazmerno breme vložnikom zahteve za obnovo. S svojimi stališči naj bi sodišča nesprejemljivo omejevala dostop do ti. meritorne faze odločanja o zahtevi za obnovo, v kateri se nova dejstva in dokazi preizkusijo s poizvedbami, da se raziščejo dejstva in preskrbijo dokazi, na katere se sklicuje zahteve za obnovo (drugi odstavek 413. člena ZKP).

42. Razlogi, na katere se opira odločitev nižjih sodišč, sledijo ustaljeni presoji Vrhovnega sodišča o dometu pooblastila iz prvega odstavka 413. člena ZKP. Vrhovno sodišče – drugače kot trdi vložnik – ugotavlja, da sta sodišči vsako od predloženih dejstev oziroma dokazov presojali s predpostavko, da to, kar zatrjuje vložnik, drži. Preizkus, ali naj sodišče zavrže zahtevo za obnovo, ker se na podlagi predloženih dejstev ali dokazov „ne bi mogla dovoliti obnova“ je torej vsebinske narave. Okoliščina, da takšen preizkus poteka brez predhodnega opravljanja poizvedb, kar je značilno za drugo, vsebinsko fazo odločanja o dovolitvi obnove, ne pomeni vložnikovega prikrajšanja. Izostanek poizvedb namreč v zadostni meri nadomesti prav odločanje ob predpostavki, da navedbe vložnika držijo. Še več, s tem se vložnika obnove (vsaj) izhodiščno tudi razbremeni tveganja, da bi bil uspeh poizvedb v kasnejši vsebinski fazi odločanja o obnovi zanj neugoden (glej prvi odstavek 414. člena ZKP). Zato tudi stališča, ki so jih zavzela sodišča v zvezi z vložnikovim dokaznim bremenom v postopku z zahtevo za obnovo, ustrezajo obsegu presoje, ki jo morajo opraviti na podlagi 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP v mejah prvega odstavka 413. člena ZKP, in v njihovih stališčih ni mogoče prepoznati „nesorazmernega bremena“, ki ga zatrjuje vložnik, ali nesorazmernega omejevanja dostopa do obnove kazenskega postopka.

43. Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

44. Odločitev o stroških postopka je Vrhovno sodišče sprejelo na podlagi 98.a člena ZKP in smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP, upoštevajoč, da je obsojenec na prestajanju dolgotrajne zaporne kazni.

45. Odločitev je bila sprejeta soglasno.