Jedro

Pri odmeri preživnine dolžnost zavezanca ni samo tista, ki izhaja iz njegovih rednih dohodkov in premoženja, ampak tudi tista zmožnost, ki jo je toženec dolžan poiskati in izkoristiti, da lahko preživninsko obveznost izpolni.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugem odstavku izreka spremeni tako, da je toženec dolžan za svojega mladoletnega sina plačevati preživnino v znesku 100,00 EUR na mesec od 16.8.2008 dalje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se mladoletni otrok pravdnih strank Ž. N., zaupa v varstvo in vzgojo tožeči strank,i ter odločilo, da je toženec za njegovo preživljanje dolžan plačevati preživnino v višini 50,00 EUR mesečno od vložitve tožbe dalje. Višji tožbeni zahtevek tožnice, ki je zahtevala preživnino v višini 200,00 EUR, pa je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko znašajo mesečni stroški za preživljanje mld. Ž, prav tako ne, kolikšen del preživninske obveznosti dejansko odpade na toženo stranko. Pri opredeljevanju življenjskih stroškov in potreb mld. otroka bi moralo sodišče upoštevati tudi okoliščino, da celotno breme, povezano s skrbjo za vzgojo, prehrano, varstvom v času bolezni, vožnjo ter celotno gospodinjsko delo in oskrba mld. Ž., leži na pritožnici. Toženec bi moral poskrbeti za drugo cenejše stanovanje, kar bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri določitvi preživnine. Prezrlo je tudi okoliščino, da bi mld. Ž. moral obiskovati dodatne dejavnosti. Posledično pritožnica izpodbija tudi izrek o stroških, ker je tožena stranka tista, ki je zakrivila, da je prišlo do sodnega postopka, saj se o višini preživnine ni hotela dogovoriti. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Na vročeno pritožbo tožeče stranke toženec ni podal odgovora.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožnica zahtevala plačilo mesečne preživnine v višini 200,00 EUR. Iz ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica za stroške preživljanja mld. Ž. porabi mesečno od 250,00 do 300,00 EUR. Svoji materi, pri kateri je mld. Ž. med tednom, pa za stroške bivanja plača 100,00 EUR mesečno. Njen mesečni zaslužek je 1.400,00 EUR neto z vsemi dodatki. Otroškega dodatka ne prejema, ker zanj ni zaprosila. Režija hiše, v kateri živi tožnica sama, čez vikend pa z otrokoma, je po njeni oceni mesečno 300,00 EUR, brez ogrevanja. Ž. ima v šoli regresirano prehrano, za katero plačuje 5,00 EUR mesečno. Toženec je lastnik 14 let starega avtomobila, drugega premoženja nima. Njegov mesečni zaslužek je med 557,00 in 564,00 EUR mesečno. Za najem stanovanjske hiše, v kateri živi, plačuje 300,00 EUR mesečno (priloga B2), po lastni izjavi pa za stroške bivanja porabi še 150,00 EUR. Tako mu za plačilo stroškov v zvezi s svojim preživljanjem ostane še 110,00 EUR.

V 129. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je določeno, da se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da mesečni stroški za preživljanje mld. Ž. niso bili ugotovljeni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica za preživljanje mld. otroka porabi med 250,00 do 300,00 EUR mesečno, 100,00 EUR pa plača svoji materi, pri kateri je mld. Ž. med tednom. Utemeljeno pa pritožnica napada višino določene preživnine. Tožencu po poplačilu vseh obveznosti ostane za preživetje 110,00 EUR. Toženec je kot eden izmed staršev mld. Ž. že po zakonu dolžan izkoristiti vse pridobitne zmožnosti, da bo lahko izpolnil dolžnost preživljanja (prvi odstavek 123. člena in 129.a člena ZZZDR). Pri odmeri preživnine dolžnost zavezanca ni samo tista, ki izhaja iz njegovih rednih dohodkov in premoženja, ampak tudi tista zmožnost, ki jo je toženec dolžan poiskati in izkoristiti, da lahko preživninsko obveznost izpolni. Pritožba zato utemeljeno izpostavlja, da je potrebno preživnino prilagoditi tudi zmožnostim zavezanca (najem cenejših bivalnih prostorov). Ker je sodišče prve stopnje pri določitvi višine preživnine zmotno uporabilo materialnopravno določilo 129. člena ZZZDR, v delu, ki se nanaša na zmožnost zavezanca, je višje sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP(ZPP) izpodbijano sodbo v 2. odstavku izreka spremenilo tako, da se preživnina, ki jo je toženec dolžan plačevati za svojega m ld. sina zviša na 100,00 EUR mesečno.

Pritožnica neutemeljeno napada odločitev o stroških postopka. Meni, da bi stroške postopka moral nositi toženec, saj se o višini preživnine ni hotel dogovoriti. Določilo 413. člena ZPP določa, da sodišče v sporih razmerij med starši in otroki o stroških odloči po prostem preudarku, kar je prvostopenjsko sodišče upoštevaje naravo pravdne zadeve utemeljeno storilo. V preživninski pravdi se v kontradiktornem postopku izkristalizira vrednotno ravnotežje v preživninskem trikotniku, ki ga tvorijo potrebe otroka ter preživninske zmožnosti obeh staršev. Težišče tega vrednotnega trikotnika je nato preživninsko breme, ki ga prisodi sodišče. Če ni posebnih okoliščin je zato pravilno, da vsaka stranka krije svoje stroške takšnega vrednotnega uravnoteževanja.

Pritožbeno sodišče je na podlagi pooblastila iz 413. člena ZPP odločilo, da pritožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeni postopek je del celotnega postopka.