Jedro

Vlagatelj podaja prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi protizakonite obravnave in kršenja človekovih pravic ter poniževanja s strani pravosodnih policistov. Ker je vlagatelj obsojenec na prestajanju zaporne kazni, je glede uveljavljanja njegovih pravic in varstva pravic obsojencev, potrebno uporabiti ZIKS, ki ima v 83. členu posebno določbo za uveljavljanje varstva pravic obsojencev, ki menijo, da so podvrženi mučenju ali drugim oblikam krutega, prepovedanega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, za kar lahko zahtevajo sodno varstvo.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Službe za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS, št. Bpp 85/2020 z dne 25. 5. 2020, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju Organ za BPP) na podlagi drugega odstavka 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoč (v nadaljevanju ZBPP) prosilcu brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) zavrnil iz razloga, ker bi moral prosilec, v skladu z določbo 28. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 23. člena ZUS-1, tožbo v subsidiarnem upravnem sporu (to je zaradi nezakonitosti posamičnega akta ali dejanja, s katerim je organ posegel v človekove pravice ali temeljne svoboščine posameznika), vložiti v 30. dneh od vročitve upravnega akta oziroma od trenutka, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika.

2. Organ je navedel, da rok za vložitev tožbe začne teči takrat, ko je bilo posamično dejanje storjeno, iz česar izhaja, da bi prosilec zaprošeno obliko BPP lahko uspešno uveljavljal zgolj znotraj roka za vložitev tožbe, to je v roku 30 dni, od kar je prišlo do očitane kršitve človekovih pravic s strani Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor (v nadaljevanju ZPKZ Maribor) oziroma njegovih pravosodnih policistov.

3. Ker je v konkretni zadevi, na podlagi v prošnji danih navedb prosilca kot tudi priloženega poročila z dne 25. 10. 2019, bilo možno ugotoviti, da je do očitane kršitve prišlo 25. 10. 2019, je organ za BPP (upoštevaje določbo 4. člena ZUS-1 ter določbo 28. člena ZUS-1 v povezavi z določbo 23. člena ZUS-1) ugotovil, da bi prosilec lahko tožbo vložil zgolj v 30 dnevnem roku od nastanka kršitve. Po izteku zakonsko določenega roka namreč tudi s tožbo v subsidiarnem upravnem sporu, kljub zatrjevanim kršitvam, ne bi mogel uspeti, saj bi bila taka tožba brez vsebinske presoje, kot prepozna zavržena. Po mnenju organa namreč zaprošena BPP po izteku roka ni smiselna, saj z zaprošeno BPP prosilec ne bi mogel vrniti zadeve v stanje pred iztekom zakonsko določenega roka za vložitev tožbe, glede na to, da je rok za vložitev pravnega sredstva že potekel in tako zaprošena BPP prosilca ne bi v ničemer pripomogla k prosilčevemu pravnemu varstvu.

4. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu po vseh točkah prvega odstavka 27. člena ZUS-1 in zahteva, da se izpodbijana odločba odpravi, ter da se mu BPP dodeli. V tožbi navaja, da je toženka neutemeljeno zavrnila njegovo prošnjo za BPP, saj rok za vložitev pravnega sredstva še ni potekel. Po mnenju tožnika bi naj toženka zmotno ugotovila, da tožnik zaproša za dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja glede možnosti sodnega varstva na podlagi 4. člena ZUS-1. Sam navaja, da v takem primeru sodno varstvo ni zagotovljeno, zaradi česar Upravno sodišče RS takšne tožbe sploh ne bi obravnavalo. Zaradi navedenega tudi meni, da je neupravičen zaključek tožene stranke, da je zamudil 30 dnevni rok za vložitev tožbe, saj ta v danem primeru ne obstaja. Ker po oceni tožnika sodno varstvo pravic v tem primeru ni zagotovljeno, bi bila dopustna pritožba na Ustavno sodišče RS, kolikor bi šlo za kršitev ustavnih pravic in temeljnih svoboščin, v končni instanci pa bi o zadevi lahko odločalo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), če bi šlo za kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Zato izpostavlja, da sam ni podal vloge za pravno svetovanje za vložitev tožbe na Upravno sodišče RS, temveč za namen posvetovanja z odvetnikom in možnosti uveljavljanja pravnega sredstva, zaradi česar predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

6. Tožba je utemeljena.

7. Iz dokumentacije spisovnega gradiva tožene stranke in obrazca "Prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči" izhaja, da vlagatelj podaja prošnjo za dodelitev BPP zaradi protizakonite obravnave in kršenja človekovih pravic ter poniževanja s strani pravosodnih policistov ZPKZ Maribor - medicinska terapija, in da prosi za pravno svetovanje na podlagi 1. alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP.

8. Glede na dejstvo, da je vlagatelj obsojenec na prestajanju zaporne kazni v ZPKZ Maribor, je glede uveljavljanja njegovih pravic in varstva pravic obsojencev, potrebno uporabiti Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS), ki ima v 83. členu posebno določbo za uveljavljanje varstva pravic obsojencev, ki menijo, da so podvrženi mučenju ali drugim oblikam krutega, prepovedanega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, za kar lahko zahtevajo sodno varstvo. Drugi odstavek istega člena določa, da obsojenec zahtevo za sodno varstvo vloži na Okrožno sodišče, na območju katerega je zavod oziroma njegov oddelek (v nadaljevalnem besedilu pristojno sodišče). Predsednik pristojnega sodišča ali drug sodnik, določen z letnim razporedom dela sodišča, odloča glede zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine iz prejšnjega odstavka smiselno uporabo zakona, ki ureja upravni spor.

9. Tako ne držijo navedbe tožeče stranke, da zoper ravnanje pravosodnih policistov nima pravnega varstva, saj je le to določeno v zgoraj navedenem členu ZIKS.

10. Glede na to, da je tožnik v vlogi za dodelitev BPP jasno navedel, da želi pravno svetovanje zaradi protizakonite obravnave, kršenja človekovih pravic in poniževanja s strani pravosodnih policistov ZPKZ Maribor in glede na to, da je bilo ob pregledu obsojenca ustvarjeno poročilo o izvedbi osebnega pregleda o ustni obravnavni operativnega vodje z dne 25. 10. 2019 št. 720/2019/453, zaradi česar gre po mnenju obsojenca za poniževanje in kršenje človekovih pravic s strani policistov ZPKZ Maribor, je za uveljavljanje in varstvo pravic tožnika (vlagatelja) v predmetnem postopku potrebno uporabiti določila ZIKS-a. 11. Tako je Organ za BPP predmetno odločbo izdal na napačni materialno pravni podlagi, saj je iz prošnje tožnika kot vlagatelja razvidno, da uveljavlja ponižujoče ravnanje, zaradi česar bo Organ za BPP moral o zadevi odločati ponovno, pri čemer pa bo moral pred samim odločanjem razrešiti vprašanje pristojnosti Organa za BPP Upravnega sodišča za odločanje o predmetni zadevi v skladu z 31.a členom ZBPP.

12. Na podlagi vsega zgoraj navedenega, je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe materialno pravo napačno uporabljeno, zaradi česar je sodišče, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom tega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba, ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), ponovno odločiti o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP oziroma pred tem odločanjem presojati o pristojnosti organa za BPP Upravnega sodišča za odločanje v predmetni zadevi.

13. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).