Jedro

Ker sta se izpovedi direktorice in zunanje sodelavke, ki je bila zadolžena za evidentiranje podatkov in bilanc pri toženi stranki, bistveno razlikovali in sicer predvsem v delu, ki se nanaša na to, ali je bil tudi v letu 2009 vršen nadzor nad tožničinim delom, ali je bila uvedena v delo ter glede strokovnih napak, in ker tožena stranka ni podala ustrezne obrazložitve ocene (v oceni je nadrejena delavka le prepisala definicijo ocene), je pravilna odločitev, da se sklep komisije za preizkus ocene in ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca (tožnice) razveljavita.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep Komisije tožene stranke za preizkus ocene, sprejet za tožnico dne 14. 4. 2010, št. ... in Ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009, sestavljen za tožnico po direktorici tožene stranke dne 12. 3. 2010 (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna oceniti delovno uspešnost tožnice kot javne uslužbenke v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009, skladno z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju in Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, v 15. dneh in pod izvršbo (2. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v višini 553,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (3. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh razlogov po 338. čl. ZPP. Tožena stranka poudarja, da tožnica nikoli ni zatrjevala, da je od direktorice pred vložitvijo zahteve za preizkus ocene pred komisijo dejansko poskušala pridobiti pojasnilo, tudi ni pojasnila, ali je bila vložena zahteva na Komisijo dejansko podana zadnji (osmi) delovni dan pred iztekom roka, kot to določa 17.a čl. ZSPJS. Tožena stranka je tudi pojasnila, da je bila direktorica tožene stranke v tistem času tri dni odsotna. Tožnica, ki je, glede na svojo funkcijo, morala z direktorico redno sodelovati, je imela možnost priti po pojasnilo k direktorici tožene stranke pred iztekom osem dnevnega roka. Direktorica je tožnico povabila na razgovor, pa se slednja povabilu ni odzvala. Tožnica bi podrobnejšo obrazložitev lahko dobila kadarkoli. Niti ZSPJS niti uredba ne določata na nobenem mestu eksplicitno, kako natančno mora biti ocena utemeljena oz. obrazložena. Nikjer ni navedeno, na kakšen način mora biti skupna utemeljitev ocene podana. V konkretni zadevi gre za predpisani obrazec, skladno z določbo 4. čl. uredbe, ki ga je direktorica ob ocenjevanju tožnice tudi izpolnila, enako kot za ostale zaposlene. Tožnica je ocenjevalni list prejela, imela je tudi 8 delovnih dni možnost od direktorice zahtevati podrobnejšo obrazložitev. Tudi ni običajno, da bi za vse kriterije in podkriterije nadrejeni moral na dolgo in široko opisno pojasnjevati oceno. Sodišče je tako povsem zmotno ugotovilo, da postopek ocenjevanja ni bil izveden skladno z 4. čl. uredbe. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko najprej pravi, da je jasno, da mora komisija pri preizkusu ocene delovne uspešnosti meritorno odločiti, nadalje pa zapiše, da naloga komisije res ni konkretno ocenjevanje tožnice, temveč preizkus ocene glede na obrazložene kriterije, komisija pa mora po mnenju sodišča presojati, ali je glede na obrazložitev kriterij dodeljena ocena pravilna. Kako naj komisija meritorno odloči, če njena naloga ni konkretno ocenjevanje tožnice. Prisotnost nadrejenega na komisiji za preizkus ocene ni nujna. Poleg tega je direktorica komisiji pred sejo podala pisno pojasnilo v zvezi z oceno. Tožnica je povedala da ji je direktorica dne 29. 12. 2009 prebrala oceno po posameznih kriterijih, kar pomeni, da je bila tožnica z utemeljitvijo ocene seznanjena. Tožena stranka ponovno opozarja na pojasnilo MJU, iz katerega izhaja, da komisija zgolj preveri, če so bili upoštevani vsi kriteriji, ki jih določa uredba. Nikjer ni določeno, da bi bila komisija dolžna tožnico seznanjati s posameznimi točkami ocene njene delovne uspešnosti. Ne drži povzetek sodišča, da naj bi M.G. izpovedal, da je na komisiji poudaril, da želi, da direktorica tožnico seznani z utemeljitvijo ocene, ter da je smiselno enako povedal tudi G.U.. Iz zapisnika o preizkusu ocene izhaja, da je predsednica komisije prebrala dopis direktorice o kriterijih, ki jih je upoštevala pri ocenjevanju. Zmotno je materialnopravno naziranje sodišča prve stopnje, da je dolžnost komisije tudi vsebinska presoja ocene delovne uspešnosti. Kako naj bi člani komisije sploh vsebinsko obravnavali posamezno ocenjene kriterije, če pa dela tožnice sploh ne poznajo. Ne drži, da je tožena stranka podrobnejšo obrazložitev kriterijev podala šele na sodišču. V 1. pripravljalni vlogi je tožena stranka podala le razširjeno obrazložitev ocene. Sodišče je v nadaljevanju tudi povsem neutemeljeno odločalo, ali je direktorica tožnico pravilno ocenila z oceno 2. Tožena stranka je predložila obširne listinske dokaze (tudi zapisnike sej Sveta zavoda), iz katerih izhaja, kako velike so bile strokovne napake, ki jih je v tem ocenjevalnem obdobju storila tožnica. V zvezi z navedenim je tožena stranka predlagala tudi zaslišanje prič, ki pa jih sodišče neutemeljeno ni zaslišalo in se tako ni moglo z zadostno stopnjo verjetnosti prepričati, da je tudi v tem delu ocena tožnice (ne)utemeljena. V kolikor tožničine strokovne napake ne bi bile tako velike, pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zagotovo ne bi bilo. Sodišče ne pove, zakaj priči J.P. sledi samo v delu njene izpovedbe, v preostanku (ki je za toženo stranko ugoden) pa ne. Sodišče zapiše tudi, da je na podlagi listinske dokumentacije v spisu ugotovilo, da tožena stranka ni dovolj pojasnila, zakaj je tožnica delo opravljala delno pod pričakovanji, pri tem pa ne pojasni, iz katerih listin naj bi to izhajalo. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper navedeno sodbo, v delu, ki se nanaša na stroške postopka, se pritožuje tudi tožnica in sicer iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava. Tožnica meni, da bi ji sodišče glede na ZOdvT moralo priznati stroške postopka za vsak narok posebej, saj to izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse (I Cp 2385/2010). Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere opozarja pritožba tožene stranke in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Ocenjevanje javnih uslužbencev urejata Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 95/2007) v določbah od 16. do 20. člena ter Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. l. RS, št. 51/2008 s spremembami). Javne uslužbence se oceni enkrat letno, ocena pa je lahko po stopnjah odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (2. čl. Uredbe). Ocena je podvržena preizkusu pred komisijo (17.a čl. ZSPJS). Veljavna ocena je ocena, s katero je bil uradnik seznanjen, v primeru zahteve preizkusa ocene pa ocena, ki je določena v preizkusu ocene pred komisijo (17.a čl. ZSPJS). Skladno s 4. odst. 4. čl. Uredbe mora nadrejeni izpolniti Ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter javnega uslužbenca seznaniti s pisno oceno in z utemeljitvijo.

Iz izvedenih dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnica v letu 2009 opravljala delo pri toženi stranki na delovnem mestu „vodja finančno računovodske službe“. Njena neposredno nadrejena (B.Š.) jo je dne 12. 3. 2010 za leto 2009 ocenila z oceno 2 (zadovoljivo- priloga A1). Tožnica je dne 15. 3. 2010 zaprosila za pisno (vsebinsko) utemeljitev ocene (priloga A2) ter nato dne 18. 3. 2010 zahtevala tudi preizkus ocene pred komisijo (priloga A3). Sodišče prve stopnje je presodilo, da način utemeljitve, kot ga je tožnici podala njena nadrejena, ni ustrezen, saj je slednja le prepisala definicijo ocene, kot izhaja iz same Uredbe, tožnici pa ni podala konkretnih vsebinskih razlogov o tem, zakaj meni, da je njeno delo le zadovoljivo. Tožnica tudi pred komisijo ni bila seznanjena, zakaj je ocena takšna kot je bila, saj je komisija le preverila, ali je bila tožnica formalno ocenjena po posameznih kriterijih, z vsebinsko utemeljitvijo ocene pa se ni ukvarjala. Tožničina nadrejena na seji komisije ni bila prisotna in torej svoje ocene ni podrobneje obrazložila, niti ni komisiji posredovala obrazložitve ocene delovne uspešnosti po posameznih kriterijih (prilogi B18, B20). Vsebinsko obrazložitev ocene delovne uspešnosti po posameznih kriterijih (prilogi B18, B20) je tožena stranka posredovala šele sodišču s prvo pripravljalno vlogo. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da komisija niti ni imela gradiva, na podlagi katerega bi oceno sploh lahko preizkusila, zato niso bili izpolnjeni pogoji, da se seja komisija opravi, zaradi česar je ugotovilo, da celoten postopek preizkusa ocene ni bil izveden skladno z Uredbo. Sodišče prve stopnje pa je v dokaznem postopku tudi po vsebinski plati obravnavalo oceno tožnice za leto 2009, pri čemer je ugotovilo, da tožena stranka ni podala potrebne utemeljitve ocene tožnice po kriterijih, ki bi sodišče prepričala, da je ocena delovne uspešnosti pravilna.

Sodišče prve stopnje je pravilno materialnopravno presodilo, da način utemeljitve ocene, kot ga je tožnici podala njena nadrejena ni ustrezen. Definicija ocene izhaja že iz same Uredbe in je zato dejansko nesmiselno, da bilo potrebno na obrazec pod „skupno utemeljitev ocene“ zgolj prepisati definicijo, ki je javnemu uslužbencu že tako ali tako dostopna iz zakonodaje. Sodišče prve stopnje zato pravilno zaključuje, da je namen skupne ocene pojasnitev, zakaj je javni uslužbenec prejel takšno oceno, glede na predhodno konkretno izvedeno ocenjevanje po kriterijih. Delavcu mora biti omogočeno, da se seznani z vsebino postavk, ki se nanašajo na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost in zanesljivost pri opravljanju delovnih nalog, nadalje kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z zadolženimi opravili. To pa je možno storiti le tako, da nadrejeni posamezne kriterije vsebinsko napolni z obrazložitvijo tako, kot je to storila kasneje tožena stranka, ko je šele v sodnem postopku predložila vsebinsko obrazložitev ocene delovne uspešnosti po posameznih kriterijih (priloga B18, B20). Če namreč delavec ne ve, zakaj nadrejeni meni, da njegovi rezultati dela niso takšni, kot jih slednji pričakuje, zakaj torej meni, da je npr. njegova strokovnost pomanjkljiva in v čem, zakaj meni, da ni samostojen, da ni natančen, v čem se kažejo napake pri opravljanju dela, v sodelovanju z drugimi, v količini opravljenega dela, itd., potem delavec svojega odnosa in delovnih rezultatov niti ne more spremeniti. Namen ocenjevanja javnih uslužbencev je v tem, da napredujejo tisti, ki delo opravljajo kvalitetno, po drugi strani pa, da se tudi tisti, ki ne delajo tako, zavejo svojih pomanjkljivosti pri delu, in skušajo svoje delo izboljšati, s čimer kasneje lahko izpolnijo pogoje za napredovanje. Da bi to lahko storili pa je nujen predpogoj to, da so konkretno vsebinsko seznanjeni z oceno svojega dela, kot jim jo čimbolj objektivno skuša posredovati njihov nadrejeni. Nobenega smisla torej ni v tem, da nadrejeni zgolj formalno izpolni predpisane obrazce (kot je to storila tožničina nadrejena), delavca pa z vsebino dela, kot ga vidi, ne seznani, saj na takšen način ne more pričakovati, da bo delavec svoj odnos do dela in delovne rezultate izboljšal. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi materialnopravno pravilno presodilo, da iz 17.a. čl. ZSPJS izhaja, da je komisiji dana pristojnost, da lahko oceno tudi spremeni, kar pomeni, da je njena dolžnost tudi vsebinska presoja ocene delovne uspešnosti, ki se opravi na podlagi predložene ustrezne obrazložitve posameznih kriterijev s strani ocenjevalca. Naloga komisije je, da predhodno ugotovi, ali so bili upoštevani vsi kriteriji, jih nato na podlagi ustrezne vsebinske obrazložitve s strani ocenjevalca preizkusi, ter nato oceno potrdi ali spremeni. Ne držijo navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, ko najprej pravi, da je jasno, da mora komisija pri preizkusu ocene delovne uspešnosti meritorno odločiti, nadalje pa zapiše, da naloga komisije res ni konkretno ocenjevanje tožnice, temveč preizkus ocene glede na obrazložene kriterije, komisija pa mora po mnenju sodišča presojati, ali je glede na obrazložitev kriterijev dodeljena ocena pravilna. Sodba sodišča prve stopnje je tudi v tem delu jasno obrazložena, razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi, saj je pritožbeno sodišče tudi v zvezi z navedenim lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da dajeta ZSPJS in Uredba izrecno pooblastilo nadrejenemu, da na podlagi svojega subjektivnega doživljanja čimbolj objektivno oceni delavčevo delovno uspešnost oz. prispevek posameznega uradnika k delovanju organa v posameznem ocenjevalnem obdobju. Od nadrejenega se namreč pričakuje, da pozna tako delo organa kot delo zaposlenih, saj delo organizira in dodeljuje, zato tudi lahko najbolje oceni količino in kvaliteto dela posameznega zaposlenega v primerjavi z ostalimi delavci in njegov prispevek k delovanju organa. Glede na navedeno je tako ocena komisije kot sodišča (če pride do sodnega varstva) že po naravi stvari omejena izključno na presojo pravilnega formalnega postopanja in nadalje na presojo vrednotenja posameznih kriterijev, kot so predpisani v citiranih predpisih, medtem ko za razliko od sodišča, komisija na podlagi 6. odst. 17.a čl. ZSPJS lahko delavca oceni tudi drugače, če meni, da kriteriji niso bili pravilno uporabljeni oz. je glede na vsebinsko obrazložitev kriterijev, kot jo je podal nadrejeni, dodeljena ocena nepravilna. Iz navedenega razloga je zato pomembno, da nadrejeni poda konkretno vsebinsko utemeljitev, kar pa v konkretnem primeru ni bilo izpolnjeno in zato komisija pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev niti ni mogla opraviti. Sodišče prve stopnje je vse navedeno pravilno upoštevalo, v njegovi obrazložitvi zato ni zaznati nedoslednost ali notranjih nasprotij, kot to zatrjuje tožena stranka.

Tožena stranka neutemeljeno izpostavlja, da je direktorica komisiji pred sejo podala pisno pojasnilo v zvezi z oceno, ter da je bila tožnica z utemeljitvijo ocene seznanjena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je direktorica tožnico z oceno seznanila le tako, da ji je prebrala oceno po posameznih kriterijih, ne da bi kriterije tudi vsebinsko utemeljila, pravilno pa je ugotovilo tudi, da je direktorica tožene stranke na komisijo posredovala le pisno obrazložitev delovne uspešnosti (A6), iz katere pa ne izhaja, zakaj je tožnico ocenila, tako kot jo je. V obeh primerih gre le za dejanja formalne narave, ki nimajo vsebinske opore, in jih torej ni mogoče šteti za zadovoljiva in skladna z navodili Uredbe, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Zaključki sodišča v zvezi z navedenim so utemeljeni na listinski dokumentaciji, ki sta jo predložili obe stranki, tožena stranka pa niti ni trdila, da je komisija razpolagala z vsebinsko utemeljitvijo ocene, kot jo je kasneje predložila s prvo pripravljalno vlogo (direktorica tožene stranke je izpovedala, da komisija s takšno utemeljitvijo ni razpolagala - l. št. 123, prilogi B18, B20), niti ni zatrjevala, da je nadrejena tožnici oceno vsebinsko utemeljila tako, kot izhaja iz citiranih prilog, zato pritožbeno sodišče nima nobenega dvoma v dejanske zaključke sodišča prve stopnje.

Glede same vsebine ocene je iz obrazložitve sodišča prve stopnje razvidno, da je preizkusilo postavke, ki so se nanašale na posamezne kriterije ocenjevanja in je v zvezi z njimi zaslišalo tožnico, direktorico tožene stranke in pričo J.P., ki je bila kot zunanja sodelavka, zadolžena za evidentiranje podatkov in bilanc pri toženi stranki. Posebej je preizkusilo očitke v zvezi s tožničinimi pomanjkljivostmi pri delu, ki jih je šele v postopku pred sodiščem prve stopnje vsebinsko zatrjevala tožena stranka. Tožničino nadrejeno je zaslišalo v zvezi s tem, kako je tožničino delo ocenjevala, kaj je pri tem upoštevala ter kaj je bilo po njenem mnenju odločilno za oceno, ki jo je ta tožnici namenila za leto 2009. Ker sta se izpovedi direktorice tožene stranke in priče J.P. bistveno razlikovali in sicer predvsem v delu, ki se nanaša na to, ali je tudi v letu 2009 priča vršila nadzor nad tožničinim delom in jo uvajala v delo ter glede strokovnih napak pri delu, in ker tožena stranka ni podala potrebne utemeljitve ocene po kriterijih, je sodišče prve stopnje pravilno podvomilo v to, da je tožničina nadrejena oceno podala pravilno. Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, zakaj ni štelo kot zadostno in prepričljivo utemeljitev ocene delovne uspešnosti, s takšnim pojasnilom pa se pritožbeno sodišče strinja in ga zato ne ponavlja. Sodišče prve stopnje je tako izpovedbe prič (tudi priče M.G. in J.P.) kot strank pravilno povzelo in na podlagi navedenega tudi napravilo pravilne dokazne zaključke, zato je tudi v tem pogledu pritožba tožene stranke neutemeljena.

Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija in tudi ne razlogov, na katere sámo pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Enako je ravnalo pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo tožnice zoper odločitev o stroških postopka, saj so njene navedbe glede odločitve sodišča prve stopnje v tem delu brez dejanske in pravne podlage. Razlog za sprejem novega Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) je bil predvsem v določitvi takega sistema nagrajevanja odvetniških storitev, ki bo odvetnike in stranke spodbujal k čim hitrejši rešitvi spora. Predhodna ureditev odvetniške tarife je omogočala odvetnikom zaračunavanje vsake storitve posebej, kar je povzročalo nepotrebno kopičenje vlog in prelaganje narokov za glavno obravnavo, posledično pa zavlačevanje postopkov. Za stranke je bil takšen način določanja odvetniških nagrad dražji, postopek pa dolgotrajnejši. Z namenom določitve takega sistema nagrajevanja odvetniških storitev, ki bo odvetnike in stranke spodbujal k čim hitrejši rešitvi spora, je določena le ena nagrada za postopek, ena nagrada za narok in posebna nagrada za sporazum. Kot eno izmed najpomembnejših novosti je tako zakon uvedel plačilo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi in ukinil nagrade za izvršitev vsakega posameznega opravila. Število posameznih pisanj oziroma vlog ne vpliva na višino nagrade. Isto velja za število posameznih narokov. Glavne tri nagrade so: nagrada za sporazum, nagrada za postopek in nagrada za narok. Zakon je tako uvedel načelo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi, izjemo od tega načela pa predstavlja le nagrada za narok v kazenskem postopku in postopku o prekrških. V teh dveh postopkih prejme odvetnik nagrado za narok za vsak narok posebej, razen v predkazenskem postopku, kjer ga udeležba na največ treh narokih upravičuje do ene nagrade za narok. Definicija nagrade za narok v upravnem sporu, postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdnem, nepravnem in posebnih postopkih je podana v 3. delu Tarife ( 2. odst. opombe 3). Ta nastane enkrat, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov. V kolikor bi bilo navedenemu drugače, bi zakonodajalec to izrecno zapisal, kot je to storil v prej citiranih primerih. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v odločbi opr. št. II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011. Zaradi neuspeha s pritožbama stranki na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.