Jedro

Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje. Sestavni del individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravnava s škodnim dogodkom porušeno vrednostno razmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - to je načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvotožeči stranki znesek 5.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.2006 dalje do plačila ter tretjetožniku znesek 5.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.12.2006 dalje do plačila ter jima povrniti pravdne stroške v znesku 3.362,19 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek za vtoževane zakonske zamudne obresti prvotožnice ter zakonske zamudne obresti od prisojenih pravdnih stroškov kot neutemeljen zavrnilo.

2. Zoper obsodilni del citirane odločitve se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Strinja se, da je v konkretnem primeru podana odškodninska odgovornost tožene stranke, vendar pa je sodišče prve stopnje tožnikoma glede na ugotovljeno jakost hrupa, časa njune izpostavljenosti in upoštevanje njune izpovedbe, prisodilo previsoko višino odškodnine ter da je le-ta nesorazmerna v primerjavi s pravnomočno razsojenimi zadevami v podobnih primerih. Predlaga, "da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v skladu s pritožbenimi navedbami prisojeni odškodnini ustrezno zniža, tožnikom pa naloži v nerazdelno plačilo pritožbene stroške tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje".

3. Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v delih, ki se s pritožbo izpodbijajo v okviru pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je zaključilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o višini odškodnine na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

6. Pritožbena graja tožene stranke glede višine prisojene odškodnine tožnikoma ni utemeljena. Tožnika zahtevata plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega okolja po določilu 179. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Načeli za odmero odškodnine sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje. Sestavni del individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravnava s škodnim dogodkom porušeno vrednostno razmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - to je načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

7. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - da je hiša, v kateri živita tožnika, od ceste G1-3 oddaljena 15 metrov, - da se je ta cesta uvrščala med najhrupnejše odseke cest v svoji kategoriji v Republiki Sloveniji, saj so bile presežene ne le normalne meje dnevnega in nočnega hrupa, ampak celo kritične meje, - da prvotožnica in tretjetožnik zaradi hrupa nista mogla spati, motena sta bila pri poslušanju radija in televizije, med seboj se nista mogla normalno pogovarjati in sta bila nezbrana ter nervozna, - da sta prvotožnica in tretjetožnik redno zaposlena in se zaradi neprespanosti pri svojem dnevnem delu nista mogla zbrati (sodba stran 5), je pravilen in v skladu z odškodninskopravno normo določila 179. člena OZ zaključek sodišča prve stopnje, da je pravična in primerna odškodnina za škodo, ki sta jo pretrpela prvotožeča stranka S.M. in tretjetožeča stranka I.M. za vsakega v višini 5.800,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina je tudi skladna z višinami odškodnin, ki so se za takšne in podobne škode izoblikovale v sodni praksi in tako ne drži pritožbena graja o previsoko odmerjeni odškodnini.

8. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.