Jedro

Zmotno je stališče, da s sodbo naložena obveznost (ali njen del) v nobenem primeru ne more predstavljati škode, katere povračilo je mogoče terjati od tretje osebe, če jo je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi - v točki I izreka glede zahtevka za plačilo 18.154,30 EUR ter plačilo zakonskih zamudnih obresti - od zneska 1.020,39 EUR od 11. 2. 2009 dalje do plačila; - od zneska 1.780,61 EUR od 11. 3. 2009 dalje do plačila; - od zneska 1.442,51 EUR od 11. 4. 2009 dalje do plačila; - od zneska 4.864,29 EUR od 11. 5. 2009 dalje do plačila; - od zneska 141,12 EUR od 11. 6. 2009 dalje do plačila; - od zneska 8.447,08 EUR od 20. 12. 2011 dalje do plačila in - od zneska 1.791,00 EUR od 1. 4. 2011 dalje do plačila, - v točki II izreka, ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu toženka plača 20.743,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobja kot to izhaja iz I. točke izreka sodbe. Tožniku je še naložilo, da toženki povrne 1.319,50 EUR stroškov postopka.

Del glavnice v višini 2.588,76 EUR ter del obrestnega zahtevka (to je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 424,03 EUR od 11. 11. 2008 dalje do plačila, zakonskih zamudnih obresti od zneska 424,03 EUR od 11. 12. 2008 dalje do plačila in zakonskih zamudnih obresti od zneska 408,00 EUR od 11. 1. 2009 dalje do plačila) je zavrnilo zato, ker toženka v umik zahtevka v tem delu ni privolila, že iz navedb tožnika pa izhaja, da ji ti zneski ne pripadajo.

Zavrnitev preostalega dela zahtevka (to je zahtevka za plačilo glavnice v višini 18.154,30 EUR ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.020,39 EUR od 11. 2. 2009 dalje do plačila; zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.780,61 EUR od 11. 3. 2009 dalje do plačila; zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.442,51 EUR od 11. 4. 2009 dalje do plačila; zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.864,29 EUR od 11. 5. 2009 dalje do plačila; zakonskih zamudnih obresti od zneska 141,12 EUR od 11. 6. 2009 dalje do plačila; zakonskih zamudnih obresti od zneska 8.447,08 EUR od 20. 12. 2011 dalje do plačila in zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.791,00 EUR od 1. 4. 2011 dalje do plačila) pa je zavrnilo zaradi nesklepčnosti. Ker že iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik kršil delovnopravno zakonodajo in mu je bilo s sodbo sodišča naloženo, da vtoževane zneske svoji bivši delavki plača, gre za zmanjšanje premoženja, ki je posledica lastnega protipravnega ravnanja. Takšno zmanjšanje pa je po mnenju sodišča prve stopnje dolžan nositi sam. Tožnik ne zatrjuje posega v svojo premoženjsko pravico, ampak v svojo dolžnost, naloženo s pravnomočno sodbo.

2. Pritožbo vlaga tožnik. Sodbo izpodbija v točki I izreka glede zneska 18.154,30 EUR s pripadki ter točki II izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku v tem delu ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da sodba ni sposobna preizkusa, saj odločitev ni argumentirana. Razlogi so pavšalni.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa dejanskega stanja ni ugotavljalo. Opozarja, da je sta tako tožnica kot A. A., kršili pogodbo o zaposlitvi. Kršitve obeh strank so utemeljevale izredno odpoved o zaposlitvi. Od tega, katera od strank bo prva vročila izredno odpoved, so bile odvisne nadaljnje pravice in obveznosti tožnika kot delodajalca in A. A. kot delavke. Pravico je sicer prvi izkoristil tožnik, vendar pa zgolj zaradi ravnanja toženke, ki ni prevzela izredne odpovedi dne 20. 3. 2009, niso nastopili njeni učinki, ki nastopijo z vročitvijo. Če bi odpoved prevzela 20. 3. 2009, bi A. A. delovno razmerje prenehalo 19. 1. 2009, to je prvi dan njene neupravičene odsotnosti. V tem primeru ji tožnik ne bi bil dolžan plačati vsega, kar mu je bilo sicer naloženo s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju DSS), ampak manj (le 2.588,76 EUR s pripadki). Dejstvo, da je bil tožniku višji znesek naložen v plačilo s sodbo, ne pomeni, da tega ni mogoče terjati od tretje osebe. Bistveno je, da so bili ti zneski tožniku naloženi v plačilo zato, ker toženka, kot odrasla članica gospodinjstva, ni prevzela izredne odpovedi, ki bi jo sicer po 140. členu ZPP morala prevzeti, in je vročevalcu dejala, da je prijateljica A. A. S protipravnim ravnanjem je tako preprečila pravočasno vročitev in s tem učinkovanje izredne odpovedi. Škodo predstavlja obveznost, ki je zato nastala tožniku.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo 2.588,76 EUR ter zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 424,03 EUR od 11. 11. 2008 dalje do plačila, zakonskih zamudnih obresti od zneska 424,03 EUR od 11. 12. 2008 dalje do plačila in zakonskih zamudnih obresti od zneska 408,00 EUR od 11. 1. 2009 dalje do plačila, postala pravnomočna, saj s pritožbo ni izpodbijana. V preostalem delu je pritožbeno sodišče odločitev preizkusilo v obsegu uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Očitane kršitve postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni storilo. Svojo odločitev o zavrnitvi (v pritožbenem postopku še spornega dela) zahtevka je obrazložilo do te mere, da je pritožbeni preizkus mogoč. Pomanjkanje razlogov o dejstvih, ki so odločilna le z vidika presoje za katero se zavzema tožnik, ne pomeni postopkovne kršitve, ampak gre, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, za zmotno uporabo materialnega prava, kar je imelo za posledico tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

7. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna, je materialnopravno zmotno. Res je, da je bilo tožniku s pravnomočno sodbo DSS I Pd 540/2009 z dne 20. 5. 2010 med drugim naloženo, da svoji bivši delavki A. A. plača premalo plačane bruto plače za januar, februar in marec 2009, del regresa, odškodnino in pravdne stroške, vendar pa to še ne pomeni, da s sodbo naložena obveznost (ali njen del) v nobenem primeru ne more predstavljati škode, katere povračilo je mogoče terjati od tretje osebe, če jo je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem.

8. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem povsem spregledalo (sklepčne) tožnikove trditve, da je tudi delavka A. A. storila kršitev, ki je tožniku nudila podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je bil zato obseg tožnikove obveznosti do delavke odvisen od tega, kdo bo pogodbo o zaposlitvi prvi odpovedal. Trdil je, da zgolj zaradi protipravnega ravnanja toženke ob vročanju dne 20. 3. 2009, niso že tega dne nastopili učinki tožnikove izredne odpovedi, ki nastopijo z vročitvijo. Če bi toženka odpoved tega dne prevzela, bi A. A. delovno razmerje prenehalo 19. 1. 2009, to je prvi dan njene neupravičene odsotnosti (in ne šele 25. 3. 2009, ko je začela učinkovati izredna odpoved delavke). V tem primeru ji tožnik ne bi bil dolžan plačati vsega, kar mu je bilo sicer naloženo s sodbo DSS, ampak manj (le 2.588,76 EUR s pripadki). Tožnik torej trdi, da je zaradi neučinkovanja njegove izredne odpovedi (za kar naj bi bila odgovorna toženka) nastala obveznost plačila vtoževanega zneska in s tem škoda. Takšne trditve so sklepčne.

9. Ker sodišče prve stopnje drugih razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka ni navedlo, zaradi zmotne materialnopravne presoje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu, vključno s stroškovno odločitvijo, razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče izvesti predlagane dokaze in nato presoditi, ali so izkazane vse predpostavke odškodninske odgovornosti ter o zahtevku ponovno odločiti.

11. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).