Jedro

Zahteva za razveljavitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja je neutemeljena, ker je bila tožnici kršitev delovnih obveznosti (to je, da je v knjigovodstvo oddala manj gotovine, čekov in bonov, kot bi morala na podlagi blagajniške knjige) dokazana. Zato ni bistveno vprašanje točne višine škode, ki jo je tožena stranka zaradi tožničinega ravnanja utrpela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo odločbo disciplinske komisije tožene stranke, opr. št. 11/94 z dne 4.5.1994 in sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 25.5.1994 tako, da je tožnico spoznalo za odgovorno, ker v obdobju od 1.6.1993 do 28.2.1994 ni primerjala podatkov prodaje med „Z“ trakovi in blagajniško knjigo ter oddane gotovine, čekov in bonov in je v knjigovodstvo podjetja odvedla 555.889,00 SIT manj gotovine, čekov in bonov, kot bi jih morala na podlagi podatkov „Z“ trakov oziroma blagajniške knjige in je zaradi nevestnega ravnanja podjetju povzročila škodo v znesku 555.889,00 SIT, s čemer je storila hujšo kršitev delovne obveznosti po 5. točki 72. člena in 1. točki 73. člena Pravilnika o odgovornosti za delovne obveznosti tožene stranke ter se ji izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja (točka I/1 izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več in sicer celotno razveljavitev sklepov tožene stranke, ugotovitev trajanja delovnega razmerja ter plačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter povračilo stroškov postopka (tč. I/2 izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotku pritožbenega sodišča, da naj ugotovi, koliko znaša višina škode, ki naj bi jo tožnica povzročila v spornem obdobju, temveč je ugotavljalo zgolj to, za koliko manj gotovine, bonov in čekov je tožnica nakazala toženi stranki v obdobju, za katerega vodenje disciplinskega postopka še ni zastaralo. Sodišče prve stopnje tako še ni zavzelo stališča o najbistvenejšem vprašanju, kljub temu, da je tožnica ves čas zatrjevala, da toženi stranki ni nastala nobena škoda. Pri toženi stranki namreč nikoli ni prihajalo do bistvenih inventurnih razlik, kar izhaja iz izpovedi priče T.H. ter iz ugotovitve izvedenca, da se pri toženi stranki ni opravljala primerjava prometa v blagajniški knjigi in podatkov v obračunu prodaje. Obračun, ki ga je mesečno sestavljala tožnica, je bil preverjen v računovodstvu tožene stranke na podlagi vseh obremenitev in razbremenitev, vključno z odvedeno gotovino, boni in čeki. Zaradi opustitve primerjave Z trakov toženi stranki ni nastala nobena premoženjska škoda, saj tudi računovodstvo nima in ni imelo do tožnice nobenih terjatev. Navedeno izhaja iz izpovedbe priče T.H., ki je bila pri toženi stranki računovodkinja in ki je na vprašanje, ali je zaradi ravnanja tožnice tožena stranka utrpela škodo v višini ugotovljene razlike 617.089,00 SIT, odgovorila, da ta znesek predstavlja le ugotovljeno razliko na podlagi registriranih Z trakov in da ne more zatrditi, da je s tem nastala tudi škoda. Sodišče prve stopnje ni zavzelo nikakršnega stališča do navedb tožnice o možnosti vzrokov za nastanek razlike, čeprav gre za bistveno vprašanje. Sodišče prve stopnje ni izvedlo nikakršnega dokaznega postopka v smeri ugotovitve eventualne škode zaradi ravnanja tožnice, temveč je povsem neargumentirano izhajalo iz tega, da ugotovljena razlika med knjigovodskim stanjem in stanjem po Z trakovih, že samo po sebi pomeni škodo za toženo stranko. Povzročitev škode tvori znak dejanskega stanja očitane disciplinske kršitve. Tožnica se je vseskozi sklicevala na to, da je v blagajno podjetja odvajala ves dejanski izkupiček prodajalne, kakršnega so ugotovile prodajalke v popoldanski izmeni. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je ugotovljena razlika, ki naj bi jo po presoji sodišča prve stopnje tožnica morala odvajati v knjigovodstvu podjetja, res realno premalo odvedeni izkupiček, ali pa gre samo za fiktivno razliko kot posledico nepravilnega poslovanja z blagajno, kakršnega je tožnica opisala v pripravljalnem spisu z dne 17.10.1997. Sodišču prve stopnje bi se prav tako kot tožnici moralo postaviti vprašanje, od kod razlike, če pa te ob inventurah niso bile ugotovljene. Edini možni odgovor je, da gre zgolj za fiktivne razlike zaradi malomarnega in nestrokovnega vodenja blagajne. V postopku ni bil dokazan dejanski obstoj manj odvedene gotovine, čekov in bonov, saj te gotovine, čekov in bonov sploh ni bilo in jih zato tožnica tudi ni mogla odvesti, ne glede na ugotovljeno stanje po Z trakovih. V primeru odvajanja fiktivnih razlik bi pri toženi stranki moralo priti do viškov. Priča T.H. je domnevala, da je razlika nastala zaradi prodaje blaga, ki so ga v prodajalno vnesle prodajalke, vendar niti disciplinski organi niti sodišče prve stopnje te bistvene okoliščine ni ugotavljalo. Dejanskega stanja v zvezi s tem ni ugotavljal niti izvedenec temveč je podajal le hipotetične zaključke. Od celotnega krivdoreka izpodbijane disciplinske odločbe tako ostane le še očitek, da tožnica ni primerjala podatkov med Z trakovi in blagajniško knjigo, česar tožnica nikoli ni zanikala. Vendar pa takšno ravnanje pomeni le lažjo kršitev delovne obveznosti, za katero se lahko izreče disciplinski ukrep opomina, zlasti ob upoštevanju vseh olajševalnih okoliščin in soodgovornosti tožene stranke. Vrhovno sodišče Republike Slovenije naj bi v citiranem revizijskem postopku (iz nadaljevanja je razvidno, da gre za sodbo opr. št. VIII Ips 290/2004 z dne 15.6.2005) prezrlo določbo prvega odstavka 73. člena disciplinskega pravilnika tožene stranke, ki obvezen izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja veže na ugotovljene kvalifikatorne okoliščine. Sodišča (očitno gre za prvostopenjsko, pritožbeno in revizijsko sodišče) so v izdanih sodbah določbo 73. člena disciplinskega pravilnika tožene stranke uporabljala v očitnem nasprotju z njenim namenom, zaradi česar je bila tožnici kršena tudi pravica iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 23/2003 in 69/2004). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo načel „in dubio pro reo“ in „in favorem defensionis“. Zaradi takšnega ravnanja sodišča prve stopnje je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe 7., 297., 298. in 299. člena ZPP, ker je vzelo za temelj svoje sodbe dejstvo o povzročitvi škode tožencu zaradi ravnanja oziroma opustitve tožnice v zvezi s kontrolo Z trakov in je svojo odločitev tako oprlo na odločilna dejstva, o katerih ni razpravljalo. Tožnica se v zvezi s tem sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 36/94 z dne 23.1.1996). Z izpodbijano sodbo so bile kršene tožničine ustavno zagotovljene pravice do poštenega sojenja, enakega varstva pravic v sodnih postopkih in tudi pravica do obrambe in legalitete, zagotovljene v 22. in 25. členom URS. Sodišče prve stopnje izvedencu sploh ni postavilo vprašanj v zvezi z obstojem škode, zato se izvedenec o tem tudi ni izjasnil. Izpodbijana sodba tako temelji le na domnevah in hipotetičnih odgovorih, zato ne more vzdržati resne pravne presoje. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno uporabilo materialno pravo tudi s tem, ko je dejanski stan kršitve nezakonitega razpolaganja s sredstvi podjetja (spremenilo) v hujšo kršitev nevestnega ravnanja, saj je za tako očitani dejanski stan nedvomno potrebno naklepno ravnanje, ne pa nevestno oziroma malomarno ravnanje, za kar je bila tožnica spoznana za odgovorno. Stališče pritožbenega sodišča glede ugotavljanja kvalifikatornih okoliščin iz 73. člena disciplinskega pravilnika, se opira zgolj na opredelitev revizijskega sodišča v sodbi opr. št. VIII Ips 290/2004. Revizijsko sodišče se je do tega vprašanja opredelilo zgolj obrobno, ne da bi se v celoti poglobilo v to vprašanje. Tožena stranka v disciplinskem postopku kvalifikatornih okoliščin ni ugotavljala, sodišče pa tega samo niti ne sme, saj bi s tem kršilo načelo prepovedi reformatio in peius. Sicer pa škoda ni zajeta kot kvalifikatorna okoliščina po prvem odstavku 72. in 73. člena disciplinskega pravilnika tožene stranke, temveč kot dejanski stan hujše kršitve iz 5. točke 72. člena pravilnika. Sodišče prve stopnje je tožnico spoznalo za odgovorno po 5. točki 72. člena disciplinskega pravilnika, za katero se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, zato bi moralo paziti na to, ali je bilo spoštovano določilo prvega odstavka 72. člena disciplinskega pravilnika. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12 in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Odločilna dejstva v tem sporu so, ali je tožnica kot poslovodkinja bila dolžna opraviti primerjavo oddane gotovine bonov in čekov s podatki prodaje na podlagi Z trakov in blagajniške knjige, ali je takšno kontrolo opravila in ali je oddala manj gotovine, čekov in bonov, kot pa bi jih morala na podlagi podatkov Z trakov oziroma blagajniške knjige. Glede vseh teh dejstev pa izpodbijana sodba ima razloge.

Res pa je, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na navedbe tožnice, da toženi stranki ni nastala nobena škoda in da gre zgolj za fiktivno razliko. Sodišče prve stopnje je očitno izhajalo iz tega, da že samo dejstvo, da je tožnica odvedla manj gotovine, bonov in čekov, kot pa bi jih morala glede na listine, pomeni, da je toženi stranki nastala škoda v tej višini. Vendar navedena pomanjkljivost obrazložitve ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja je namreč zakonit tudi v primeru, če sploh ne bi upoštevali tistega dela izreka, ki se nanaša na povzročitev škode. Zaradi navedenega izpodbijane sodbe ne bi bilo upravičeno še enkrat razveljaviti zgolj zaradi tega, da se sodišče prve stopnje opredeli do vprašanja nastanka škode, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, za koliko manj gotovine, bonov in čekom je tožnica odvedla, ugotovilo pa je tudi vsa ostala dejstva, od katerih je odvisna zakonitost izpodbijanih disciplinskih odločb ter o zadevi materialnopravno pravilno odločilo.

V skladu s prvim odstavkom 362. člena ZPP sodišče prve stopnje v novem postopku sicer mora obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem sklepu. Vendar pa okoliščina, da so razlogi izpodbijane sodbe o škodi, ki je nastala toženi stranki, zelo skromni, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zahtevo za razveljavitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja je namreč potrebno zavrniti še zgolj na podlagi dejstva, da je bila tožnici dokazana kršitev delovnih obveznosti, ki jo je storila s tem, da ni primerjala oddane gotovine, čekov in bonov z Z trakovi oziroma podatki o blagajniški knjigi in da je v knjigovodstvo oddala manj gotovine, čekov in bonov, kot pa bi morala na podlagi podatkov Z trakov oziroma blagajniške knjige.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP. Protispisna je trditev, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dejstva, glede katerih toženi stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Razen tega sodišče prve stopnje nobenih dokazov ni izvajalo po uradni dolžnosti, na kar se dejansko nanaša določba drugega odstavka 7. člena ZPP, ki govori o tem, da sodišče svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo.

Nerazumljiva je pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbo 297. člena ZPP, saj se ta nanaša na smiselno uporabo določb o javnosti glavne obravnave tudi v primerih, ko gre za narok zunaj glavne obravnave, pred predsednikom senata in za narok pred zaprošenim sodnikom. V tej zadevi sodišče prve stopnje zunaj glavne obravnave pred predsednikom senata ni opravilo nobenega naroka, prav tako ni bil opravljen narok pred zaprošenim sodnikom.

Tožnica tudi z ničemer ne konkretizira navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbo 298. člena ZPP o vodstvu glavne obravnave. Tožnica bi morala navesti, s čim je sodišče kršilo načela procesnega vodstva in kako je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Podobno velja tudi za zatrjevano kršitev določbe 299. člena ZPP. Ta namreč določa, da zunaj naroka za glavno obravnavo predsednik senata ali v skladu s tem zakonom strokovni sodelavec lahko izda odločbe iz 270. in 271. člena ZPP. Iz spisa sploh ni razvidno, da bi predsednica senata med pripravami za glavno obravnavo izdala katero od odločb iz 270. oz. 271. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje tudi sklep o postavitvi izvedenca finančne stroke sprejelo na naroku za glavno obravnavo. Res pa je, da je v pisnem odpravku tega sklepa navedlo, da gre za odločitev izven naroka za glavno obravnavo. Vendar tožnica v pritožbi ne zatrjuje, da bi bilo v zvezi s sklepom o postavitvi izvedenca karkoli narobe, sodišče prve stopnje pa bi za izdajo takšnega sklepa med pripravami za glavno obravnavo imelo podlago v določbi 15. točke prvega odstavka 270. člena ZPP.

Protispisna je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje glede obstoja škode svojo odločitev oprlo na dejstva o katerih ni razpravljalo. Nenazadnje tožnica tudi v pritožbi ponavlja, da je ves čas postopka zatrjevala, da toženi stranki ni nastala nobena škoda. Navedeno pomeni, da je sodišče o tem, ali je škoda nastala, razpravljalo, res pa je, da razlogi izpodbijane sodbe o tem vprašanju niso natančno razdelani.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva. Odločilna dejstva pa so tista, za katere je pritožbeno sodišče že zgoraj navedlo, da izpodbijana sodba glede njih ima razloge, ki so jasni in med seboj skladni. Glede na navedeno za odločilna dejstva v tem sporu ni mogoče šteti to, ali je do razlike med oddano gotovino, boni in čeki ter podatki o prodaji na podlagi Z trakov in blagajniške knjige prišlo iz razlogov, ki jih v svoji pripravljalni vlogi navaja tožnica oziroma ali je to posledica prodajanja lastnega blaga prodajalk, kar je ena od možnosti, ki jo je nakazala priča T.H. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da ravnanje tožnice, ki v obdobju od 1.6.1993 do 28.2.1994 ni primerjala podatkov med Z trakovi in blagajniško knjigo ter oddane gotovine, čekov in bonov in ki je v knjigovodstvu tožene stranke odvedla 555.889,00 SIT manj gotovine, čekov in bonov, kot bi jih morala na podlagi podatkov Z trakov oziroma blagajniške knjige, pomeni tudi hujšo kršitev delovnih obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 73. člena Pravilnika o odgovornosti za delovne obveznosti tožene stranke (v nadaljevanju disciplinski pravilnik), za katero so disciplinski organi tožene stranke tožnici utemeljeno izrekli disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Prvi odstavek 73. čl. disciplinskega pravilnika namreč določa, da se obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja za kršitve delovne obveznosti, navedene v 58. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ št. 60/89, 42/90), če so kršitve delovne obveznosti tako hude, da se z njimi povzročajo motnje pri opravljanju dela ali onemogoča in otežuje delo drugih delavcev ali kako drugače huje moti delovni proces.

V individualnem delovnem sporu druge delavke tožene stranke, ki je bila v disciplinskem postopku prav tako spoznana za odgovorno kršitve delovnih obveznosti, ker v finančno službo tožene stranke ni oddala vseh prejetih bonov in čekov (tudi v tisti zadevi je bila kršitev ugotovljena na podlagi kontrole Z trakov), je revizijsko sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 290/2004 z dne 15.6.2005 zavzelo stališče, da je po 73. členu disciplinskega pravilnika, ne glede na to, katera točka tega člena se uporabi, kot obvezna disciplinska sankcija, predvideno prenehanje delovnega razmerja, zaradi česar kvalifikatornih okoliščin ni treba ugotavljati in navajati. Ne glede na navedeno pa je potrebno ugotoviti, da je protispisno pritožbeno navajanje, da disciplinska komisija teh okoliščin ni ugotavljala. V izpodbijani disciplinski odločbi je na 3. strani obrazložitve zapisano, da toleriranje takega ravnanja, zlasti še s strani odgovorne delavke PE, nujno otežkoča delo drugih delavcev ter pri njih lahko ustvarja mnenje, da je tak način poslovanja povsem normalen, saj podjetje nanj ne reagira. Navedeno pomeni, da je disciplinska komisija ugotavljala okoliščine (oteževanje dela drugih delavcev), ki so navedene v prvem odstavku 73. člena disciplinskega pravilnika.

V disciplinskem postopku ter postopku pred sodiščem prve stopnje nista bili kršeni načeli „in dubio pro reo“ ter „in favorem defensionis“, saj glede tega, da tožnica ni opravila primerjave oddane gotovine, bonov in čekov ter vrednosti iste po dokumentaciji, ni nobenega dvoma. Nenazadnje tožnica to tudi izrecno priznava. Že zgolj navedeno ravnanje zadošča za zakonit izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ne glede na to, ali je sodišče prve stopnje dovolj utemeljilo, da je zaradi takšnega ravnanja toženi stranki tudi nastala škoda v navedeni višini. Zmotno je stališče tožnice, da opustitev primerjave podatkov na podlagi Z trakov in dejansko oddane gotovine lahko pomeni le lažjo kršitev delovnih obveznosti, za katero bi bilo glede na olajševalne okoliščine možno izreči kvečjemu disciplinski ukrep opomina. Gre za hujšo kršitev delovnih obveznosti, obseg nepravilnosti pa je bil tolikšen, da je tožena stranka utemeljeno izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Zmotno je pritožbeno stališče pravno kvalifikacijo kršitev delovnih obveznosti spremenilo v tožničino škodo. V sporu o zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa je sodišče vezano na dejanski stan očitane kršitve in delavca ne more spoznati za odgovornega za dejanje, ki mu v disciplinskem postopku ni bilo očitano, ni pa vezano na pravno kvalifikacijo, ki je bila uporabljena v disciplinskem postopku.

Določba 22. člena URS o enakem varstvu pravic in določba 14. člena URS o enakosti pred zakonom bi bile kršene, če bi sodišče prve stopnje v tej zadevi ugodilo tožbenemu zahtevku. Ob bistveno enakem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje namreč v zadevi opr. št. Pd 612/2003 ob ugotovitvi, da delavka, ki je prav tako opravljala delo poslovodkinje, ni oddala vseh prejetih bonov in čekov, zavrnilo njen zahtevek za razveljavitev disciplinske odločbe, s katero je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Takšno sodbo sodišča prve stopnje je s sodbo opr. št. Pdp 915/2004 z dne 26.8.2004 potrdilo tudi pritožbeno sodišče, vrhovno sodišče pa je v že citirani sodbi opr. št. VIII Ips 290/2004 zavrnilo revizijo, ki jo je vložila ta druga delavka.

Sicer pa sodišče prve stopnje soglaša z vsaj implicitno zavzetim stališčem sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožnica v knjigovodstvo ni odvedla toliko gotovine, bonov in čekov, kot bi morala storiti, pomeni, da je v višini manj odvedenega zneska toženi stranki nastala škoda, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je podana tudi kršitev delovne obveznosti iz 5. točke prvega odstavka 72. člena disciplinskega pravilnika. Ta namreč kot kršitev delovne obveznosti, za katero disciplinska komisija lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, opredeljuje povzročitev premoženjske škode podjetju z nevestnim opravljanjem svoje obveznosti. Vendar kot navedeno, za zakonitost izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja zadostuje že to, da je bila tožnica spoznana za odgovorno hujše kršitve delovnih obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 73. člena disciplinskega pravilnika (neizpolnjevanje ter nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspel, kot ga je določal 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.