Jedro

Tožeča stranka je uveljavljala oblikovalni in dajatveni zahtevek paulijanske tožbe zoper štiri tožence, ki niso nujni enotni sosporniki. Predmet spora je namreč pravni učinek odpovedi dedovanju in neuveljavljanja dednega deleža proti darilu, ki je bilo dano vsakemu od tožencev in proti podedovanemu premoženju tretjega toženca. Zato se po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, ne pa po seštevku njihovih vrednosti.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je s cesijo pridobila terjatev do A. A. st., ki jo ta dolguje na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VIII Pg 873/93 z dne 2. 4. 1996. A. A. st. je dne 27. 8. 2008 s toženci in sedaj že pokojno materjo sklenil pogodbo, s katero je pokojna mati svoje nepremičnine podarila tožencem, trem vnukom (otrokom dolžnika) in svoji hčerki (sestri dolžnika), njena otroka, tretja toženka in dolžnik, pa sta se obenem odpovedala neuvedenemu dedovanju po njej, pri čemer se je dolžnik dedovanju odpovedal le v svojem imenu, ne pa tudi v imenu svojih potomcev. Posledično dolžnik tudi ni uveljavljal nujnega deleža v zapuščinskem postopku po pokojni materi. Tožeča stranka je uveljavljala več tožbenih zahtevkov, med drugim je zahtevala od sodišča, naj odloči, da dolžnikova odpoved dedovanju in neuveljavljanje nujnega dednega deleža v zapuščinskem postopku po pokojni materi dolžnika, B.B., nima pravnega učinka do tožeče stranke do višine njene terjatve in se lahko tožeča stranka do višine neuveljavljenega nujnega deleža dolžnika poplača z izvršbo na premoženju, ki so ga dolžnikovi trije sinovi in dolžnikova sestra (toženci) prejeli kot darilo od pokojnice.

2. Sodišče prve stopnje je tožbo delno zavrglo, nekatere tožbene zahtevke pa zavrnilo. Ugodilo pa je zahtevku za ugotovitev, da odpoved neuvedenemu dedovanju in neuveljavljanje nujnega dednega deleža nima pravnega učinka do tožeče stranke do višine njene terjatve 59.796,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da tožeča stranka lahko poplača svojo terjatev z izvršbo na solastniških deležih prvih treh tožencev do 1/12 na njim podarjenih nepremičninah (navedenih v izreku) v k. o. ... in solastninskem deležu do 1/4 četrte toženke na parc. št. 1320/53 k. o. .... Odločilo je tudi, da je tretji toženec dolžan ¼ vrednosti podedovanega premoženja, torej znesek 751,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vrniti v zapuščino.

3. Zoper odločitev sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se v okviru tožnikove terjatve upoštevajo tudi zakonske zamudne obresti, ki so zapadle do izdaje sodbe zoper dolžnika, torej do 2. 4. 1996. Sicer pa je njeno pritožbo in v celoti pritožbo tožencev zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje toženci vlagajo revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagajo, naj revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in tožbo zavrže ali pa ju spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne in jim tudi povrne stroške postopka.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožencem naloži plačilo njenih revizijskih stroškov.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP1) je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR. Po drugem odstavku 44. člena ZPP je v primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi.

8. Pri tožbi za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je zahtevek nedenarni. Tožeča stranka je v tožbi navedla enotno vrednost spornega predmeta v višini 150.000,00 EUR, postavila pa je devet tožbenih zahtevkov. Večina zahtevkov je bila vmesnih ugotovitvenih, za katere ni treba posebej opredeliti vrednosti spornega predmeta, saj so prejudicialne narave. Je pa uveljavljala oblikovalni in dajatveni zahtevek paulijanske tožbe zoper štiri tožence, ki niso nujni enotni sosporniki. Tožeča stranka bi namreč ta zahtevek lahko uveljavljala samostojno zoper vsakega od njih. Predmet spora je namreč pravni učinek odpovedi dedovanju in neuveljavljanja dednega deleža proti darilu, ki je bilo dano vsakemu od tožencev in proti podedovanemu premoženju tretjega toženca.2 Zato se po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, ne pa po seštevku njihovih vrednosti. Tožencem tudi ne koristi, da odločitev o zahtevkih temelji na skupnih razlogih v smislu petega odstavka 367. člena ZPP, saj po ustaljeni sodni praksi tega sodišča v ureditev 41. člena ZPP o ločenem navajanju vrednosti spornega predmeta v primeru subjektivne kumulacije peti odstavek 367. člena ZPP ne posega in pri subjektivni kumulaciji tožbenih zahtevkov formalnih sospornikov ne povzroči seštevanja vrednosti posameznih zahtevkov.3 Ob nasprotnem stališču, da se vrednosti spornih zahtevkov pri subjektivni kumulaciji seštevajo, bi lahko prišlo do nemogočega položaja, ko bi bila pravica do revizije lahko odvisna od tega, ali več tožnikov toži skupaj ali vsak posebej, oziroma na pasivni strani, ali bo tožeča stranka tožila vse tožence skupaj ali vsakega posamezno. Pravica do revizije nobene od pravdnih strank ne more biti pridobljena le zato, ker so tožniki toženca tožili skupaj z eno tožbo oziroma ker je tožnik tožil vse tožence skupaj z eno tožbo.

9. Pri nediferencirano navedeni vrednosti spornega predmeta se ne ve, v katerem delu in na katerega toženca (v obravnavanem primeru na kateri par tožencev) se navedena vrednost nanaša, tako da je položaj enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena. To pomeni, da si toženci v tem postopku niso zagotovili dovoljenosti revizije. Revizijsko sodišče je zato revizijo na podlagi drugega odstavka 374. člena ZPP v zvezi s 377. členom ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

10. Odločitev, da tožniki sami krijejo svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP. Glede na to, da tožeča stranka v odgovoru na revizijo na nedovoljenost revizije ni opozorila, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo, da stroški odgovora na revizijo niso bili potrebni za pravdo in jih je dolžna kriti tožeča stranka sama.

1 Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E. 2 Primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 167/2010. 3 Glej sklep VS RS II Ips 104/2013 z dne 23. 4. 2015 in v njem navedene sodne odločbe.