Jedro

Sodišče po izvedenem dokaznem postopku ne sledi tožbenim navedbam, da sta pogodbeni stranki (nemški prodajalec in tožnik) razvezali prodajno pogodbo, saj o tem razen tožnikove trditve ni nobenega dokaza. Enako velja za trditev o vračilu kupnine.

Tožnik je kupil vozilo od nemškega prodajalca in ga dalje prodal svojemu sinu, slednji pa ga je nato prodal B.B.. Drugačne trditve, torej da je bil dejanski kupec vozila v Nemčiji tožnikov sin in ne tožnik sam, so ostale nedokazane.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.V zadevi je sporna odmera davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v zvezi s prodajo rabljenega vozila. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski davčni organ) tožniku odmerila DDV za obdobja: januar do marec 2016 v znesku 3.047,54 EUR in pripadajoče obresti (I.1. točka izreka), za obdobje januar do marec 2018 v znesku 3.696,73 EUR in pripadajoče obresti (I.2. točka izreka) ter za obdobje april do junij 2018 v znesku 4.434,27 EUR in pripadajoče obresti (I.3. točka izreka). V II. točki izreka je ugotovljeno, da je tožnik na podlagi predhodno izdane odločbe z dne 7. 2. 2020 plačal DDV in obresti v skupnem znesku 12.910,61 EUR in da se davčna obveznost iz I. točke izreka pobota s plačanim davkom iz omenjene odločbe. V III. točki izreka je odločeno o stroških postopka, v IV. točki pa o nesuspenzivnosti pritožbe.

2.Tožnik je samostojni podjetnik, ki je na območju EU nabavljal rabljena vozila. Davčni organ je pri njem opravil davčni nadzor DDV v zvezi s prodajo treh vozil znamk Audi, Škoda in BMW. Med drugim je tožnik iz Nemčije pridobil vozilo Audi A4 Avant, v zvezi s katerim je v postopku trdil, da ga je dejansko kupil njegov sin in ne on sam. Nasprotno se v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je bil dejanski pridobitelj vozila tožnik kot samostojni podjetnik, ki je nato vozilo prodal sinu (fizični osebi) ne da bi pri tem obračunal DDV. Da je bil kupec tožnik, izhaja iz listin v homologacijskem spisu in priloge napovedi za odmero davka na motorna vozila. Tožnik je v postopku trdil, da je bila prodaja vozila naknadno razveljavljena, česar pa po odločitvi davčnega organa ni uspel dokazati. Ni namreč dokazal, da mu je nemški prodajalec vrnil kupnino, ni predložil dobropisa, ki bi mu ga nemški prodajalec izdal ob stornaciji računa, niti prodajalec novemu kupcu ni izdal računa z novo zaporedno številko. Poleg izvedbe listinskih dokazov je davčni organ zaslišal tožnika, A.A. in njegovega kupca, B.B.. V izpodbijani odločbi je podrobno pojasnjeno, zakaj davčni organ njihovim izpovedbam oziroma pojasnilu o izvedbi posla ni sledil. Iz predloženih elektronskih sporočil izhaja, da je dobavitelj ime kupca na računu spremenil na zahtevo A.A. in ne na tožnikovo zahtevo in da je popravljen račun A.A. poslal in ne izročil ob prevzemu vozila v Nemčiji. Slednji pridobitve vozila tudi ni prijavil davčnemu organu za odmero davka na motorna vozila, ampak je prijavo napravil tožnik. Račun, ki ga je A.A. predložil registracijskemu organu, je po oceni davčnega organa navidezna listina, ki ne izkazuje dejansko nastalega poslovnega dogodka. Izdan je bil z namenom prikriti dejanski pravni posel, tj. prodajo vozila Audi A4 s strani tožnika A.A., in na ta način tožniku omogočiti izogibanje plačilu DDV. Tožnik bi namreč moral ob prodaji vozila sinu izdati račun in od prodajne cene obračunati DDV po splošni shemi po stopnji 22 %, vse na podlagi 82. in 33. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1).

3.Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je pritožbi delno ugodilo in odpravilo prvostopenjsko odločbo v točkah I.2 in I.3 (glede vozil Škoda in BMW) ter v pripadajočem delu II. točke izreka. V tem obsegu je zadevo vrnilo davčnemu organu v ponoven postopek, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo. Pritrdilo je odločitvi prvostopenjskega davčnega organa, da račun, ki se glasi na A.A., izkazuje navidezen pravni posel. Dejanski pridobitelj vozila iz Nemčije je tožnik, ki je nato dosegel spremembo imena kupca na računu. Tudi če je pri komunikaciji s prodajalcem A.A. deloval v tožnikovem imenu, to ne spremeni dejstva, da je bil račun popravljen in ne storniran. Glede neizvedbe zaslišanja odgovorne osebe prodajalca toženka pojasni, da dokaza ni bilo mogoče izvesti.

4.Tožnik v tožbi vztraja, da je vozilo kupil v Nemčiji in da ga je davčni organ v postopku odmere davka na motorna vozila opozoril, da je nemškemu podjetju neupravičeno plačal DDV. Zato je kontaktiral nemškega kupca z namenom, da bi uveljavljal vračilo DDV v Nemčiji. Prodajalec se s tem ni strinjal, se je pa strinjal, da če najde novega kupca, mu bo vrnil kupnino. Tožnik je našel kupca, svojega sina, zato mu je prodajalec vrnil kupnino v gotovini, storniral račun in izdal nov račun na ime A.A., ki ni zavezanec za davek. Pri vsem je tožniku pomagal sin, ker sam ne zna dobro nemško. Davčni organ zmotno trdi, da je večkrat spreminjal izjave. Tožnik tudi ni mogel vplivati na način poslovanja nemške družbe (glede iste št. računa). Glede vračila kupnine vztraja pri zaslišanju odgovorne osebe nemške družbe, čeprav je davčni organ ta dokaz zavrnil kot brezpredmeten, hkrati pa odločil, da tožnik vračila kupnine ni dokazal. Takšne trditve so nasprotujoče, podana pa je tudi procesna kršitev, saj je bil navedeni dokazni predlog popoln in natančen. Davčni organ bi moral sam poiskati odgovorno osebo nemškega prodajalca in jo zaslišati. Odločitev je tudi v nasprotju z napotki sodišča iz sodbe I U 547/2021-14 z dne 16. 8. 2023 in v nasprotju z določili ZDDV-1. Graja tudi razloge drugostopenjskega organa v zvezi z zavrnitvijo zaslišanja nemškega prodajalca in uveljavlja kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic. Davčni organ bi po tožnikovem mnenju lahko od nemškega organa pridobil originalna računa, iz katerih bi bilo razvidno, na koga se dejansko glasita. Sodišču zato predlaga, naj izvede predlagane dokaze in odpravi izpodbijano odločbo, toženki pa naloži vračilo stroškov postopka.

5.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, ki so enake pritožbenim, in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

6.Sodišče je v postopku zaslišalo tožnika in njegovega sina. Vpogledalo je v listine, ki jih je k tožbi predložil tožnik, in v naslednje listine iz upravnega spisa: oba računa št. 1065 ter zapisnika o zaslišanju priče z dne 21. 12. 2023 (pod zap. št. 56 in 57 v upravnem spisu). Zavrnilo pa je tožnikov dokazni predlog za zaslišanje odgovorne osebe nemškega prodajalca, saj tožnik tudi po pozivu sodišča ni navedel zahtevanih podatkov o priči (ime, priimek, naslov, glej tudi 16. točko obrazložitve te sodbe). Zato izvedba tega dokaza ni bila mogoča.

K I. točki izreka

7.V zadevi gre za ponovljen postopek po sodbi tega sodišča I U 574/2021-14 z dne 16. 8. 2023, sporna pa ostaja odmera DDV v zvezi s pridobitvijo vozila Audi A4 Avant. Že v prvem postopku je davčni organ tožniku očital, da je bil dejanski kupec vozila, ki ga je prodala nemška družba A., GmbH, tožnik kot samostojni podjetnik, ne pa njegov sin. Sklep o tem je davčni organ napravil na podlagi listin iz homologacijskega spisa in iz postopka za odmero davka na motorna vozila, ki so pretehtale nad listinami iz registrskega spisa.

8.V 16. točki prej omenjene sodbe je to sodišče obrazložilo, da bi moral davčni organ, preden je tožniku odmeril DDV, najprej jasno ugotoviti, da je bil tožnik kot samostojni podjetnik tisti, ki je zadevno vozilo prodal (tretjemu) kupcu (B.B.). Ta ugotovitev je v izpodbijani odločbi manjkala. V izpodbijani odločbi se namreč jasno navaja, da je na prodajni pogodbi s kupcem B.B. kot prodajalec naveden A.A.. Te prodajne pogodbe pa davčna organa nista opredelila kot navidezne, nične ali kaj podobnega, zato ni jasno, na čem je utemeljen zaključek, da je dejanski prodajalec, ki je vozilo prodal B.B., tožnik. Ker tega pravno relevantnega zaključka sodišče ni moglo preizkusiti, je tožbi ugodilo, prvotno izdano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek.

9.Odločitev davčnega organa o odmeri DDV v tokratnem postopku temelji na ugotovitvi, da je vozilo od nemške družbe kupil tožnik, ki ga je nato prodal sinu brez računa in brez obračunanega DDV, to prodajo pa je skušal prikriti tako, da je od nemškega kupca pridobil popravljen račun, ki se je glasil na sinovo ime. Slednji je nato vozilo prodal dalje B.B. brez obračunanega DDV. Če dejanske ugotovitve davčnega organa držijo, je šlo dejansko za tri prodaje (nemška družba - tožnik, tožnik - sin, sin - B.B.) in je davčni organ za drugo dobavo pravilno obračunal DDV od prodaje vozila fizični osebi (prodaja med tožnikom in njegovim sinom). Tožnik je namreč zavezanec za DDV, zato bi moral ob prodaji vozila izdati račun skladno z 82. členom ZDDV-1 in na njem obračunati DDV, saj je v trenutku prodaje nastala obveznost obračuna. Prvi odstavek 33. člena ZDDV‑1 namreč določa, da obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene.

10.Tožnik v bistvenem nasprotuje dejanskemu stanju, na katerem temelji izpodbijana odločba in trdi, da je vozilo od nemškega prodajalca kupil njegov sin. Naslednja dejstva med strankama vendarle niso sporna: Tožnik je 3. 2. 2016 pri davčnem organu vložil napoved za odmero davka na motorna vozila za sporno vozilo. V njej je navedel, da je pri prodajalcu A. GmbH v Nemčiji kupil vozilo z namenom nadaljnje prodaje, prevzel ga je njegov sin A.A.. Predložil je kupoprodajno pogodbo in račun št. 1065 z dne 29. 1. 2016 za rabljeno vozilo Audi A4 Avant z neto vrednostjo 13.109,24 EUR in obračunanim DDV po stopnji 19 % v znesku 2.490,16 EUR, skupaj 15.600,00 EUR. Na računu je v polju kupca je z oznako x označeno, da vozilo kupuje poslovni subjekt (Gewerbetreibende/Firma). Na mestu podpisa kupca je odtisnjena tožnikova štampiljka in njegov podpis.

11.Davčni organ je od registrskega organa pridobil registrski spis za prvo registracijo vozila. Kupec je predložil račun št. 1065 z dne 29. 1. 2016, izdajatelja A. GmbH, na katerem je kot kupec naveden A.A.. V rubriki kupca je z oznako x označeno, da vozilo nabavlja fizična oseba (privat). Podatki o vozilu na obeh računih so enaki, računa se razlikujeta še pri navedbi podatkov o plačilu, na drugem računu tudi manjka kupčev podpis. Iz registrskega spis dalje izhaja, da je bilo vozilo končnemu kupcu prodano na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 29. 3. 2016, sklenjene med A.A. in B.B.. Vozilo je bilo prodano po ceni 16.900,00 EUR brez obračunanega DDV.

12.Tožnik trdi, da je bil sprva na računu naveden on kot kupec in je na podlagi tega računa želel uveljavljati vračilo DDV v Nemčiji. Ker mu tega niso dovolili, se je z nemškim prodajalcem naknadno dogovoril, da mu vozilo vrne. Ta se je s tem strinjal ob pogoju, da tožnik najde novega kupca. To je bil tožnikov sin, ki je nato v marcu 2016 isto vozilo prodal drugi fizični osebi brez obračunanega DDV. Prvotni račun pa je bil po tožnikovih navedbah storniran, izdan je bil nov račun, ki se glasi na A.A., kupnina pa mu je bila vrnjena v gotovini.

13.Te trditve so po presoji sodišča ostale nedokazane. Tudi po presoji sodišča ni dokazano, da bi bil račun št. 1065 storniran, ampak je bil popravljen, tako da se glasi na tožnikovega sina. Tožnik prav tako ni predložil dokaza o razvezi prodajne pogodbe niti o vračilu kupnine. Sodišče po izvedenem dokaznem postopku tako ne sledi tožbenim navedbam, da sta pogodbeni stranki (nemški prodajalec in tožnik) razvezali prodajno pogodbo, saj o tem razen tožnikove trditve ni nobenega dokaza. Enako velja za trditev o vračilu kupnine. Pri dokazni oceni niti ni bistveno, ali je tožnik v postopku pred davčnim organom res podal različne izjave o razlogih za spremembo kupca na računu za nakup vozila. Zaslišana pred sodiščem sta tožnik in njegov sin skladno izpovedala, da je bilo temu tako, vendar sodišče njunima izpovedbama ne more slediti, saj sta v nasprotju z listinskimi dokazi, kolikor ti obstajajo. Te dokaze pa sodišče ocenjuje kot bolj verodostojne. Glede na relativno visok znesek kupnine ni prepričljivo, da tožnik ne o razvezi pogodbe ne o vračilu kupnine nima nobene pisne sledi, o slednjem npr. pisnega potrdila, kar bi vsak skrben kupec od prodajalca zahteval. Ob tem velja dodati, da se tožnik s prodajo rabljenih vozil ukvarja profesionalno, zato bi moral ravnati z ustrezno (višjo) stopnjo skrbnosti.

14.Nadalje je neutemeljen tožbeni ugovor, da je zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje odgovorne osebe nemškega prodajalca nepravilna, ker je davčni organ navedel, da bi moral tožnik sporočiti podatke glede te osebe. Prav tako je napačno tožbeno stališče, da je davčni organ dokaznemu predlogu v bistvu že ugodil s tem, ko je zahteval naslov priče. Tožnik tudi zmotno meni, da ni on tisti, ki bi moral javiti podatke o priči.

15.Iz razlogov izpodbijane odločbe je razvidno, da tožnik v zvezi z omenjenim dokaznim predlogom ni navedel imena priče, ki naj jo davčni organ zasliši v zvezi z zatrjevanim vračilom kupnine. Zato ga je davčni organ 24. 10. 2023 na podlagi prvega odstavka 67. člena ZUP pozval k dopolnitvi dokaznega predloga. Tožnik dokaznega predloga ni dopolnil, zato ga je davčni organ zavrgel s sklepom z dne 28. 11. 2023.

16.Tožnik je tudi v tožbi vztrajal pri zaslišanju odgovorne osebe nemškega prodajalca. Pri tem tudi v tožbi ni navedel imena in priimka te osebe niti naslova, kam naj jo sodišče vabi. Podatkov o priči torej tožnik ni sporočil ne davčnemu organu ne sodišču, ki ga je k temu pozvalo s sklepom z dne 17. 4. 2026 na podlagi 236. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) uporablja v postopku upravnega spora. Navedena določba ZPP zahteva, da mora tisti, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev.

1.V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravil postopka in pravice do enakega varstva pravic zaradi neizvedbe zaslišanja nemškega prodajalca sodišče sodi, da kršitvi nista podani. ZUP sicer nima vsebinsko enake določbe, kot je zgoraj citirani 236. člen ZPP, vendar po naravi stvari davčni (upravni) organ ne more zaslišati priče, če davčni zavezanec ne sporoči njenih kontaktnih podatkov (ime, priimek, naslov, na katerega organ pošlje vabilo na ustno obravnavo). Protispisna je tožbena trditev, da je tožnik davčnemu organu sporočil vse potrebne podatke. Res je bil dokazni predlog ustrezno substanciran, kar pa samo po sebi še ne zadostuje za izvedbo dokaza. Če gre za pričo, katere zaslišanje predlaga zavezanec za davek v zvezi z dejstvi, glede katerih je dokazno breme na njem, ni na davčnem organu, da raziskuje, kdo naj bi ta oseba bila, konkretno da išče predstavnika tuje družbe. Tožnik je namreč tisti, ki ve, s kom je posloval oziroma kdo je oseba, s katero se je v Nemčiji dogovarjal za prodajo vozila. Če njenih osebnih in kontaktnih podatkov davčnemu organu ne sporoči (ali ne želi sporočiti) in organ zaslišanje iz tega razloga zavrne, se tožnik ne more uspešno sklicevati na kršitev pravil upravnega postopka oziroma kršitev ustavnih pravic zaradi neizvedbe takega dokaza. Zavezanec tudi ne more od davčnega organa zahtevati poizvedb glede dejstev in trditev, glede katerih je dokazno breme na njem.

2.Tako sodišče po izvedenem dokaznem postopku pritrjuje dokazni oceni davčnega organa, ki je celovita in prepričljiva, da je tožnik kupil vozilo od nemškega prodajalca in ga dalje prodal svojemu sinu, slednji pa ga je nato prodal B.B.. Drugačne trditve, torej da je bil dejanski kupec vozila v Nemčiji tožnikov sin in ne tožnik sam, so ostale nedokazane. S takšno odločitvijo davčni organ tudi ni odločil v nasprotju z napotki Upravnega sodišča iz predhodne sodbe, saj je v nasprotju s prvotno odločitvijo ustrezno pojasnil verigo pravnih poslov, torej od nemškega prodajalca do B.B.. V tem delu je torej davčni organ dopolnil dejansko stanje v primerjavi s prvim postopkom, kar ni v nasprotju z napotki sodišča. Odločitev tako ne temelji na stališču, da je bil prodajalec vozila B.B. tožnik.

3.Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

4.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.