Jedro

Premoženje, ki ni pridobljeno z delom, namreč ni skupno premoženje, čeprav ga je eden od partnerjev pridobil med trajanjem zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti, ampak gre za njegovo posebno premoženje. To velja tudi v primeru, da je bilo premoženje podarjeno obema partnerjema, saj z daritvijo ne postane skupno premoženje, ampak gre za posebno premoženje obeh.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje z dne 11. 5. 2026 (red. št. 17) in sklep z dne 11. 5. 2026 (red. št. 19) v izpodbijanih delih potrdita.

II.Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški tega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je 11. 5. 2026 izdalo dva sklepa. S prvim (v spisu vpisan pod red. št. 17) je odločilo o predlogu tožnice za zavarovanje dokazov, z drugim (v spisu vpisan pod red. št. 19) pa o njenem predlogu za izdajo začasne odredbe. Dne 22. 5. 2026 je izdalo še popravni sklep, s katerim je popravilo tč. IV sklepa o predlagani začasni odredbi.

2.Zoper oba sklepa se pritožuje le tožnica v ločenih pritožbah. Sklepu o predlaganem zavarovanju dokazov nasprotuje v delu, s katerim je sodišče zavrnilo njen predlog, da se pridobijo vse dohodninske odločbe prvega toženca za obdobje 1. 1. 2000 do 30. 11. 2024 (tč. II izreka) ter postavi izvedenec in cenilec ekonomske stroke (tč. III izreka). V zavrnilnem delu izpodbija tudi sklep o predlagani začasni odredbi, to je odločitev v tč. VIII izreka. Bistvene pritožbene očitke pritožnice bo pritožbeno sodišče povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorilo.

3.Na obe pritožbi sta toženi stranki odgovorili. Menita, da sta neutemeljeni in predlagata njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanih delov obeh sklepov.

Glede sklepa o zavarovanju dokazov

4.Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je predlog za zavarovanje dokazov s pridobitvijo toženčevih dohodninskih odločb sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker tožnica ni utemeljila, zakaj se ta dokaz pozneje ne bi mogel izvesti, niti ni navedla, kaj skuša z njimi dokazati; izvedbo dokaza z izvedencem ekonomske stroke pa zato, ker ni izkazala, da tega dokaza zaradi ravnanj toženca (to je fiktivne obremenitve nepremičnine s hipoteko ali drugimi vzvodi), s katerimi naj bi zmanjšal vrednost poslovnega deleža, ne bo mogoče izvesti.

5.Tožnica v pritožbi navaja, da je na str. 23 pritožbe pojasnila, da dohodninske odločbe izkazujejo višino dohodkov nekdanjih partnerjev, ta podatek pa je ključen za ugotovitev obsega skupnega premoženja in s tem za odločitev o zahtevku. Obširno je tudi pojasnila, zakaj izvedba dokaza z izvedencem kasneje ne bi bila mogoča. O tem je predložila tudi dokaze. V nadaljevanju povzema trditve (da ji toženec odreka pravice na skupnem premoženju, vključno s poslovnim deležem družbe A.; da je s fiktivnimi hipotekami obremenil stanovanjsko hišo v B. vasi, pri čemer je pogodbe sklenil sam s seboj - kar kaže na naklepno odtujevanje skupnega premoženja; da je pomembno, da se vrednost družbe A. ugotovi na dan 30. 11. 2024 oz. v trenutku cenitve, saj bo le tako lahko uveljavljala potencialno škodo z dejanji, usmerjenimi v znižanje vrednosti poslovnega deleža; da je toženčev "modus operandi", da jo onemogoči v pridobitvi deleža). Zadostuje objektivna nevarnost. Razlogi si v tem delu nasprotujejo. Sodišče tudi ni pojasnilo, kakšno dokazno vrednost pripisuje dokazom tožnice oz. bi moralo pojasniti, zakaj nevarnosti ni prepoznalo. Sodišču očita absolutno bistveno kršitev postopka.

6.Toženi stranki v odgovoru kot bistveno navajata, da sta dohodninske odločbe odgovoru na tožbo že priložili in tožnica za izvedbo predlaganega dokaza in pritožbo nima pravnega interesa. Pritrjujeta tudi zavrnitvi predloga za izvedbo dokaza z izvedencem. Opozarjata, da je druga toženka zavezana k revidiranju letnih bilanc in izkazov poslovnega izida in je zato mogoče kadarkoli kasneje ugotoviti vrednost za katerokoli obdobje. Cenitvi nasprotuje tudi zato, ker mora tožnica najprej izkazati, da je druga toženka skupno premoženje. Gre namreč za posebno premoženje prvega toženca. V nadaljevanju to trditev obširno utemeljujeta. Zahtevek, ki je uperjen zoper drugo toženko, ni tak, da bi omogočal izvedbo predlaganega dokaza. Hipoteke niso fiktivne. Zavarovanje terjatev druge toženke iz štirih posojilnih pogodb je bilo potrebno zaradi zahtev revizorjev. Povzemata predlagane dokaze.

7.Pritožba ni utemeljena.

8.Tožnica v predlogu za zavarovanje dokazov tega, zakaj dohodninskih odločb sodišče kasneje ne bi moglo pridobiti oz. bi bilo to težje, ni utemeljila, še manj pa verjetno izkazala. Ker je predpostavka za dopustnost postopka zavarovanja utemeljena bojazen, da se kakšen dokaz kasneje ne bo mogel izvesti, ali bo njegova izvedba težja (1. odst. 264. čl. ZPP1), je sodišče njen predlog utemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da iz podatkov spisa izhaja, da je dohodninske odločbe za obdobje od leta 2006 do leta 2024 že po izdaji izpodbijanega sklepa v spis predložil toženec in so vpisane kot priloge B10 do B28.

9.Pravilno je bil zavrnjen tudi predlog za zavarovanje dokazov v delu, ki se nanaša na postavitev izvedenca oz. cenilca ekonomske stroke. Tožnica je sicer trdila, da dokaza kasneje ne bo mogoče izvesti, a dejstva, s katerimi je utemeljevala to trditev, takega zaključka ne omogočajo. Fiktivne obremenitve, ki jih zatrjuje, se nanašajo na nepremičnine, na katerih stoji stanovanjska hiša v B. vasi. Kako naj bi te hipoteke, ki so vpisane v korist druge toženke, zmanjševale njeno vrednost, ni jasno, še manj pa je jasno to, kakšen vpliv ima tako postopanje prvega toženca na možnost cenitve vrednosti druge toženke v nekem časovnem trenutku. Tudi zatrjevana hipotetična možnost, da bi prvi toženec s svojimi ravnanji skušal zmanjšati vrednost poslovnega deleža družbe, ne pomeni, da vrednosti, ki jo je imel poslovni delež (ali jo je imela družba kot celota) pred tem, ni mogoče ugotoviti. Ta vrednost se namreč ob upoštevanju strokovnih standardov, ki jih vsebuje Zakon o revidiranju, Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti, Slovenski poslovnofinančni standardi za ocenjevanje vrednosti in drugi relevantni predpisi, praviloma ugotavlja na podlagi podatkov, ki se nanašajo na stanje na presečni dan (to je na primer bilance stanja družbe na ta dan oziroma čim bližje temu dnevu, izkaza poslovnega izida, denarnih tokov, višine in strukture sredstev, obveznosti, dolgov in potencialnih obveznosti, terjatev in njihove izterljivosti, nepremičnin in drugih pomembnih sredstev, poslovanja družbe v preteklih letih, prihodkov, dobičkov oziroma izgube in njihovih trendov, položaja družbe na trgu in v panogi, pogodb, ki so bile že sklenjene, pomembnih poslovnih dogodkov, ki so na ta dan že nastali itd.).

10.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP potrdilo.

Glede odločitve o delni zavrnitvi predlagane začasne odredbe

11.Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da sodišče sklep, s katerim predlagano začasno odredbo zavrne, vroči le upniku, ta pa ima pravico do pritožbe. ZIZ2 tudi ne predvideva vročitve pritožbe v odgovor dolžniku oz. kontradiktornosti pritožbenega postopka. Pritožba se mu vroča v odgovor le, če mu je sodišče vročilo tudi sklep sodišča prve stopnje, zoper katerega je bila vložena pritožba (glej 9. čl. ZIZ). V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje o predlagani začasni odredbi odločilo, še preden je predlog vročilo tožencema. Odločitev je bila, saj je predlogu delno ugodilo, vročena tudi njima, sodišče prve stopnje pa jima je posledično vročilo tudi pritožbo tožnice, nanjo pa sta podala obširen odgovor. Do morebitne utemeljenosti njunih navedb o dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje z verjetnostjo ugotovilo drugače oz. jih (ker jih tožnica v predlogu ni navajala) niti ni ugotavljalo, se pritožbeno sodišče v tej odločbi ne opredeljuje, saj je, kot bo razvidno iz razlogov v nadaljevanju, odločitvi v izpodbijanem delu pritrdilo iz bistveno enakih razlogov kot sodišče prve stopnje. Njunega odgovora zato tudi ni podrobno povzemalo. Z njune strani zatrjevana dejstva bo ugotavljalo sodišče prve stopnje v nadaljevanju pravdnega postopka, ko bo odločalo o glavni stvari.

Glede stanovanja na naslovu C.

12.Začasno odredbo, s katero je tožnica predlagala, da se tožencu prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine na naslovu C. (ID znak: del stavbe 0000-4-7), je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je presodilo, da tožnica ni verjetno izkazala že predpostavke po 1. odst. 272. čl. ZIZ (to je obstoja terjatve - v konkretnem primeru, da sporna nepremičnina spada v skupno premoženje). Z obstojem predpostavk iz 2. odst. 272. čl. ZIZ se zato ni ukvarjalo. Pojasnilo je, da iz Izročilne pogodbe pod A15 izhaja, da je sredstva za nakup nepremičnine D. v letu 2002 zagotovila mama prvega toženca, čeprav je bil kupec prvi toženec in je bila dejanska lastnica mama. Tožnica ni z verjetnostjo izkazala, da gre pri tem za neresnično dejstvo in da je bil tak zapis v pogodbo vnešen zaradi izognitve plačilu davka. Sama je navedla, da je v nepremičnini živela sestra prvega toženca, v nepremičnini C., ki je bila prav tako last matere prvega toženca, pa tožnica s prvim tožencem. Za navedbe, da je bila kupnina plačana iz njunih sredstev, dokazil ni predložila. Ker je prvi toženec stanovanje C. dobil z izročilno pogodbo, ne gre za darilo obema zakoncema.

13.Tožnica v pritožbi navaja, da odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. V nadaljevanju navaja, da je bilo stanovanje D. kupljeno v letu 2002, to je v času zunajzakonske skupnosti. Iz kupne pogodbe, ki jo je predložila, izhaja, da je kupnino plačal prvi toženec na TRR prodajalca. S pridobitvijo izpiskov njegovih računov bo izkazano, da je bila kupnina plačana iz sredstev na računu prvega toženca. Pri sklepanju pogodbe z dne 28. 10. 2016 ni sodelovala in ni imela vpliva na to, kaj je v njej zapisano. Toženec in njegova mama sta imela interes, da stanovanji zamenjata, da ne bi bilo treba plačati davka. Za začasno odredbo zadostuje nižji dokazni standard. Meni, da je vsaj z verjetnostjo izkazala menjavo stanovanj in dejstvo, da stanovanje C. sodi v skupno premoženje. Toženec je bil v letu 2002 star 30 let, bil je zaposlen in je nelogično, da bi mu denar izročila mama, katere premoženjsko stanje je bilo slabše od njegovega. Tudi ni logično, da bi prvi toženec in mama šele 14 let po domnevni izročitvi denarja, usklajevala zemljiškoknjižno stanje in prvi toženec priznal, da je za nakup stanovanja zagotovila denar. Vztraja, da je bilo v letu 2016 prvemu tožencu sočasno izročeno stanovanje C. in je bila na ta način dejansko izvršena menjava.

14.Toženi stranki v odgovoru oporekata obstoju zunajzakonske skupnosti pred sklenitvijo zakonske zveze. Trdita, da je stanovanje C. posebno premoženje prvega toženca in podrobno pojasnita zakaj. Menjalna pogodba ni bila dogovorjena.

15.Pritožba ni utemeljena.

16.Očitek, da je odločitev v tem delu obremenjena s kršitvijo po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ni utemeljen. V opombi 4 izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, ki omogočajo pritožbeni preizkus.

11.Pritožbeno sodišče soglaša, da tožnica svoje trditve, da je bila kupnina za stanovanje na naslovu D., plačana iz sredstev, ki so bila njuno skupno premoženje, ni z verjetnostjo izkazala. Kot je utemeljeno opozorilo sodišče prve stopnje, iz notarskega zapisa Izročilne pogodbe, pogodbe o dosmrtnem preživljanju, pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža ter sporazuma o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja notarja OO. OO. SV 950/16 z dne 28. 10. 2016 (priloga A15, tč. VII, v nadaljevanju: Izročilna pogodba 2016) izhaja, da je kupnino za stanovanje D. zagotovila toženčeva mama in da je po volji obeh strank dejanska lastnica ona. Tožnica nasprotnega ni z verjetnostjo izkazala. Drži sicer, da je v kupni pogodbi z dne 6. 2. 2002 navedeno, da bo kupnino prodajalcu nakazal prvi toženec, a to samo po sebi ne negira v izročilni pogodbi navedenega izvora kupnine. Pritožbeno sklicevanje na predlagano izvedbo dokaza s pridobitvijo izpisov prometa na prvotoženčevih bančnih računih na odločitev ne more vplivati. Tožnica se ne v tožbenih navedbah pod tč. IV, ne v samem predlogu za izdajo začasne odredbe na ta dokazni predlog ni sklicevala. V konkretnem primeru ni mogoče spregledati niti navedbe tožnice, da v stanovanju D. po nakupu nista živela ona in prvi toženec, ampak sestra prvega toženca oz. hči E. E., to je F. F., kar bolj kaže na to, da je stanovanje dejansko kupila mama prvega toženca. Ni namreč življenjsko logično, da bi mlad par kupil nepremičnino in za to potrošil znatna sredstva, nato pa nepremičnino prepustil v uporabo tretji osebi, ob tem, da sicer nima druge svoje nepremičnine. Pritožbeno sodišče pri tem ni spregledalo navedbe, da sta tožnica in prvi toženec v času nakupa stanovanja D. živela v stanovanju C., ki je bilo v lasti toženčeve mame (in bi to lahko "opravičevalo" bivanje toženčeve sestre v stanovanju D.), a je razlog za to lahko tudi v tem, da sta po navedbah tožnice stanovanje s prvim tožencem prenovila in povečala in s tem, kot je trdila tožnica, znatno povečala njegovo vrednost. Da premoženjsko stanje E. E. slednji nakupa stanovanja ni omogočalo, je pa po drugi strani premoženjsko stanje to omogočalo tožnici in prvemu tožencu, tožnica ni trdila, še manj pa z verjetnostjo izkazala. Tudi navedbe v tožbi, v katerih navaja, kdaj je zaključila s študijem (v letu 1999 je šele zaključevala zadnji letnik akademije) in kdaj se je vzpostavila zunajzakonska skupnost (1999 oz. najkasneje po njeni vrnitvi v Slovenijo v letu 2000/2001), drugačnega sklepanja ne omogočajo, saj gre za relativno kratko obdobje, ko je skupno premoženje šele lahko začelo nastajati. Tudi to, da sta prvi toženec in njegova mama zemljiškoknjižno stanje stanovanja D. z dejanskim stanjem uskladila šele v letu 2016, ni nenavadno, saj gre za bližnja sorodnika, poleg tega pa so se takrat, kot izkazuje Izročilna pogodba 2016, premoženjska razmerja med starši prvega toženca in obema otrokoma celovito urejala. Končno so nekonkretizirane ostale tudi navedbe o menjavi stanovanj v izogib plačilu davka. Iz navedenih razlogov je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča v tej fazi postopka bolj verjetno, da je prvi toženec lastninsko pravico na stanovanju C. pridobil na podlagi Izročilne pogodbe 2016 in zato stanovanje ni skupno, ampak njegovo posebno premoženje.

Glede poslovnih deležev družbe A.

12.Tudi začasno odredbo, s katero je tožnica predlagala, da se prvemu tožencu prepoveduje odtujitev in obremenitev 100 % poslovnega deleža družbe A. in se ta prepoved vpiše v sodni register, je sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker je presodilo, da tožnica ni verjetno izkazala, da je poslovni delež skupno premoženje. Prvi toženec je po ugotovitvi sodišča oba poslovna deleža dobil od svojega očeta dr. G. G.: poslovni delež 43,61 % je prejel z Izročilno pogodbo z dne 6. 6. 2014, sklenjeno v notarskem zapisu notarke O. O. SV 493/2014 (priloga A13, v nadaljevanju: Izročilna pogodba 2014); poslovni delež v višini 34 % pa s Pogodbo o brezplačnem prenosu dela poslovnega deleža z dne 28. 10. 2016, sklenjeno v notarskem zapisu notarja OO. OO. SV 951/16, priloga A16). Kot je mogoče razumeti razloge v izpodbijanem sklepu, je zato zavrnilo začasno odredbo tudi v delu, ki se nanaša na pooblastila prvega toženca kot družbenika; pooblastila prvega toženca kot zakonitega zastopnika; na plačila, ki jih izvajajo različne banke s TRR družbe po nalogu prvega toženca ali tretjega ter na razpolaganje s sredstvi na teh računih; na izplačila prejemkov ter plačil za delo prvemu tožencu s strani družbe in na denarno kazen.

13.Tožnica v pritožbi sodišču očita kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj meni, da odločitve ni mogoče preizkusiti. Opozarja na sodno prakso (VSL II Cp 1533/2012, II Cp 2345/2015, VSL I Cp 499/2023), po kateri se darila in pomoč sorodnikov in prijateljev štejejo za prispevek obema zakoncema po enakih deležih, če ni dokazano, da je bilo darilo namenjeno le enemu. V darilni pogodbi je zato treba drugega zakonca izrecno izključiti iz daritve, sicer se šteje, da sta bila obdarjena oba. Meni, da je trditev, da v skupno premoženje sodi 77,61 % delež družbe A., z verjetnostjo izkazala.

14.Toženca v odgovoru na pritožbo pritožničinim navedbam nasprotujeta in pritrjujeta zaključku sodišča prve stopnje, da poslovna deleža družbe A., nista skupno premoženje. Podajata obširne navedbe o družbi od njene ustanovitve dalje in izvedenih prenosih poslovnih deležev, zanikata sodelovanje tožnice v družbi ter njenim trditvam, da je svojo kariero podredila družini in prevzela pretežno skrb za družino in gospodinjstvo. Oba poslovna deleža sta posebno premoženje prvega toženca. Tožnici očitata, da s predlogom zasleduje namen uničiti drugo toženko. Podlage za izdajo začasne odredbe zoper drugo toženko in njeno premoženje tudi sicer ni, saj je tožena le za ugotovitev ničnosti hipoteke za svoje terjatve in izbris. Obrazloženo oporekata tudi verjetnosti te terjatve ter ugotovitvi, da sta obremenjeni nepremičnini skupno premoženje. Podredno predlagata določitev varščine.

15.Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena.

16.Očitek, da odločitve ni mogoče preizkusiti (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), je kljub skromni obrazložitvi neutemeljen. Odločilna dejstva je sodišče ugotovilo v opombi 4 izpodbijanega sklepa in za pritožbeni preizkus odločitve zadoščajo.

17.Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa (2. odst. 350. čl. ZPP) uvodoma ugotavlja, da je predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim tožnica zahteva, da se tožencu prepove razpolaganje s 100 % poslovnim deležem, ob upoštevanju njenih navedb, nesklepčen in je odločitev o zavrnitvi predloga že iz tega razloga pravilna. Tako glede deleža v višini 22,29 % ni sklepčen zato, ker tožnica trdi, da skupno premoženje predstavljata (le) poslovna deleža v višini 43,61 % in v višini 34 %, skupaj torej poslovni delež v višini 77,61 % in s tožbo tak zahtevek tudi uveljavlja. Zakaj naj bi v skupno premoženje spadal delež v višini 22,29 %, v tožbi in predlogu ne pojasni. V preostalem delu, to je glede deležev v višini 43,61 % in v višini 34 %, pa je nesklepčen zato, ker tožnica svoj sklep, da gre za skupno premoženje, opira na trditev, da je poslovna deleža oče prvega toženca podaril obema zakoncema. Premoženje, ki ni pridobljeno z delom, namreč ni skupno premoženje, čeprav ga je eden od partnerjev pridobil med trajanjem zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti, ampak gre za njegovo posebno premoženje. To velja tudi v primeru, da je bilo premoženje podarjeno obema partnerjema, saj z daritvijo ne postane skupno premoženje, ampak gre za posebno premoženje obeh.

18.Ne glede na navedeno se pritožbeno sodišče zaradi popolnosti odgovora opredeljuje do pritožničinih navedb o verjetno izkazanih darilih.

19.V sodni praksi je res sprejeta domneva, da je darilo, ki je bilo v času trajanja zveze dano le enemu partnerju, dano obema, dokler se ne dokaže nasprotno. Vendar pa to stališče sodne prakse, na katerega tožnica opozarja v pritožbi, v konkretnem primeru ne omogoča zaključka, da je z verjetnostjo izkazano, da sta bila poslovna deleža podarjena obema zakoncema.

20.Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki s strani tožnice ni izpodbijana, je prvi toženec poslovni delež v višini 43,61 % pridobil od svojega očeta z Izročilno pogodbo 2014. Gre za dednopravno pogodbo, ki je urejena v 546. čl. OZ.

21.Z njo se med prednikom in njegovimi potomci (dediči prvega dednega reda) vnaprej uredijo premoženjska razmerja med prednikom in osebami, ki bi dedovale po njem, če izročilne pogodbe ne bi bilo.

22.Stranke te pogodbe so lahko le osebe, ki so v sorodstvenem razmerju v ravni črti, eden od prevzemnikov pa je lahko tudi izročiteljev zakonec oz. zunajzakonski partner (glej tudi 552. čl. OZ). Navedena predpostavka glede strank izročilne pogodbe in opisan namen, ki ga ima izročilna pogodba, negirata trditev tožnice, da gre za darilo, posledično pa je izključena tudi domneva, na katero se sklicuje. Da bi bila sklenjena pogodba le navidezna in bi prikrivala darilo, pa v pritožbi ni zatrjevano. V tej fazi postopka je zato bolj verjetno, da je poslovni delež, ki je bil predmet Izročilne pogodbe 2014, posebno premoženje prvega toženca.

23.Poslovni delež v višini 34 % je prvi toženec, kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, pridobil od svojega očeta na podlagi Pogodbe o brezplačnem prenosu dela poslovnega deleža v družbi A., z dne 28. 10. 2016 (priloga A16). Tožnica trdi, da je bil delež dan oz. podarjen obema. Tudi tu se sklicuje na domnevo, da je bilo darilo dano obema. Pritožbeno sodišče ji ne more slediti, saj že dejstvo, da je bila pogodba sklenjena le s prvim tožencem in je v njej jasno zapisano, da je odsvojitelj (dr. G. G.) poslovni delež brezplačno prenesel le na prvega toženca, domnevo izpodbija do te mere, da je zaenkrat bolj verjetno, da je imel odsvojitelj namen poslovni delež podariti le njemu. Kakšnih drugih okoliščin, ki bi kazale drugače, pa tožnica v pritožbi ne izpostavlja, niti ne izhajajo iz izpodbijanega sklepa.

24.Ker je po povedanem z verjetnostjo mogoče zaključiti, da poslovni deleži družbe A., niso skupno premoženje, posledično ni nobene podlage niti za predlagane prepovedi, ki so zajete v ostalem delu zavrnjenega predloga za izdajo začasne odredbe. Tožnica tega dela odločitve tudi sicer obrazloženo ne izpodbija.

Sklepno glede začasne odredbe

25.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP potrdilo.

Glede pritožbenih stroškov

26.Stroški, ki so nastali s predlogom za zavarovanje dokazov in stroški v zvezi z začasno odredbo, vključno s pritožbenimi stroški, so del pravdnih stroškov. O njih bo zato odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.