Jedro

Toženka je za škodni dogodek krivdno odškodninsko odgovorna, vendar le v obsegu 70 % (131. člen OZ), preostalih 30 % pa predstavlja prispevek tožnika k nastanku škode (prvi odstavek 171. člena OZ).

Strošek izvedenca medicinske stroke, ki ga je v celoti plačal tožnik, je nastal neodvisno od višine tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine, ki jo uveljavlja, in se zato glede na določbo prvega odstavka 38. člena ZDSS-1 ne odmeri glede na uspeh tožnika v postopku.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti na novo glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati celotne stroške, ki so bili potrebni za izvedbo dokaza s sodnim izvedencem za medicino dela.

Glede preostalih stroškov postopka je tožeča stranka upravičena do njihovega povračila v obsegu 21 %, tožena stranka pa do povračila v obsegu 79 %."

II.V ostalem se pritožba zavrne in se nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

III.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 1.400,00 EUR z obrestmi od 18. 5. 2021 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 5.100,00 EUR z obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki plačati stroške postopka (III. točka izreka).

2.Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je presoja o njegovem soprispevku napačna. Toženka je bila tista, ki ni poskrbela za varno opravljanje dela. Kršila je 17. in 19. člen ZVZD-1, saj v pisni oceni tveganja ni predvidela možnosti zatikanja mreže, ni določila postopka reševanja tega zapleta, tožnika je glede tega prepustila samega sebi ... Tožnik je vrsto let nameščal mrežo na enak način. Na dan škodnega dogodka je ravnal s potrebno mero previdnosti in ni kršil 12. člena ZVZD-1. Sodišče bi mu moralo prisoditi celotno vtoževano odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Ni obrazložilo odločitve o odškodnini za pretrpljeni strah, katero mu je tudi sicer priznalo v prenizkem znesku. Priznati bi mu moralo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je dal ustrezne trditve, da je po škodnem dogodku zmanjšano sposoben za izvajanje večine aktivnosti, s katerimi se je poprej vsakodnevno ukvarjal, oziroma da so mu ostale trajne posledice, ki ga ovirajo pri vsakodnevnih običajnih opravilih. Ker se je pretežni del spora nanašal na ugotavljanje temelja, s katerim je tožnik uspel v 70 %, ni pravilno, da mu je sodišče naložilo povrnitev vseh stroškov toženke. Neutemeljeno ni upoštevalo predloga o uporabi prvega odstavka 38. člena ZDSS-1. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v obrazloženem odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe, predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da postopkovne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niso podane. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožbeno sodišče po nepotrebnem ne ponavlja, je bila sprejeta materialnopravno pravilna odločitev, razen v delu, ki se nanaša na stroške postopka.

6.Tožnik (voznik komunalnega vozila) zahteva odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v nesreči pri delu. Glede njenega nastanka je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja dejstva. Za prekrivanje naloženega zabojnika je tožnik potreboval mrežo, ki se je nahajala na nadgradnji tovornjaka. Ko je skušal potegniti mrežo dol, se je zataknila. Povzpel se je na nadgradnjo, mrežo sprostil, se premaknil na zadnji del nadgradnje in mrežo vrgel preko zabojnika. Mrežo je nato nameščal s tovornjaka, in sicer jo je najprej zategnil na desnem robu zabojnika, nato pa se je po zadnjem delu tovornjaka premaknil na levo, ker je mrežo nameraval zategniti še na levem delu zabojnika. Takrat je padel z nadgradnje tovornjaka na tla.

7.Sodišče prve stopnje je protipravno ravnanje toženke (kršitev 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011, ter 45. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) utemeljilo zlasti z naslednjimi dejstvi: toženka ni poskrbela za ustrezno shranjevanje mreže, s čimer je odprla možnost težav, kot v tem primeru, ko se je mreža zataknila na nadgradnji tovornjaka; ni imela pisnih navodil o tem, na kakšen način se ravna z mrežo; posledično tožnik v okviru usposabljanja ni mogel biti poučen o varnem delu glede pravilnega nameščanja mreže. Zaključilo je, da je toženka za škodni dogodek krivdno odškodninsko odgovorna, vendar le v obsegu 70 % (131. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), preostalih 30 % pa predstavlja prispevek tožnika k nastanku škode (prvi odstavek 171. člena OZ).

8.Prvostopenjski zaključek o soprispevku pritožnik izpodbija s poudarjanjem ugotovljenih nepravilnosti na strani toženke, s pojasnilom, da je vrsto let nameščal mrežo na enak način in z zatrjevanjem, da je na dan škodnega dogodka ravnal s potrebno mero previdnosti. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Zatikanje mreže zaradi njenega neustreznega shranjevanja1 niti ni v neposredni vzročni zvezi s škodnim dogodkom, saj se ta ni pripetil pri reševanju tega zapleta, temveč pri nameščanju mreže preko zabojnika. Nadalje drži, da glede na ugotovitev izvedenke toženka ni imela pisnega navodila z natančno opisanim postopkom nameščanja mreže preko zabojnika (in torej tožnik v okviru usposabljanja s takšnim navodilom ni mogel biti seznanjen), vendar to ne pomeni, da ga pri tem opravilu ni obvezovala dolžnost iz drugega odstavka 12. člena ZVZD-1, na podlagi katerega je moral opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da je varoval svoje življenje in zdravje.

9.Zaključek o tožnikovem soprispevku k škodnemu dogodku temelji na ugotovitvi, da zakonske določbe drugega odstavka 12. člena ZVZD-1 ni spoštoval, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. Prvostopenjsko sodišče je povzelo izvedenkino oceno, da je bilo tožnikovo postopanje, ki je povzročilo škodni dogodek, nevarno. Talna površina nadgradnje tovornjaka, po kateri se je gibal neposredno pred škodnim dogodkom (z namenom, da je stoječ na valju - ob robu zadnjega dela nadgradnje mokrega vozila vrgel mokro mrežo preko zabojnika in jo nato hotel namestiti preko levega dela zabojnika, čemur je sledil padec), namreč ni bila načrtovana in izdelana na način, da bi bila namenjena hoji. Pritožba sicer vztraja, da tožnik ni kršil citirane določbe ZVZD-1 in da je ravnal s potrebno mero previdnosti, kar pa ne more držati že zaradi tega, ker je bil v okviru preizkusa znanja iz varstva pri delu (36. vprašanje) poučen, da hoja po nadgradnji smetarskega vozila ni dovoljena. V pritožbi še zatrjuje, da je mrežo nameščal na povsem enak način več let, vendar pa iz njegove izpovedi izhaja, da je uporabljal tudi ta način, da je vzel mrežo, jo vlekel po tleh do zabojnika in jo nato namestil na zabojnik (glede na ugotovitev sodišča prve stopnje je nameščanje mreže s tal pravilno). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz prvostopenjske sodbe ne izhajajo nobene okoliščine, ki bi mu preprečevale, da se po rešitvi zapleta z zataknjeno mrežo ne bi nameščanja mreže s tal poslužil tudi na dan škodnega dogodka. Glede na vse obrazloženo je tudi po presoji pritožbenega sodišča ovrednotenje tožnikovega soprispevka k nastanku škode v višini 30 % pravilno.

10.Pritožba poudarja, da je toženka kršila 17. člen ZVZD-1 (v pisni oceni tveganja bi morala predvideti možnost zatikanja mreže ter določiti postopek reševanja tega zapleta) ter 19. člen ZVZD-1 (tožnika bi morala obvestiti o nevarnostih pri sproščanju zataknjene mreže in ga usposobiti za to). Pritožbena navedba ne vpliva na drugačno presojo temelja odškodninske obveznosti. Kot je bilo že obrazloženo, do škodnega dogodka ni prišlo pri sproščanju zataknjene mreže. Ugotovljene opustitve toženke, ki so za spor relevantne, pa je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo v okviru določitve obsega njene krivdne odškodninske odgovornosti.

11.Ustreznosti odmerjene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pritožba neutemeljeno oporeka z zatrjevanjem, da je bolje hoditi en mesec v službo za povprečno plačo, kot pa trpeti ugotovljene bolečine in nevšečnosti. Zaradi poškodbe lažje narave (udarnina prsnice) je tožnik glede na prvostopenjske ugotovitve trpel hude bolečine le prvi dan, srednje intenzivne 10 dni, lažje intenzivne pa štiri tedne (in se zgolj občasno pri fizičnih aktivnostih še pojavijo). Nevšečnosti obsegajo zlasti počitek v času dvomesečnega bolniškega staleža, 6-kratno RTG slikanje, uporabo analgetikov (za lajšanje hudih in po potrebi srednje hudih bolečin, katerih trajanje pa je bilo pri tožniku kratko) in osem zdravniških pregledov. Pritožbeno sodišče soglaša, da upoštevaje intenziteto in trajanje telesnih bolečin ter obseg utrpelih nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem pravična odškodnina za to škodo znaša 1.500,00 EUR.

12.Zmotna je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo odškodnine za pretrpljeni strah. V 17. točki obrazložitve je namreč prisojeni znesek utemeljilo z ustreznimi dejstvi. Kot je poudarilo, je tožnik intenziven primaren strah trpel od poškodbe (16. 7. 2020 ob 11.55 uri) do pregleda v UKC A. (istega dne ob 12.34 uri), srednje intenzivnega 10 dni, nato pa lažje intenzivnega do konca zdravljenja (11. 9. 2020). Ugotovljeno intenziteto in trajanje strahu je ustrezno ovrednotilo z odškodnino v znesku 500,00 EUR. Pritožba zmotno in pavšalno navaja, da je odmerjeni znesek prenizek. Iz izvedenskega mnenja ne izhajajo nobene okoliščine, ki bi iz naslova pretrpljenega strahu utemeljevale priznanje višje odškodnine. Že pregled ob sprejemu dne 16. 7. 2020 v UKC A. je izključil zlom prsnice ali reber, kontrolni RTG posnetek pljuč in srca čez mesec dni ni pokazal patoloških sprememb, zdravljenje pa je tudi ves čas potekalo brez kakršnihkoli zapletov.

13.Pritožbeno sodišče soglaša, da celotna odmerjena odškodnina za ugotovljeno nepremoženjsko škodo v višini 1,3-kratnika povprečne mesečne neto plače v RS predstavlja ustrezno upoštevanje načel individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine v smislu drugega odstavka 179. člena OZ, ter predstavlja pravično satisfakcijo.

14.Sodišče prve stopnje je povzelo izpoved izvedenca, da ima tožnik v posledici nezgode oteklino v spodnjem delu prsnice, ki je boleča na otip in zaradi katere se lahko pojavijo bolečine pri težjem fizičnem delu in bolj intenzivnih športnih aktivnostih. Kljub temu mu tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno ni priznalo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pravilno je obrazložilo, da trditev o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki bi bile posledica omejitev pri težjem fizičnem delu ali intenzivnih športnih aktivnostih, tožnik ni podal. Pritožba temu nasprotuje s ponavljanjem prvostopenjskih trditev, pri katerih je tožnik vztrajal tudi v izpovedi, in sicer da je po škodnem dogodku zmanjšano sposoben za izvajanje večine aktivnosti, s katerimi se je poprej vsakodnevno ukvarjal, oziroma da so mu ostale trajne posledice, ki ga ovirajo pri vsakodnevnih običajnih opravilih. Takšno, posplošeno opredeljeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ne more predstavljati podlage za priznanje odškodnine, saj ni jasno, katera so tista vsakodnevna običajna opravila oziroma aktivnosti, ki naj bi jih tožnik pred škodnim dogodkom opravljal brez težav, zaradi posledic škodnega dogodka pa je pri njih omejen.

15.Pritožba navaja, da se je pretežni del spora nanašal na ugotavljanje temelja, s katerim je tožnik uspel v 70 %, in le manjši del na ugotavljanje višine, zato ni pravilno, da mu je sodišče naložilo povrnitev vseh stroškov toženke. Po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče trditi, da se je velik del dokaznega postopka izvajal le o temelju. Ključni dokazili, na katere je sodišče prve stopnje oprlo odločitev, sta izvedenski mnenji, pri čemer je bil en izvedenec postavljen glede temelja, drugi izvedenec pa glede višine tožbenega zahtevka. Oba sta izdelala pisno mnenje, nihče od njiju pa ni bil zaslišan. Pritožbeno zavzemanje za ločeno vrednotenje uspeha po temelju in po višini tako ni pravilno.

16.Pravilen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo tožnikovega predloga o uporabi prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). V skladu s to določbo lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. V obravnavanem sporu gre za prav tak primer, saj je strošek izvedenca medicinske stroke, ki ga je v celoti plačal tožnik, nastal neodvisno od višine tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine, ki jo uveljavlja, in se zato glede na citirano določbo ZDSS-1 ne odmeri glede na uspeh tožnika v postopku. Ostali stroški postopka pa se odmerijo po načelu uspeha iz 154. člena ZPP, kot temeljnem načelu za odmero stroškov. Tožnik je v sporu uspel z 21 %, kar ni zanemarljiv uspeh in ne utemeljuje prvostopenjske presoje, da je dolžan toženki povrniti vse stroške.

17.Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje na podlagi 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in III. točko prvostopenjskega izreka spremenilo tako, da je toženka dolžna tožniku plačati celotne stroške, ki so bili potrebni za izvedbo dokaza s sodnim izvedencem za medicino dela, glede preostalih stroškov postopka pa je tožnik upravičen do njihovega povračila v obsegu 21 %, toženka pa do povračila v obsegu 79 % (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 163. člena ZPP).

18.V ostalem je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP). Tožnik zato, ker je s pritožbo uspel le glede dela stranske terjatve (drugi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa, ker njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Glede na ugotovitev izvedenke bi se mreža lahko shranjevala v za to namenjenem zaboju, pritrjenem v konstrukcijo vozila, a le, če bi takšna namestitev ustrezala tehničnim zahtevam skladnosti vozila.

2Prim. Pdp 694/2015, Pdp 857/2018, Pdp 528/2019, Pdp 68/2021, Pdp 141/2021, Pdp 645/2021, Pdp 686/2021, Pdp 24/2023, Pdp 62/2023, Pdp 261/2023, Pdp 329/2024 idr.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 171, 171/1, 179, 179/2<br> Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 5, 12, 12/2, 17, 19<br> Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 45<br>

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.