Jedro

Ker je delovno mesto podčastnik določeno kot tipično delovno mesto z ZRPJZ, je tožena stranka morala upoštevati njegovo razvrstitev v tarifno skupino in količnik za določitev osnovne plače.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (s sodbo) razveljavilo dokončno odločbo tožene stranke, s katero je bila tožnica razporejena v plačilni razred oziroma s katero je bil določen količnik za določitev osnovne plače. Tožnica je bila z ukazom imenovana za vodjo pisarne in razporejena na ustrezno dolžnost po formaciji, za katero je bil določen osnovni količnik 2,20. Sodišče je ugotovilo, da je za dolžnost vodje pisarne v formaciji predpisan formacijski čin višjega vodnika, torej podčastniški čin, zato osnovni količnik ne bi smel biti nižji, kot ga za delovno mesto podčastnik določa Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94 in nasl. - ZRPJZ). Na podlagi take ugotovitve je odločilo, da tožnici pripada osnovni količnik v višini 2,40 in jo je tožena stranka dolžna razporediti v ta plačilni razred za čas od 1. 3 1997 do 1. 6. 1997, in da ji je dolžna plačati razliko v plači. Kot neutemeljenega je zavrnilo zahtevek za priznanje večjih pravic iz naslova dodatkov, zavrglo pa je (s sklepom) del tožbe za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 30. 11. 1999, ker tožnica zoper to odločbo ni vložila ugovora pri toženi stranki.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke (pritožila se je samo ona) zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je sodišče odločalo o sporu, za katerega je pristojno. Potrdilo je odločitev, po kateri bi tožena stranka morala upoštevati osnovne plačilne razrede za tipična delovna mesta, kot jih določa ZRPJZ. S splošnim aktom pri delodajalcu, kar je tudi formacija pri toženi stranki, ni mogoče znižati ravni pravic delavcev, določenih z zakonom. ZRPJZ je z označbo podčastnika označil tipično delovno mesto, za katerega je potreben status podčastnika in določil najnižji količnik za določitev osnovne plače. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v prilogi ZRPJZ iz vojaško varnostnih razlogov ni bilo mogoče navesti nekaterih tipičnih delovnih mest za dolžnosti v Slovenski vojski. Zato so se določili le statusi, ki se pojavljajo v vojski: vojak, podčastnik in častnik. V formacijah so se količniki za konkretna delovna mesta oziroma dolžnosti določali glede na specifiko vojske in različno zahtevnost dela v posameznih enotah in rodovih vojske. Količniki so bili v skladu 6. člena ZRPJZ določeni glede na zahtevano strokovno izobrazbo in zahtevnost dela.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da je že pred vložitvijo revizije tej zadevi (14. 8. 2003) že večkrat enako odločilo v dejansko in pravno podobnih zadevah (dne 11. 3. 2003 v zadevah VIII Ips 43/2002, VIII Ips 82/2002, VIII Ips 83/2002 in VIII Ips 106/2002; dne 22. 4. 2003 v zadevah VIII Ips 70/2002 in VIII Ips 134/2002; dne 6. 5. 2003 v zadevi VIII Ips 107/2002 in dne 17. 6. 2003 v zadevi VIII Ips 198/2002).

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka sicer navaja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ga formalno ne opredeli (za katero bistveno kršitev naj bi šlo).

Očitek o nerazumljivosti obrazložitve izpodbijane sodbe glede razlikovanja med tipičnim delovnim mestom in vojaškim statusom, pomeni nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. To pa je očitek o zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, kar je po tretjem odstavku 370. člena ZPP nedovoljen revizijski razlog.

Revizija je samostojno in izredno pravno sredstvo, kar pomeni, da se lahko vloži le iz izrecno navedenih razlogov, ki morajo biti kot taki tudi obrazloženi oziroma utemeljeni. Zato se revident ne more sklicevati na pritožbene razloge in svoje navedbe, s katerimi je utemeljeval pritožbo kot redno pravno sredstvo.

Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Tožnica je izpodbijala odločitev o razvrstitvi izhodiščnega količnika za določitev osnovne plače v plačilni razred s količnikom 2,20 in odločbi o določitvi osnovne plače in dodatkov. Izpodbijala je torej odločitev o pravici iz delovnega razmerja, ki temelji na razporeditvi na določeno delovno mesto oziroma formacijsko dolžnost (v zvezi s tem na primer sklep Ustavnega sodišča št. U-I-253/96 z dne 2. 4. 1998).

Za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o delavcih v državni upravi, če z Zakon o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94 in nasl. - ZObr) ni določeno drugače (prvi odstavek 88. člena ZObr). Akt(e) o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ministrstva in organov v njegovi sestavi izda Minister s soglasjem Vlade (drugi odstavek 3. člena Zakona o delavcih v državnih organih, Uradni list RS, št. 15/90 in nasl. - ZDDO). Izhajajoč iz pristojnosti, pooblastil in obsega nalog organa in zahteve po zagotavljanju strokovnega, učinkovitega in racionalnega izvrševanja funkcij organa (tretji odstavek 3. člena ZDDO), določi delovna mesta in vsebino nalog za posamezna delovna mesta ter njihovo zahtevnost. Na tej podlagi nato predpiše pogoje strokovne izobrazbe in druge pogoje za posamezna delovna mesta. Vojska ima seveda svoje posebnosti, ki jih je treba upoštevati, in se kažejo tudi pri urejanju organizacije in vodenja vojske. Stalna sestava vojske je formacija, ki jo sestavljajo poklicni pripadniki vojske, to so vojaki, podčastniki, častniki in vojaški uslužbenci (vojaške osebe) ter civilne osebe, ki delajo v vojski (8. točka 5. člena ZObr).

Formacija pa je seznam funkcionalnih in kadrovskih dolžnosti, pogojev za njihovo opravljanje ter potrebnih materialnih sredstev in opreme za vojaško poveljstvo, enoto ali zavod v stalni, mirnodobni in vojni sestavi ter njena kadrovska in materialna popolnitev (12. točka 5. člena ZObr).

Delovna mesta na Ministrstvu za obrambo in v Slovenski vojski se določajo torej z dvema aktoma: sistemizacijo in formacijo (tako na primer drugi odstavek 89. člena, četrti odstavek 97. člena, 98. in 98. a člen ZObr). To pomeni, da ima formacija za odločanje o pravicah iz delovnega razmerja glede zaposlenih v Slovenski vojski, enako naravo kot sistemizacija za zaposlene na upravnih in strokovnih nalogah na ministrstvu. To izhaja tudi iz odločitev Ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-12/95, kjer je bila predmet presoje sicer podobna ureditev v Zakonu o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91 - ZOZ, ki je v tretjem odstavku 132. člena izrecno določal, da se delovna mesta določajo v državnem organu s sistemizacijo, v teritorialni obrambi pa s formacijo). Iz sklepa št. U-I-12/95 z dne 16. 5. 1996 izhaja, da je formacijo kot akt, s katerim so določena delovna mesta v Teritorialni obrambi, ministrstvo izdalo kot delodajalec. Zapisalo pa je tudi, da imajo prizadete osebe možnost uveljavljanja morebitnih kršitev v postopku pred pristojnim sodiščem.

Formacija ima torej dvojno naravo, dvojno funkcijo: Na eni strani gre za povsem vojaški akt, akt o organizaciji in vodenju vojske, kjer ni predmet sodne presoje v delovnem sporu niti akt sam, niti posamični akti, izdani na njegovi podlagi. Na drugi strani pa vsebuje formacija tudi povsem delovnopravne elemente kot vsaka druga sistemizacija delovnih mest (zlasti pogoje za zasedbo delovnih mest in plačilne razrede), in v tem delu jo je obravnavati enako kot vsak drug akt delodajalca.

Po določbah 6. člena ZRPJZ so količniki za določitev osnovnih plač delovnih mest (delovnih mest in ne delavcev) odvisni od zahtevane strokovne izobrazbe in zahtevnosti dela in se razvrščajo v tarifne skupine glede na stopnjo zahtevane strokovne izobrazbe. Znotraj tarifnih skupin se količniki razvrščajo v plačilne razrede, določene v tabeli, ki je sestavni del zakona. Tabela določa količnike tipičnih delovnih mest (9. člen ZRPJZ), med katerimi je tudi delovno mesto poimenovano "podčastnik", ki je glede na zahtevano stopnjo strokovne iZObrazbe razvrščeno v V. in VI.. tarifno skupino, s količnikom (plačilnim razredom) 2.40 oziroma 2.65. Ustrezna stopnja strokovne izobrazbe je pogoj za poklicno opravljanje vojaške službe in je po petem odstavku 88. člena ZObr za podčastnike predpisana kot srednja ali višja šola.

V četrtem odstavku 6. člena ZRPJZ je določena izjema za ministrstvo, pristojno za obrambo. Izjema se nanaša le na tretji odstavek 6. člena: Znotraj tarifne skupine se po tretjem odstavku količniki razvrščajo v plačilne razrede, določene v tabeli, ki je sestavni del zakona. V okviru V. tarifne skupine so tako plačilni razredi (količniki) 2.10, 2.20, 2.30, 2.40 in 2.50. Ministrstvo za obrambo pa lahko uvede vmesne razrede, na primer 2.45. V obravnavani zadevi pa očitno sploh ne gre za uporabo te možnosti, temveč za situacijo, ki jo ureja 10. člen ZRPJZ: določitev količnikov za delovna mesta, ki niso določena kot tipična. Tu zakon ne pozna izjem. Tudi tožena stranka mora pri določanju količnikov za "netipična" delovna mesta upoštevati z zakonom določene količnike za delovna mesta podobne stopnje zahtevnosti. Ker pa je delovno mesto podčastnik določeno kot tipično delovno mesto z ZRPJZ, je tožena stranka morala upoštevati njegovo razvrstitev v tarifno skupino in količnik za določitev osnovne plače. Izraz podčastnik označuje vojaško osebo z določenim činom (druga alinea prvega odstavka 61. člena ZObr), čin pa označuje položaj vojaške osebe v vojaški organizaciji (9. točka Pravil službe v Slovenski vojski, Uradni list RS, št. 49/96). Določen čin pa je tudi pogoj za razporeditev vojaških oseb na posamezne vojaške dolžnosti, določene s formacijo. Tožnica je bila razporejena na formacijsko dolžnost, za katero je predpisan podčastniški čin.

Formacijske dolžnosti, za katera se kot pogoj zahteva podčastniški čin (torej določen vojaški položaj, status), spadajo v okvir delovnega mesta "podčastnika", ki je z ZRPJZ določeno kot tipično delovno mesto. "ZRPJZ ne ureja razmerij plač glede na izobrazbo in poklic zaposlenih v državni upravi, pač pa razmerja plač glede na delovno mesto zaposlenih" (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-116/97 z dne 22. 5. 1997). Razmerja tudi niso določena glede na vojaški status, položaj poklicnih pripadnikov vojske, ki je - enako kot iZObrazba ali poklic - le eden od pogojev za zasedbo določenega delovnega mesta.

Delovna razmerja oziroma pravice delavcev se urejajo z zakonom, kolektivno pogodbo in splošnim aktom (2. in 23. člen ZTPDR). Pri tem velja v delovnem pravu temeljno načelo in favorem: zakon določa minimum pravic, vsi drugi splošni akti (kolektivne pogodbe in splošni akti delodajalca), pa lahko dajejo delavcu le več ali ugodnejše pravice - sicer se namesto določb o manjših pravicah neposredno uporabljajo določbe zakona (tretji odstavek 86. člena ZTPDR).

ZRPJZ določa razmerja plač glede na delovna mesta zaposlenih in pri tem za tipična delovna mesta tudi količnike za določitev osnovne plače (9. člen ZRPJZ). Kot tipični delovni mesti sta določeni tudi dve (glede na različno stopnjo zahtevane strokovne izobrazbe) delovni mesti z nazivom "podčastnik", kjer naziv podčasnik pomeni lahko le naziv delovnega mesta in ne statusa, ki ga oseba s podčastniškim činom ima v vojaški hierarhiji. Minimalni količnik za podčastniško delovno mesto je določen z zakonom in tožena stranka ni smela v svojih aktih določati nižjega. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka v primeru tožnice uporabila akt, ki je v nasprotju z zakonom določal nižji količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta, je pravilno uporabilo ustrezno določbo ZRPJZ. S poudarkom, da gre pri tem seveda za določitev osnovne plače delovnega mesta in ne delavca, ki je na to delovno mesto razporejen. Njegova osnovna plača je odvisna od količnika za določitev osnovne plače delovnega mesta in količnika, ki ga lahko zaposleni pridobi z napredovanjem (7. člen ZRPJZ).

Glede na navedeno, zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, zato je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).