Jedro

Bistvena je vsebina vloge, ne pa, kako stranka svojo vlogo poimenuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin predlog, po katerem bi ji morala toženka izročiti v takojšnjo uporabo nenaseljeno garsonjero na C., in sicer tako, da ji izroči izvod ključev, ker bo v nasprotnem primeru tožnica sama zamenjala ključavnico na vhodnih vratih v garsonjero.

2. Tožnica se je pravočasno pritožila in obenem predlagala sodno poravnavo. V pritožbi očita sodišču, da je njeno vlogo napačno obravnavalo kot predlog za začasno odredbo. Namen tožničinega predloga za izdajo izrednega sklepa je bil premostitev hude eksistencialne stiske, v katero sta zašla tožnica in njen sin, ker je toženka iz koristoljubja odtujila tožničin rodni dom v Z.. Stanovanje, ki ga je tožničin pokojni oče dobil v najem od občine, ni moglo biti predmet dedovanja. Tožnica je kot zakonita dedinja vstopila v očetove pravice, zato je upravičena do uporabe stanovanja proti plačilu najemnine. Toženka je dobila od občine drugo stanovanje, ki ga je pozneje zamenjala, nato pa prepustila svoji hčeri, ki ga je prodala po tržni ceni. Ker je toženka s takšnim ravnanjem oškodovala tožnico, naj ji zdaj, ko je tožnica ostala brez dosedanjega stanovanja, omogoči uporabo svoje garsonjere.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila, ponujeno poravnavo pa je zavrnila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v pritožbi ne uveljavlja izrecno nobenega od zakonskih pritožbenih razlogov, zato je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep preizkusilo le glede tistih procesnih in materialnih kršitev, na katere mora v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona ter 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)(2) paziti po uradni dolžnosti, vendar teh pa v postopku na prvi stopnji ni bilo.

6. Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa bi bil med vsemi pritožbenimi navedbami lahko pravno relevanten zgolj očitek, da je sodišče prve stopnje tožničino vlogo z dne 3. 5. 2011 napačno obravnavalo kot predlog za izdajo začasne odredbe, vendar je ta tožničin očitek brez podlage. Bistvena je namreč vsebina vloge, ne pa, kako stranka svojo vlogo poimenuje. Pravdni postopek, ki ga je tožnica začela s svojo tožbo, ne pozna „izrednih sklepov“. Stiska, na katero se je tožnica sklicevala v svojem predlogu z dne 3. 5. 2011 in jo ponovno opisuje v pritožbi, bi tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko kazala na potrebo po zavarovanju tožničine terjatve z začasno odredbo, ki bi morebiti lahko omogočila začasno ureditev spornega pravnega razmerja še pred odločitvijo o tožbenem zahtevku. Takšno začasno odredbo pa lahko sodišče v skladu z 272. členom ZIZ izda le, kadar so za to izpolnjeni predpisani zakonski pogoji: verjetnost terjatve in nevarnost za njeno uveljavitev oziroma potreba, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. V obravnavanem primeru ni izkazana niti verjetnost terjatve, kot je tožnici pravilno in izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

7. Tožnica potemtakem drugačne odločitve o svojem predlogu ne more doseči. Sodišče druge stopnje je zato njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 3. točke 365. (1) Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB 3 in 45/2008).

(2) Uradni list RS, št. 51/1998 do 51/2010.