Jedro

Glede na to, da je sodišče tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, je tožnikova vloga, ki jo je sodišče prejelo dne 4. 7. 2018, kolikor naj bi se štela za dopolnitev po pozivu sodišča z dne 25. 5. 2018, prepozna. Iz vloge pa tudi sicer ne izhaja, da bi tožnik tožbo dopolnil v skladu z napotki sodišča, saj ni predložil (kopije) izpodbijanega akta, zaradi česar sodišče zadeve ne more obravnavati. Sodišče je zato tožbo kot nepopolno in nerazumljivo zavrglo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1.

Izrek

I. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se zavrne.

II. Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 27. 3. 2017 vložil tožbo zoper „vašo odločbo št. 42606-1322/2016-7/2363“, s katero mu je bilo naloženo plačilo pavšalnega zneska letne turistične takse za leta 2011, 2012, 2013, 2014 in 2015 za počitniško stanovanje št. ..., na naslovu A. V tožbi navaja, da v teh letih ni bil zemljiškoknjižni lastnik omenjenega prostora, ki je v lasti B. d.o.o., ampak sta z mamo postala zemljiškoknjižna lastnika šele dne 10. 1. 2017. V letih 2011, 2012, 2013, 2014 in 2015 ni nikoli koristil usluge prenočevanja na območju občine Kranjska Gora, zato ni dolžan plačati turistične takse.

K točki I. izreka:

2. Po prvem odstavku 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba v tožbi navesti tožnikovo ime in priimek ter prebivališče oziroma njegovo ime in sedež, naziv toženca, upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, razložiti, zakaj toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost. V zadevah, kjer je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, mora biti v tožbi določena tudi vrednost spornega predmeta. Tožbi je treba priložiti tudi akt v izvirniku, prepisu ali kopiji.

3. Ob predhodnem preizkusu tožbe je sodišče ugotovilo, da je ta bistveno pomanjkljiva. Tožnik je v tožbi navajal odločbo št. 42606-1322/2016-7/2363, priložil pa je odločbo št. 42606-843/17-6. V tožbi tudi ni navedel tožene stranke in tožbenega predloga.

4. Če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva sodišče od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti in ga pri tem pouči, kako naj te pomanjkljivosti odpravi ter ga opozori, da bo tožbo, če pomanjkljivosti v določenem roku ne bo odpravil, izpodbijani upravni akt pa ni ničen, zavrglo (31. člen ZUS-1).

5. Glede na navedeno je sodišče tožnika z dopisom I U 586/2017-8 z dne 25. 5. 2018 pozvalo k odpravi pomanjkljivosti tožbe in ga pri tem poučilo kako naj tožbo dopolni oziroma popravi. Tožnik je bil tudi opozorjen na pravne posledice, če tožbe v predpisanem roku 8 dni ne bo dopolnil oziroma popravil, skladno z napotilom sodišča. 6. Iz vročilnice je razvidno, da se osebna vročitev zgoraj navedenega dopisa tožniku dne 28. 5. 2018 ni dala opraviti in mu je bilo zato v hišnem predalčniku puščeno obvestilo s poukom, da lahko sodno pisanje prevzame v roku 15 dni in opozorilom o pravnih posledicah, če tega ne bo storil. Tožnik navedenega dopisa v 15-dnevnem roku ni dvignil. Zato na podlagi četrtega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) velja, da je bila vročitev dopisa tožniku opravljena zadnji dan 15-dnevnega roka za prevzem, to je dne 12. 6. 2018. Naslednjega dne, torej 13. 6. 2018, je začel teči 8-dnevni rok za dopolnitev tožbe v upravnem sporu, ki je iztekel dne 20. 6. 2018. 7. Sodišče je sicer po preteku roka za dopolnitev tožbe dne 4. 7. 2018 prejelo vlogo tožnika, v kateri je navedel, da se na poziv na odpravo pomanjkljivosti odziva nekoliko pozno, ker ni bil v Sloveniji. Sodišče je zato to vlogo štelo za predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

8. Po prvem odstavku 24. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje, če iz opravičenega razloga zamudi rok za vložitev tožbe ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti. Predlog mora vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je zamudila rok, če pa je za zamudo izvedela šele pozneje, pa od dneva, ko je izvedela za zamudo (drugi odstavek 24. člena ZUS-1). Po treh mesecih od dneva zamude ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje (četrti odstavek 24. člena ZUS-1).

9. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je utemeljen, če so zanj podani opravičeni razlogi, ki pa jih mora stranka verjetno dokazati že ob njegovi vložitvi. Po stališču sodne prakse so razlogi za zamudo opravičljivi le, če jih stranka ni zakrivila, na primer, če gre za nepredvidljiv dogodek, ki je stranki preprečil, da bi procesno dejanje opravila v določenem roku, ali pa za dogodek, ki ga ni bilo mogoče preprečiti. Stranka mora glede na navedeno dokazati, da za zamudo ni kriva.

10. V obravnavanem primeru tožnik po mnenju sodišča ni izkazal opravičenega razloga za zamudo, saj svoje trditve, da ni bil v Sloveniji, vsled česar upa, da sodišče prekoračitve roka ne bo štelo za odločujočo, ni z ničemer izkazal. V skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZUS-1 je treba v roku za vložitev predloga opraviti tudi zamujeno dejanje, v danem primeru torej dopolniti tožbo skladno s pozivom sodišča, kar pa prav tako ni bilo storjeno.

11. Tožnik torej ni izpolnil pogojev za vrnitev v prejšnje stanje iz 24. člena ZUS-1, zato je sodišče njegov predlog zavrnilo.

K točki II. izreka:

12. Glede na to, da je sodišče tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, je tožnikova vloga, ki jo je sodišče prejelo dne 4. 7. 2018, kolikor naj bi se štela za dopolnitev po pozivu sodišča z dne 25. 5. 2018, prepozna. Iz vloge pa tudi sicer ne izhaja, da bi tožnik tožbo dopolnil v skladu z napotki sodišča, saj tožnik tudi ni predložil (kopije) izpodbijanega akta, zaradi česar sodišče zadeve ne more obravnavati. Sodišče je zato tožbo kot nepopolno in nerazumljivo zavrglo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1. 13. Sodišče je na podlagi 3. točke 46. člena ZUS-1 odločilo po predsednici senata.