Jedro

Po tretjem odstavku 318. člena ZPP sodišče določi rok za odpravo nesklepčnosti, česar pa po četrtem odstavku istega člena ni dolžno, če je očitno, da z dopolnitvijo posameznih navedb ne bi mogla biti odpravljena nesklepčnost istega tožbenega zahtevka. Pomanjkanja pasivne legitimacije, podane ker niso toženi vsi, ki bi za utemeljitev tožbenega zahtevka morali biti toženi, z dopolnitvijo posameznih navedb ni mogoče odpraviti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem ter stroškovnem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se prodajna pogodba z dne 8. 9. 1993 s prodajalcem S K, p.o., M razveljavi v tistem delu, ki glasi, da je imetnik stanovanjske pravice KS dal pisno privolitev v odkup ½ stanovanja KD, da je kupec in podpisnik pogodbe tudi KD in da prodajalec imenovani dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na ½ stanovanja v M. Zaradi zavrnitve tega dela primarnega tožbenega zahtevka je zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev, da je tožnik KS do celote lastnik navedenega stanovanja, in za plačilo 9.000,00 EUR za najemnino za stanovanje. Sodišče prve stopnje je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, za plačilo ½ stanovanja v višini 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2013 do plačila. Toženki je naložilo povrniti tožniku 620,80 EUR pravdnih stroškov. Primarni tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker je nesklepčen, oziroma ker je od sklenitve pogodbe 8. 9. 1993 pa do vložitve tožbe 20 let kasneje, potekel objektiven rok iz 117. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR (v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), v katerem je mogoče zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe. Podrejenemu tožbenemu zahtevku je ugodilo, ker toženka z opustitvijo odgovora na tožbo ni zanikala tožbenih trditev, da tožniku po zaposlitvi ni plačala ½ kupnine, kot je bilo dogovorjeno.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila toženka, vendar se je njena pritožba štela za umaknjeno, ker ni plačala sodne takse.

3. Pritožil se je tudi tožnik, ki sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka in glede odločitve o pravdnih stroških izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da toženka ni izpolnila obljube, da bo plačala za polovico stanovanja, ko se bo ponovno zaposlila. Tožnik je soglasje za njen odkup ½ stanovanja dal v zmoti, da bo kot zgledna žena skrbela za družino, česar nato ni izpolnila. Če je sodišče prve stopnje menilo, da tožba ni sklepčna, bi ga moralo pozvati k odpravi neskladja. Sicer pa meni, da je zahtevek postavljen pravilno. Tožnik ne zahteva razveljavitve pogodbe o odkupu stanovanja, zato ne išče varstva po 111. členu ZOR, samo na strani kupca naj pride do spremembe. 117. člen ZOR bi bil uporaben, če bi tožnik zatrjeval napako volje v razmerju s prodajalcem. Ob stališču, da gre za skupno premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, tožnikov zahtevek ni zastaran, ker zastaranje med zakonci ne teče. Ob stališču, da je šlo za neodplačen praven posel, pa je toženka dolžna prejeto vrniti zaradi velike nehvaležnosti. Tožnikova pričakovanja so predstavljala pravno podlago, ki je s toženkinim ravnanjem odpadla, s tem pa je neodplačen pravni posel pravdnih strank ničen. V posledici tega je toženka dolžna tožniku povrniti vse, kar je prejela. Tudi povrniti polovico stroškov, kar je vtoževal v višini 9.000,00 EUR, saj je vse obveznosti v zvezi s stanovanjem plačal tožnik. Pritožnik meni, da bi moralo sodišče prve stopnje z zamudno sodbo ugoditi njegovemu primarnemu tožbenemu zahtevku, vključno s povrnitvijo vseh pravdnih stroškov, zato predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe v pritožbenem postopku. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po prejemu tožbe toženka v danem roku 30 dni ni odgovorila na tožbo, zato so bili izpolnjeni pogoji za odločanje po 318. členu ZPP. Tožnik je na več mestih poudarjal, da je leta 1993 kot imetnik stanovanjske pravice soglasje za odkup po takratnem Stanovanjskem zakonu toženki dal v zmoti, da bo zgledna žena. S temi navedbami je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, zatrjeval svojo zmoto pri sklenitvi pogodbe, kar pa je mogoče uveljavljati v objektivnem roku treh let od sklenitve pogodbe, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje. Gre za prekluziven rok iz drugega odstavka 117. člena ZOR (in ne zastaralni), na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti. Nesklepčnosti tožbe zaradi poteka tega roka ni mogoče odpraviti.

6. V želji utemeljiti pritožbo je tožnik navajal številne druge razloge. Čeprav je poudaril, da ne zahteva razveljavitve prodajne pogodbe z dne 8. 9. 1993, se je tožbeni zahtevek glasil prav na njeno delno razveljavitev. Takšnega zahtevka ne more utemeljiti, če ni uveljavljan zoper vse pogodbene stranke, tudi prodajalca, saj brez tega ni pasivne legitimacije tožene stranke. Po določbi prvega odstavka 148. člena ZOR pogodba ustvarja pravice in obveznosti za obe pogodbeni stranki. Če s tožbo ni zajet tudi prodajalec, se ne morejo spremeniti njegov pogodbeni partner ali njegove pravice in obveznosti iz pogodbe. Po prodajni pogodbi je S K, p.o. kot pogodbeno partnerko obravnaval toženko in nanjo prenesel lastninsko pravico na polovici stanovanja. Tožnik si zmotno predstavlja, da je s soglasjem za odkup po prvem odstavku 117. člena SZ/91 tedanji ženi podaril polovico stanovanja. Tudi s stališči o darilu, odpadli kavzi, ali neupravičeni obogatitvi ni mogoče posegati in razveljavljati toženkinega dela pogodbe s prodajalcem K, ki ni tožen.

7. Tožnikove tožbene trditve niso utemeljevale postavljenega primarnega tožbenega zahtevka za razveljavitev prodajne pogodbe in za ugotovitev, da je kot edini kupec tožnik izključni lastnik celotnega stanovanja (nesklepčnost tožbe). Po tretjem odstavku 318. člena ZPP sodišče določi rok za odpravo nesklepčnosti, česar pa po četrtem odstavku istega člena ni dolžno, če je očitno, da z dopolnitvijo posameznih navedb ne bi mogla biti odpravljena nesklepčnost istega tožbenega zahtevka. Pomanjkanja pasivne legitimacije, podane ker niso toženi vsi, ki bi za utemeljitev tožbenega zahtevka morali biti toženi, z dopolnitvijo posameznih navedb ni mogoče odpraviti.

8. S pritožbenimi navedbami o stanovanju kot skupnem premoženju, tožnik utemeljuje stališče o nezastaranju terjatev med zakonci, čeprav sodišče prve stopnje pri odločitvi ni uporabilo instituta zastaranja. V tožbi, v kateri je navajal, da je s pogodbo z dne 8. 9. 1993 sam kupil stanovanje, da je sam izključni lastnik stanovanja in da zato zahteva delno razveljavitev pogodbe v delu o kupcu KD, ni zatrjeval skupnega premoženja in svojega izključnega deleža na skupnem premoženju. V kolikor je izključno sam prispeval denar za celotno kupnino, še posebej če mu toženka ni povrnila polovice kupnine, kot je bilo po tožbenih trditvah dogovorjeno, ima obligacijski zahtevek za plačilo (ki je bil postavljen v podrejenem tožbenem zahtevku in mu je bilo tudi ugodeno), ne pa stvarnopravnega za priznanje lastninske pravice.

9. Pritožbene navedbe, da je tožnik s plačilom 9.000,00 EUR terjal povrnitev polovice obratovalnih stroškov, ki jih je plačal sam, so nove in po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP v pritožbi neupoštevne. V tožbi je namreč navajal, da za šestletno zasedanje stanovanja, v katerega je sam le zahajal, zahteva plačilo uporabnine v višini ½ povprečne najemnine 250,00 EUR, kar je sodišče prve stopnje ob neizpodbiti pogodbi, s katero je K. na toženko prenesel lastninsko pravico do ½, kot nesklepčno utemeljeno zavrnilo.

10. Navedbe tožnika v tožbi niso utemeljevale postavljenega primarnega tožbenega zahtevka, zato ga je sodišče prve stopnje v skladu s četrtim odstavkom 318. člena ZPP pravilno zavrnilo. Pod izpolnjenimi pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku. O pravdnih stroških je pravilno odločilo po načelu potrebnosti (prvi odstavek 155. člena ZPP) in uspeha v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP), ki veljata tudi v primeru zamudne sodbe, s katero tožeča stranka ne uspe v celoti.

11. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je po 353. členu ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbe.