Jedro

Obtoženec je tako vzel stvari (drobiž, cigarete, žetone), ki so bili osebna lastnina tam zaposlenih in za katero se ne zatrjuje, da mu je bila v okviru njegovih nalog prepuščena v varovanje. Na splošno bi se sicer dalo zastopati stališče, da varnostnik, ko izven delovnega časa zaposlenih izvaja naloge varovanja družbe, posredno varuje tudi osebno premoženje zaposlenih, ki se nahaja v prostorih, vendar pa obtožencu varovanje takega premoženja v konkretnem primeru izrecno ni bilo prepuščeno, temveč, kot rečeno, le varovanje družbe.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe zagovornika obtoženega M.M. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se v opisu dejanja doda besedilo, da je obtožencu šlo, da si prilasti stvari majhne vrednosti in dejanje opredeli kot kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 ter mu po 57. in 58. členu KZ1- izreče pogojna obsodba, v kateri se mu po drugem odstavku 204. člena KZ-1 določi kazen 2 (dva) meseca zapora s preizkusno dobo 1 (enega) leta medtem, ko se pritožba njegovega zagovornika kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženega M.M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1B. Po 57. in 58. členu KZ-1B mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sklicujoč se na 74. in 75. člen KZ-1B mu je odvzelo s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist tako, da mu je naložilo v plačilo znesek 25,00 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožuje obtoženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe.

Pritožba ni utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

Obtoženčev zagovornik ne more uspeti, ko v pritožbi ponavlja svoje stališče o nezakonito pridobljenih dokazih, in sicer posnetkih tajnega snemanja v prostorih, ne da bi pred tem bilo dano opozorilo, da je notranjost objektov pod video nadzorom. To kršitev ustavno zagotovljenih človekovih pravic je obramba uveljavljala že na predobravnavnem naroku, nakar je sodišče zahtevo za izločitev dokazov s sklepom z dne 14.3.2014 zavrnilo, odločitev prvostopenjskega sodišča pa je postala pravnomočna s sklepom pritožbenega sodišča z dne 10.4.2014. V obeh sklepih je bilo pojasnjeno, da je v konkretnem primeru šlo z kolizijo dveh ustavnih pravic, in sicer pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic po 35. členu Ustave Republike Slovenije ter pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS in da je bilo zato potrebno z vidika sorazmernosti pretehtati, katera pravica ima prednost. Obrazloženo je dalje tudi bilo, da obtoženec v prostorih pisarne, kjer je oškodovanec aktiviral video kamero na računalniku, ni mogel pričakovati zasebnosti in teh ugotovitev tudi na glavni obravnavi izvedeni dokazi niso ovrgli oz. tega tudi pritožnik sam ne zatrjuje. Kolikor navaja, da tudi na podlagi posnetkov ni moč zaključiti, da naj bi obtoženec jemal stvari v pisarni, oz. celo nasprotno, da prav posnetki dokazujejo, da ni vzel ničesar, te trditve v obrazložitvi izpodbijane sodbe nimajo podlage. Kot namreč izhaja iz 5. točke obrazložitve, je obtoženec v pisarno oškodovanega M.F. vstopil tako, da ni prižgal luči, temveč je z ročno svetilko osvetljeval predale pisalne mize in omare, po kateri je tudi brskal. Glede na tak način vstopa v pisarne in početje obtoženca v njej, pa upoštevaje izpovedbe oškodovancev o manjku denarja s pisalnih miz, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da je obtožencu kaznivo dejanje s potrebno gotovostjo dokazano. Ker so razlogi sodbe pravilni in tudi prepričljivi, jih zato nasprotna, zgolj pritožbena izvajanja niso omajala.

Sodišče prve stopnje je sledilo pravni opredelitvi kaznivega dejanja v obtožbi, in sicer je zaključilo, da je obtoženec storil kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, vendar ne po prvem v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 209. člena KZ-1B, temveč le po drugem in prvem odstavku istega člena, saj v primeru, ko dejanje stori uradna oseba, privilegirana oblika dejanja iz tretjega odstavka ne pride v poštev. Zato je iz opisa dejanja tudi izpustilo navedbo v obtožbi, da je obtožencu šlo, da si prilasti stvar majhne vrednosti. Vendar po oceni pritožbenega sodišča v opisu dejanja niso podani zakonski znaki navedenega kaznivega dejanja, temveč zgolj tatvine po privilegirani obliki iz drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 oz. tako imenovane majhne tatvine.

Obtožencu se očita, da si je protipravno prilastil denar, ki mu je bil prepuščen kot uradni osebi v službi v zvezi z nalogami varovanja premoženja družbe, kar predstavlja izvršitveno dejanje po drugem odstavku 209. člena KZ-1. Tako dejanje, ki sicer prihaja v poštev prav pri varnostnikih, ko le-ti izvršujejo naloge varovanja oseb ali premoženja, pa bo podano tedaj, ko si storilec protipravno prilasti denar ali premoženje, ki mu je prepuščeno v zvezi z njegovimi nalogami, kar mora biti v opisu dejanja tudi izrecno navedeno. Iz obtožbe je tako razvidno, da je obtoženec opravljal naloge varovanja družbe L. d.d., dejanje pa je storil tako, da je s pomočjo ključev, ki so se nahajali v vratarnici in so mu bili zaupani, neupravičeno vstopal v zaklenjene pisarne zaposlenih in tam vzel ter si prilastil denar in stvari oškodovancev. Obtoženec je tako vzel stvari (drobiž, cigarete, žetone), ki so bili osebna lastnina tam zaposlenih in za katero se ne zatrjuje, da mu je bila v okviru njegovih nalog prepuščena v varovanje. Na splošno bi se sicer dalo zastopati stališče, da varnostnik, ko izven delovnega časa zaposlenih izvaja naloge varovanja družbe, posredno varuje tudi osebno premoženje zaposlenih, ki se nahaja v prostorih, vendar pa obtožencu varovanje takega premoženja v konkretnem primeru izrecno ni bilo prepuščeno, temveč, kot rečeno, le varovanje družbe. Nenazadnje pa že iz opisa dejanja izhaja, da je obtoženec v zaklenjene prostore pisarn vstopal neupravičeno, kar pomeni, da ni imel pravice vstopa v prostore, s tem pa tudi ne dolžnosti varovanja lastnine tam zaposlenih. Pa tudi sicer, kot se je izkazalo v postopku, te pisarne, kot je pojasnila priča A.L. niso sodile med tiste prostore, katere je moral obtoženec kontrolirati v okviru izvajanja svojih nalog. Dejanje obtoženca je zato ob pravilni uporabi kazenskega zakona moč opredeliti le kot kaznivo dejanje po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, saj si je oškodovanec protipravno prilastil stvari majhne vrednosti in mu je, kot je to zatrjevala že obtožba, tudi šlo za to, da si prilasti stvari take vrednosti. Glede na to, da so oškodovanci pravočasno podali predlog za pregon in so tako izpolnjene tudi te procesne predpostavke, je sodišče druge stopnje glede na vse obrazloženo izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je v opis dejanja vneslo še besedilo, kolikor se nanaša na obtoženčev namen prilastitve stvari majhne vrednosti ter ravnanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Glede na tako spremembo sodbe je nato obtožencu ponovno izreklo kazensko sankcijo ter mu v pogojni obsodbi določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Pri tem je upoštevalo olajševalne okoliščine, katere je ugotovilo že sodišče prve stopnje ter predvsem dejstvo, da je za kaznivo dejanje tatvine predpisana milejša kazen kot za kaznivo dejanje, katerega je bil obtoženec spoznan za krivega po izpodbijani sodbi. V ostalem pa je sodišče druge stopnje pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP).

Glede na to, da je bilo z odločbo sodišča druge stopnje deloma odločeno obtožencu v prid, izrek o stroških pritožbenega dela postopka kot nepotreben odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP).