Jedro

Določbe 2. odstavka 52. člena KZ ni moč razlagati tako, da se obsojencu, ki stori kaznivo dejanje v preizkusni dobi, ne sme preklicati prejšnja pogojna obsodba, če novo kaznivo dejanje ni iste vrste in teže, kot je kaznivo dejanje iz pogojne obsodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.K. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Obs. R.K. je bil z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilništva po 2. odstavku 299. člena KZ ter obsojen na kazen 8 mesecev zapora. Hkrati mu je bila po 1. odstavku 52. člena KZ preklicana pogojna obsodba, ki mu je bila izrečena s sodbo TS v K., enote v K. dne 22.5.1990, zvezi s sodbo VSL z dne 15.8.1990, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnaja z njo po 2. odstavku 96. člena kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ-77) ter za kaznivo dejanje posilstva po 1. odstavku 100. člena KZ-77 določena enotna kazen 1 leto in 3 mesece zapora s preizkusno dobo 5 let, nakar mu je bila izrečena enotna kazen 1 leto in 6 mesecev zapora.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je sodišče s preklicem prejšnje pogojne obsodbe kršilo kazenski zakon, ker ni upoštevalo določbe 54. člena takrat veljavnega kazenskega zakona SFRJ (KZJ), da mora sodišče pri preklicu pogojne obsodbe upoštevati zlasti sorodnost storjenega dejanja in tudi težo storjenega dejanja, tako prejšnjega kot sedanjega. Kaznivo dejanje posilstva pa je, po zagroženi kazni, nekajkrat hujše, kot kaznivo dejanje nasilništva in je tudi povsem druge vrste. Zagovornik smiselno predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da prejšnje pogojne obsodbe obsojencu ne prekliče ter mu hkrati tudi za kaznivo dejanje nasilništva izreče pogojno obsodbo.

Vrhovna državna tožilka Z.C. v odgovoru danim po 2. odstavku 423. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) predlaga da vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Meni, da je bila s preklicem pogojne obsodbe pravilno uporabljena določba 2. odstavka 52. člena KZ oziroma 54. člena KZJ.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje obsojencu preklicalo prejšnjo pogojno obsodbo na podlagi 2. odstavka 54. člena takrat veljavnega KZJ, sodišče druge stopnje, ki je o pritožbah odločalo že v času veljavnosti novega KZ, pa je pogojno obsodbo preklicalo po 2. odstavku 52. člena KZ. Obe določbi sta po vsebini povsem identični in določata pogoje za takoimenovani fakultativen preklic pogojne obsodbe. Pri fakultativnem preklicu pogojne obsodbe sodišče odloča na podlagi presoje vseh okoliščin, ki se nanašajo na storjena kazniva dejanja in storilca. Sorodnost storjenih kaznivih dejanj je le ena izmed okoliščin, navedenih v 2. odstavku 52. člena KZ, ki jih mora sodišče upoštevati pri odločanju o preklicu pogojne obsodbe.

Po presoji vrhovnega sodišča je zmotno zagovornikovo stališče, da je sodišče s preklicem pogojne obsodbe kršilo kazenski zakon. Res je sicer, da je kaznivo dejanje posilstva hujše in glede na objekt kazenskopravnega varstva tudi povsem druge vrste kaznivo dejanje, kot je kaznivo dejanje nasilništva. Toda določbe 2. odstavka 52. člena KZ ni moč razlagati tako, da se obsojencu, ki stori kaznivo dejanje v preizkusni dobi, ne sme preklicati prejšnja pogojna obsodba, če novo kaznivo dejanje ni iste vrste in teže, kot je kaznivo dejanje iz pogojne obsodbe. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona bi bila podana le, če bi sodišče s preklicem pogojne obsodbe prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Vprašanje pravilnosti presoje vseh okoliščin po 2. odstavku 52. člena KZ pa ne more biti predmet presoje vrhovnega sodišča v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti. V konkretnem primeru pa tudi sicer ni moč trditi, da ni podana nobena sorodnost med obsojenčevim kaznivim dejanjem nasilništva in kaznivim dejanjema posilstva iz pogojne obsodbe, saj obe dejanji spadata med kazniva dejanja z elementom nasilja.

Neutemeljen je tudi zagovornikov predlog, da naj vrhovno sodišče obsojencu izrečeno kazen zapora za kaznivo dejanje nasilništva spremeni v pogojno obsodbo. Vrhovno sodišče lahko v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti spremeni pravnomočno izrečeno kazen le, če ugotovi kršitev zakona. Glede kaznivega dejanja nasilništva po 2. odstavku 299. člena KZ (v zahtevi se napačno navaja kaznivo dejanje nasilniškega obnašanja po 2. odstavku 222. člena KZ-77) pa zagovornik v svoji zahtevi ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč samo trdi, da je obsojenčeva družina povsem urejena, ter da obsojenec s svojimi dohodki skrbi za njo. Zagovornik torej izpodbija primernost izrečene kazenske sankcije, kar ne more biti predmet zahteve za vrstvo zakonitosti.

Po povedanem kršitev kazenskega zakona, na katero se sklicuje zagovornik obs. R.K., ni podana, zato je moralo vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrniti (425. členm ZKP).