Jedro

Dokazni predlogi oziroma navedbe stranke v pritožbi so lahko uspešni le, če pri višjem sodišču vzbudijo dvom v pravilnost ali popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Obramba ne more šele v postopku pred sodiščem druge stopnje, ker svojemu trditvenemu bremenu pred sodiščem prve stopnje ni zadostila, z mnenjem strokovnjaka, ki ga je sama angažirala, uspešno izpodbijati strokovnosti odrejenega izvedenca in s tem tudi pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja ter odločilnih dejstev v prvostopenjski sodbi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12. 6. 2014 obsojenega M. S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora, s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5., 7. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19. 3. 2015 zavrnilo pritožbo zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na 408,00 EUR odmerjeno sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter Vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane.

4. O odgovoru državne tožilke se je zagovornik pisno izjavil. 5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Kršitev določb kazenskega postopka, to je kršitev pravice do obrambe, zagovornik uveljavlja s trditvijo, da je sodišče prve stopnje, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, neutemeljeno zavrnilo predlog, da se postavi nov izvedenec medicinske stroke. Zagovornik navaja, da je bil predlog utemeljen z navedbami, da je postavljeni izvedenec S. mnenje opravil nestrokovno in ni odgovoril na vsa vprašanja obrambe oziroma je zašel v protislovnosti. Po oceni zagovornika je izvedenec napačno izhajal iz diagnoze, navedene v zdravniškem spričevalu, ki se ni ujemala s statusom oškodovanke, kar bi moral izvedenec upoštevati. Ker se je postavljeni izvedenec strogo držal diagnoze in ugotovitve, da je bila oškodovanka hospitalizirana (kar po oceni zagovornika ni bilo potrebno), je izdelal napačno izvedensko mnenje. Pritožbi je priložil mnenje strokovnjaka dr. V., ki je podal drugačne zaključke o poškodbi oškodovanke in mnenje tega izvedenca je gotovo takšno, da terja odreditev novega izvedenstva, saj izpodbija dokazne zaključke v sodbi sodišča prve stopnje.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odredilo izvedenstvo izvedenca medicinske stroke, ki ga je zaupalo izvedencu medicinske stroke - travmatologije prof. dr. S. o vrsti in naravi ter teži poškodb oškodovanke. Izvedenstvo je bilo odrejeno dne 6. 3. 2014. Mnenje je sodišče prejelo dne 26. 3. 2014 in odredilo, naj se mnenje vroči strankam. Stranke so ga prejele dne 28. 3. 2014. Na glavno obravnavo dne 8. 4. 2014 je sodišče vabilo izvedenca. Zagovornik je podal pripombe na izvedensko mnenje, ki jih je sodišče prejelo dne 8. 4. 2014. Na obravnavi zaslišani izvedenec dr. S. je odgovarjal na vprašanja, tudi zagovornika in obsojenca, o poškodbah oškodovanke, o njihovi naravi ter načinu nastanka poškodb ter o njihovem učinku. Opredelil se je tudi do pisnih pripomb zagovornika. Po zaslišanju oškodovanke je sodišče ponovno vabilo izvedenca S. na glavno obravnavo dne 12. 6. 2014, na kateri je izvedenec dopolnil mnenje ter odgovarjal na vprašanja strank o poškodbah oškodovanke glede na njeno izpovedbo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je mnenje izvedenca S. popolno in da v njem ni nikakršnih pomanjkljivosti ali nasprotij, ter da tako ni razloga za postavitev novega izvedenca. Presodilo je, da obramba ni pojasnila, ko je zatrjevala le, da je podano mnenje nestrokovno in hudo pomanjkljivo, v čem pomanjkljivosti in nestrokovnosti obstajajo. Obrambi je bila tako v postopku pred sodiščem prve stopnje dana možnost, da se z izvedenskim mnenjem seznani, na glavni obravnavi pa ji je bila tudi dana možnost, da izvedensko mnenje preizkusi. Sodišče je obrambi omogočilo, da zaslišuje izvedenca na dveh narokih o vseh dejstvih, za katere je obramba menila, da so sporna. Ugotovilo pa tudi je, da obramba z dodatnimi argumenti, ki bi vzbudili dvom v pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja ter bili podlaga za postavitev novega izvedenca, predloga ni utemeljila tako, da je dokaz materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Svojemu trditvenemu bremenu, ker je obramba zahtevala novega izvedenca na obravnavi, obramba ni zadostila, saj ni določno zatrjevala pravno relevantnega dejstva, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, in ni z navedbami okoliščin utemeljila, da bo z izvedbo predlaganega dokaza, torej postavitvijo novega izvedenca, mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu, ter da bo dokaz v korist obdolženca. Gre za dokazovanje z izvedencem in po določbi 257. člena ZKP sodišče odredi drugega izvedenca, če je njegov izvid nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali raziskanimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Sodišče mora pomanjkljivosti in neskladja v izvidu izvedenca odpraviti z njegovim zaslišanjem in le v primeru, če tega ne more storiti, ponovi dokazovanje z novim izvedencem. Enako ravna sodišče tudi, kadar ne gre za pomanjkljivosti v izvidu izvedenca, temveč samo v njegovem mnenju (258. člena ZKP). Stranke imajo pravico se izjaviti in se opredeliti o izdelanem izvedenskem mnenju, kar pomeni, da imajo pravico dajati pripombe, ugovore zoper mnenje, zahtevati da izvedenec da dodatna pojasnila, kar vse pa je bilo v tem kazenskem postopku obrambi omogočeno. Obramba je tako imela možnost, da se seznani z dokazom, to je izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke in dana ji je bila tudi možnost, da izvedenca zasliši in njegovo mnenje preizkusi.

9. Zagovornik je k pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje predložil mnenje strokovnjaka, sodnega izvedenca prof. dr. V. Dokaz z izvedencem je dokaz, kadar ga odredi sodišče. Strokovnjak, ki ga angažira stranka, je strankin pomočnik, ki stranki s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami pomaga pri uveljavljanju pravic. Takšno zasebno strokovno mnenje lahko pomeni za sodišče dokazni predlog, naj odredi izvedenstvo ali novo izvedenstvo, ki bo šele imelo pomen dokaza v kazenskem postopku. Sodišču predložena ekspertiza strokovnjaka ni izvedensko mnenje temveč strokovno mnenje, ki predstavlja del strankinih navedb (primerjaj sodbo VSRS I Ips 328/2007). Je pa procesni položaj pred sodiščem druge stopnje drugačen kot pred sodiščem prve stopnje. Dokazni predlogi oziroma navedbe stranke v pritožbi so lahko uspešni le, če pri višjem sodišču vzbudijo dvom v pravilnost ali popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Dokazna presoja pred sodiščem druge stopnje ni enaka kot pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje odloči na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi (neposredno ali posredno z branjem na primer izvedenskega mnenja v soglasju s strankami) in na tej podlagi napravi sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Sodišče druge stopnje v okviru pritožbenih navedb presoja pravilnost ali popolnost v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, kar presoja v vsakem konkretnem primeru, saj za takšno presojo ni nekih objektivnih meril. Da pa bi stranka v pritožbi lahko uspešno vzbudila dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja v sodbi sodišča prve stopnje z navedbami, ki predstavlja mnenje strokovnjaka, ki ga je sama angažirala, in ki so, kot poudarja zagovornik v zahtevi, drugačne kot so bile ugotovitve odrejenega izvedenca, pa mora, ker gre za dokazovanje z izvedencem, tudi sama zadostiti svojemu dokaznemu bremenu pri izpodbijanju strokovnih ugotovitev odrejenega izvedenca ter utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza, to je potrebe po novem izvedencu ves čas postopka, da bi lahko uspešno v pritožbi vzbudila pri pritožbenem sodišču dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Stranka bo tako v postopku, ko bo utemeljeno argumentirala dvom v strokovnost in pravilnost podanega izvedenskega mnenja, ali v takšnem obsegu, da se pomanjkljivosti in nasprotja še dajo odpraviti s ponovnim zaslišanjem izvedenca, ali pa jih s ponovnim zaslišanjem izvedenca več ni mogoče odpraviti, lahko uspešna, vendar pa se mora vse nanašati na bistvene okoliščine, potrebne za strokovno utemeljitev ter na logičnost in prepričljivost izvedenčevih argumentov. Sodišče prve stopnje je obrambi omogočilo preizkus izvedenskega mnenja. Ugotovilo je tudi, da obramba z relevantnimi navedbami ni utemeljila svoje teze, da je izvedensko mnenje odrejenega izvedenca nestrokovno in da so v njem takšne pomanjkljivosti in nasprotja, ki se ne dajo odpraviti oziroma da je zaradi tega potrebna postavitev drugega izvedenca. Presodilo je, da obrambi ni uspelo vzbuditi dvoma v pravilnost in popolnost izvedenčevih argumentov. Obramba pa tudi ni, če se z izvedenskim mnenjem ni strinjala, sama že v postopku pred sodiščem prve stopnje angažirala svojega strokovnjaka kot pomočnika pri kritični presoji že izdelanega izvedenskega mnenja, za kar ni bilo nobenih ovir, saj je bilo obrambi mnenje vročeno dne 28. 3. 2014. Po prvem zaslišanju izvedenca dne 8. 4. 2014, je obramba podala predlog, da se angažira nov izvedenec medicinske stroke z že predstavljeno argumentacijo, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo kot utemeljenega po drugem zaslišanju izvedenca na obravnavi dne 12. 6. 2014. Obramba mora biti tako že v postopku pred sodiščem prve stopnje aktivna in z logičnimi ter utemeljenimi argumenti izpodbijati popolnost, pravilnost in strokovnost izvedenskega mnenja postavljenega izvedenca. Obrambi je bilo omogočeno, da izvedenca zasliši ter izvedensko mnenje preizkusi. Obrambi pa tudi ni uspelo vzbuditi dvoma v pravilnost in popolnost izvedenčevih ugotovitev z le posplošenim zatrjevanjem, da je izvedensko mnenje nestrokovno in nepopolno. Zato obramba tudi ne more šele v postopku pred sodiščem druge stopnje, ker svojemu trditvenemu bremenu pred sodiščem prve stopnje ni zadostila, in ker ji je bilo v popolnosti omogočeno, da mnenje odrejenega izvedenca preizkusi ter izpodbija, z mnenjem strokovnjaka, ki ga je sama angažirala, uspešno izpodbijati strokovnosti odrejenega izvedenca in s tem tudi pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja ter odločilnih dejstev v prvostopenjski sodbi (primerjaj sodbo VS RS I Ips 176/2009).

10. Sodišče druge stopnje je pri kontroli sodbe sodišča prve stopnje presodilo, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno tudi v povezavi s presojo strankinih pritožbenih navedb, ki jih je predstavljalo k pritožbi priloženo mnenje strokovnjaka. V postopku pred sodiščem druge stopnje k pritožbi priloženo strokovno mnenje izvedenca medicinske stroke tako predstavlja navedbe o dejstvih, ki so bile v sodbi sodišča prve stopnje že presojene, saj gre za navedbe o dokazovanju istega, kar je bilo v sodbi sodišča prve stopnje že ugotovljeno in ocenjeno, to je o načinu oškodovanja oškodovanke ter o naravi njenih poškodb. Sodišče prve stopnje pa, kar je potrdilo sodišče druge stopnje, teh dejstev ni ugotavljalo le samostojno, ampak v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Tako mnenje priloženo k pritožbi ne predstavlja relevantnih pritožbenih navedb, ki bi lahko v postopku pred sodiščem druge stopnje vzbudila dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja in s tem tudi v pravilnost odločitve, da odreditev novega izvedenca ni potrebna. Po navedenem kršitev pravice do obrambe, ker sodišče ni postavilo novega izvedenca medicinske stroke, ni bila strojena.

11. Zagovornik zatrjuje, da je sodišče kršilo kazenski zakon oziroma „napačno uporabilo materialno pravo“. Meni, da ni bilo podlage za uporabo določbe prvega in drugega odstavka 296. člena KZ-1, ampak da bi sodišče eventualno lahko kaznivo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1. Trdi še, da je šlo za konflikt med obsojencem in obdolženko in da bi bilo mogoče zaslediti le znake kršitve javnega reda in miru. Trdi pa tudi, da dejanje, za katerega je bil obdolženec spoznan za krivega, ni dokazano, saj ga ne potrjuje noben izveden dokaz v postopku.

12. Kršitev kazenskega zakona je mogoče uveljavljati le takrat, kadar je sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, napačno uporabilo kazenski zakon. Z navedbami zagovornik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zatrjuje namreč, da dejstva, ugotovljena v pravnomočni sodbi, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena.

13. Z navedbami v zahtevi, da nobena priča, ki je bila naklonjena oškodovanki, ni bila neposredno navzoča pri dogodku, da je bil v konfliktu poškodovan le obsojenec, da ni nikakršnega objektivnega dokaza o obsojenčevem nasilju nad oškodovanko, da ni mogoče trditi, da je podana obsojenčeva krivda, da sodišče napačno tolmači izpovedbe prič in napačno presoja izvedensko mnenje in le ugiba, kako bi lahko nastale poškodbe v prid oškodovanki, ter da je prisoten velikanski dvom o tem, ali je obsojenec storilec kaznivega dejanja, za katerega je bil spoznan za krivega, zagovornik uveljavlja nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja. S citiranimi navedbami zagovornik tudi ne zatrjuje bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ko navaja, da se v posledici povedanega izkaže, da je obrazložitev sodbe nerazumljiva in da si ugotovitve sodišča prihajajo v nasprotje, saj priče govorijo le o določeni razburjenosti in ne o poškodbah oškodovanke, zdravniško potrdilo in izvedenec pa ugotovita ravno to. Zagovornik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak ostaja na ravni nestrinjanja s presojo dokazov v izpodbijani sodbi. Enako velja za trditev, da bi sodišče moralo upoštevati predloge obrambe tudi v smeri preveritve bolniške odsotnosti za oškodovanko, ki je nadaljevala z delom v frizerskem salonu že po tednu bolniške odsotnosti, čeprav se zvin in nateg vratne hrbtenice zdravi ob hudih bolečinah najmanj 4 do 6 tednov. Zagovornik ostaja na ravni izražanja nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem in nasprotovanja ugotovitvi sodišča, koliko časa je bila oškodovanka v bolniškem staležu in ni opravljala svojega dela (kar je prvostopenjsko sodišče pojasnilo v točki 12 sodbe, drugostopenjsko pa v točki 10 sodbe).

14. Po navedenem je Vrhovno sodišče, ker ni ugotovilo kršitev zakona, in ker vložnik uveljavlja tudi zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

15. Odločba o stroških postopka temelji na 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju tarifnih številk 7112, 71113 in 7152 Zakona o sodnih taksah ter trajanja in zahtevnosti zadeve in premoženjskih razmer obsojenca.