Jedro

V obravnavanem primeru tožnika zatrjujeta, da ni poskrbljeno za parkiranje avtomobilov prizadete stranke. Glede tega je bilo tožnikoma že pojasnjeno, da taki ugovori niso pomembni pri izdaji lokacijskega dovoljenja in jih zato upravna organa in sodišče prve stopnje niso mogli upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 20.12.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper lokacijsko dovoljenje Upravne enote Tolmin z dne 28.1.2002, izdano investitorjema A.A. in B.B., za gradnjo prizidka za namen bivanja na južni strani stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 15 k.o. ... in za gradnjo prizidka za namen dostopa na zahodni strani navedene stanovanjske hiše pod v odločbi navedenimi pogoji.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi dala pravilne razloge, ki imajo svojo podlago v materialnih predpisih in podatkih upravnih spisov. Za že začete postopke je bil na podlagi določbe 190. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) pravilno uporabljen Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Lokacija spornega posega se nahaja na območju, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih v Občini Tolmin (PUP). Nameravani poseg glede na skladnost lokacijske dokumentacije z določili PUP povsem izpolnjuje pogoje za izdajo lokacijskega dovoljenja. Po presoji sodišča prve stopnje tožnika - soseda investitorjev, v lokacijskem postopku lahko uveljavljata upoštevanje njenih pravic in pravnih koristi, vendar takih ugovorov v obravnavanem primeru ne uveljavljata. Sodišče je zavrnilo ugovore, povezane z razgledom, s problematiko parkiranja, o preobremenjenosti komunalnih naprav, trditve o poslabšanju bivalnih razmer. Objekt se bo po izgradnji prizidka uporabljal še v nadalje za stanovanjske namene, javni interes pa tudi ne bo prizadet. Sodišče je zavrnilo tudi predlog tožnikov za opravo glavne obravnave, saj nista navajala nobenih novih dejstev, ki bi jih presojali na glavni obravnavi in ki jih ne bi mogla navajati že v postopku pred izdajo sodbe.

Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagata, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Menita, da lokacijsko dovoljenje prizadetima strankama ni bilo izdano v skladu s 54. in 55. členom ZUN. V 2. točki lokacijskega dovoljenja je namreč navedeno, da je investitor dolžan pri načrtovanju in gradnji upoštevati pogoje soglasja Občine Tolmin. Ta je svoje mnenje o skladnosti lokacijske dokumentacije s prostorskim izvedenim aktom podala ob pogoju, da si investitor zagotovi parkiranje v okviru svojega funkcionalnega zemljišča. Ustreznega parkiranja pa se ne da zagotoviti, saj za to preprosto ni dovolj prostora. Pogoj se ne more izpolniti, zato sta tožnika mnenja, da v obravnavani zadevi Občina Tolmin sploh ni dala ustreznega soglasja za sporno lokacijsko dovoljenje in se zato le-to v obliki, kot je bilo izdano, sploh ne bi smelo izdati. Ostalo bo premalo funkcionalnega zemljišča, da na njem ni mogoče zagotoviti ustreznega parkiranja. Prav tako je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar sta tožnika uveljavljala že v tožbi in predlagala tudi dokaze, sodišče pa je njuno tožbo zavrnilo, ne da bi razpisalo glavno obravnavo. Upravni organ se je premalo posvetil problematiki parkiranja in se ukvarjal v glavnem z odmikom prizidkov od parcelnih meja.

Na pritožbo je odgovorila prizadeta stranka B.B., ki predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da je v lokacijskem dovoljenju s tem, ko je naloženo investitorjema, da si zagotovita parkiranje na svojem funkcionalnem zemljišču, pogoj izpolnjen, saj imata investitorja garažo, dostopno pot do garaže, prostor ob dostopni poti pa že sedaj uporabljajo za parkiranje.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US), ki v 1. odstavku 107. člena določa, da vrhovno sodišče pri odločanju o pravnih sredstvih uporablja določbe ZUS-1. Zato je tudi v obravnavanem primeru vrhovno sodišče pri odločanju o pritožbi tožnikov uporabilo določbe ZUS-1. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi upravna organa prve in druge stopnje, je bilo treba v obravnavanem primeru za obravnavo vloge prizadetih strank za izdajo lokacijskega dovoljenja uporabiti določbo 2. odstavka 54. člena ZUN, v kateri je določeno, da se lokacijsko dovoljenje za objekte na območjih, ki se urejajo s prostorsko ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija, ta pa se pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih. Po določbah PUP je na načrtovani lokaciji možen najširši obseg posegov, tudi adaptacije in razširitve obstoječih objektov. V obravnavanem primeru je bilo zato tudi po presoji vrhovnega sodišča prizadetima strankama lokacijsko dovoljenje izdano v skladu z veljavno zakonodajo, kar je potrdilo že tudi sodišče prve stopnje, in sicer z razlogi, s katerimi se strinja tudi vrhovno sodišče. Čeprav sta tožnika uveljavljala tudi pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, nista obrazložila, v čem naj bi bila podana ta pritožbena ugovora. Zato je vrhovno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo le v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da materialno pravo ni bilo napačno uporabljeno, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo očitanih kršitev določb postopka v upravnem sporu.

Slednjih kršitev sodišče prve stopnje tudi ni napravilo s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, kar pa tožnika izrecno grajata v svoji pritožbi. V 59. členu ZUS-1 je določeno, da lahko sodišče prve stopnje odloči brez oprave glavne obravnave tudi v primerih iz 2. odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi v primerih, če je dejansko stanje med tožnikom in toženo stranko sporno, vendar stranke navajajo le tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z določbo 52. člena ZUS-1 sodišče ne more upoštevati ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). V obravnavanem primeru tožnika zatrjujeta, da ni poskrbljeno za parkiranje avtomobilov prizadete stranke, kar pa sta tožnika navajala že v upravnem postopku, pavšalno pa tudi v sodnem postopku. Glede tega pa je bilo tožnikoma že pojasnjeno, da taki ugovori niso pomembni pri izdaji lokacijskega dovoljenja in jih zato upravna organa in sodišče prve stopnje niso mogli upoštevati. Po presoji vrhovnega sodišča zato prvostopenjsko sodišče s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ni kršilo določb postopka v upravnem sporu.

Pa tudi sicer iz upravnih spisov izhaja, da je upravni organ opravil ustno obravnavo na kraju samem in izvedel vse predlagane dokaze. Pritožbeno navedbo, da prizadete stranke ne bodo mogle parkirati na svojem zemljišču, je upravni organ obravnaval v okviru ugovorov o poslabšanju življenjskih razmer tožnikov. V okviru teh ugovorov je bilo ugotovljeno, da imata tožnika locirano hišo na južni strani predvidenega prizidka, ki bo dovolj odmaknjen od parcelne meje in njune hiše, parkiranje pa bo izvedeno po lastnem dostopu do hiše in na funkcionalnem zemljišču prizadete stranke. To je bilo tožnikoma obrazloženo tako v upravnem kot tudi v sodnem postopku, vrhovno sodišče pa se tudi strinja z razlogi izpodbijane sodbe glede dopustnosti takšnih ugovorov v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja.

V 3. točki 1. odstavka 75. člena v zvezi z določbo 1. odstavka 73. člena ZUS-1 je določeno, da je pritožba dopustna zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja le tedaj, če je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje ter ga ugotovilo drugače, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1 (kršitev človekovih pravic). V vseh ostalih primerih tega pritožbenega razloga ni mogoče uspešno uveljavljati. Pa tudi sicer je bilo po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS, ki je veljal v času vložitve pritožbe, pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor je sodba temeljila na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Navedbe tožnikov v pritožbi se nanašajo skoraj izključno na napačno ugotovljeno dejansko stanje, ki pa ga sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni ugotavljalo v sodnem postopku, pač pa je odločalo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Zato se vrhovno sodišče do pritožbenih navedb o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ni opredeljevalo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.