Jedro

Predmet začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ni zgolj premoženje, ki je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, temveč gre pri obravnavanem ukrepu za zavarovanje vrednosti premoženjske koristi, katere odvzem prihaja v poštev v kazenskem postopku.

Premoženje, ki ga zakonca pridobita v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje. Čeprav bi bilo kasneje razdeljeno, se s tem okoliščina, da gre za skupaj pridobljeno premoženje, ki je lahko predmet zavarovanja, v ničemer ne spremeni.

Če je bilo premoženje, ki je predmet začasnega zavarovanja, prenešeno na bližnjega sorodnika storilca kaznivega dejanja, se temu, na katerega je bilo prenešeno kakšno storilčevo premoženje, odvzame premoženjska korist, razen če dokaže, da je zanj plačal dejansko vrednost.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka A. d.o.o. podaljšalo še za šest mesecev, to je do dne 24.12.2015 in sicer na način, da se B. B. in C. C. prepove odtujitev ali obremenitev nepremičnine - stanovanja na naslovu D., katerega lastnika sta vsak do 1/2, C. C. pa se prepove odtujitev ali obremenitev hiše na naslovu E. Obe prepovedi odtujitve ali obremenitve nepremičnin se z zaznambo vpišeta tudi v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper izpodbijani sklep so se iz razlogov po 1., 2., in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP pritožili obtoženi F. F. ter udeleženca B. B. in C. C. in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog oškodovanca kot tožilca za podaljšanje začasnega zavarovanja z dne 4.6.2015 zavrže oziroma zavrne, ugovoru B. B. pa ugodi in sklep z dne 6.10.2015 spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe oškodovanca kot tožilca, vloženega 6.6.2014 v delu, kjer ta predlaga začasno zavarovanje na premoženju pritožnika zavrne oziroma podredno, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, pri čemer je sprejeto odločitev tudi obširno in natančno argumentiralo.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izhodišče za presojo izkazanosti prve predpostavke podaljšanja ukrepa začasnega zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka, to je utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, predstavljajo dokazi opisani v obtožnici, ki je postala pravnomočna dne 28.3.2014. Dokazi, ki so bili do sedaj izvedeni na narokih za glavno obravnavo, obstoja utemeljenega suma v ničemer niso omajali. Zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe v katerih udeleženka C. C., predvsem pa obtoženi F. F. s podajanjem lastne dokazne ocene glede inkriminiranega dogajanja in aktivnosti posameznih oseb, ki so bile v te dogodke na tak ali drugačen način vključene in bi morale biti po stališču obrambe odškodninsko in kazensko procesuirane, zastopa stališče, da očitanega dejanja ni storil namerno, niti naklepno, da je žrtev izsiljevanja in da torej ni podana njegova kazenska odgovornost. Takšno stališče, tudi v delu glede problematiziranja vrednosti delnic G., ki naj bi po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča (upoštevajoč gospodarske trende) od leta 2007 padala, kar se bo lahko ugotavljalo tekom dokaznega postopka, ne more biti predmet pritožbene presoje v zvezi s podaljšanjem ukrepa začasnega zavarovanja.

6. Sodišče druge stopnje se glede na v točkah 8, 9 in 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa natančno opisana konkretna razpolaganja obtoženca z delnicami X v korist svojih bližnjih sorodnikov ter raznih pravnih oseb (družbe H. in družbe I.) v celoti strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je izkazana nevarnost, da bi bila zaradi obtoženčevega odtujevanja oziroma skrivanja uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pritožnica C. C. sicer navaja, da je že dokazala na kakšen način je plačala delnice X družbi J., vendar se sodišče druge stopnje pridružuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da doslej ni bil predložen noben dokaz, ki bi izkazoval, da je pritožnica delnice plačala oziroma, da bi ob pridobitvi delnic zanje plačala vrednost, ki je ustrezala njihovi dejanski vrednosti v času pridobitve. Prav tako niso bili predloženi dokazi iz katerih bi bila razvidna vsebina pritožničine terjatve napram družbi J. in vsebina sklenjenega ter domnevno realiziranega pobota.

7. Iz izpodbijanega sklepa pravilno izhaja, da premoženje katerega zemljiškoknjižna lastnica je C. C., predstavlja skupno premoženje z F. F., saj je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Glede na to, da je višina v tem postopku postavljenega premoženjskopravnega zahtevka (v znesku 1.364.724,00 EUR) skupaj z zamudnimi obrestmi od 2007 tolikšna, da ga vrednost delnic ne dosega, je bilo zavarovanje odrejeno in po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno podaljšano tudi na drugem premoženju F. F., ki je sicer formalno vpisano na ženo C. C. in sina B. B. Predmet zavarovanja namreč ni zgolj premoženje, ki je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem (delnice), temveč gre pri obravnavanem ukrepu za zavarovanje vrednosti premoženjske koristi, katere odvzem prihaja v poštev v kazenskem postopku.

8. Pritožnica C. C. priznava, da je zemljiškoknjižna lastnica stanovanja na naslovu D. do 1/2 in tudi ne zanika, da je bilo stanovanje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, pač pa v pritožbi zatrjuje, da je z razdelitvijo nepremičnine kot skupnega premoženja, njen delež postal posebno premoženje. Kot pravilno ugotavlja pooblaščenec oškodovanca v odgovoru na pritožbo, je takšno stališče pravno zmotno, saj zakon določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Čeprav bi bilo kasneje razdeljeno (kot je bilo v danem primeru), se s tem okoliščina, da gre za skupaj pridobljeno premoženje, ki je lahko predmet zavarovanja, ni v ničemer spremenila. Še posebej z ozirom na to, kar je izpostavljeno tudi v razlogih izpodbijanega sklepa, da je glede na kronologijo posameznih dogodkov moč sklepati, da je bila ta razdelitev skupnega premoženja, na katerem je po sklenitvi darilne pogodbe z dne 20.3.2012 med F. F. in B. B., slednji na neodplačen način pridobil lastninsko pravico na stanovanju (do 1/2), na naslovu katerega ima obtoženi F. F. še vedno prijavljeno stalno bivališče, izvedena prav z namenom prenašanja oziroma skrivanja premoženja. Ker je bilo torej predmetno stanovanje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze med C. C. in F. F. in gre torej za skupno lastnino, s katero sta v letu 2012 (po tistem ko je bil obtoženi že seznanjen s kazensko ovadbo) na zgoraj opisan način razpolagala in ker se z začasnim zavarovanjem premoženjskopravnega zahtevka v lastninsko pravico sploh ne posega, ampak se omejuje zgolj pravica do razpolaganja oziroma pravica do obremenitve nepremičnine, je v tej zvezi neupoštevno sklicevanje pritožnikov na določbo prvega odstavka 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

9. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki C. C. in B. B., da nista v nikakršnem upniško-dolžniškem odnosu do oškodovane družbe A. in da nepremičnine, na katere se posega z začasnim zavarovanjem, niso bile kupljene iz naslova očitane premoženjske koristi, ki naj bi jo pridobil obtoženi F. F. preko svoje družbe J. Kot rečeno je sodišče prve stopnje v točki 11 obširno pojasnilo razloge in pravno podlago za sklepanje, da je bilo premoženje, ki je predmet začasnega zavarovanja prenešeno na bližnjega sorodnika storilca kaznivega dejanja. Zato navkljub drugačnemu stališču pritožnikov, v predmetni zadevi pride v poštev določba četrtega odstavka 75. člena KZ-1 oz. 96. člen KZ, po kateri se premoženjska korist tem osebam, na katere je bilo prenešeno kakšno storilčevo premoženje, odvzame, razen če dokažejo, da so zanj plačali dejansko vrednost. Slednjega pa B. B. ni izkazal, kot tudi tekom postopka ni bil predložen noben dokaz, da bi bilo za prenos poslovnega deleža družbe J. na B. B. (kar je bilo izvršeno dne 20.3.2012) karkoli plačano. Ta okoliščina pa prav tako potrjuje sklepanje, da je bil namen te poslovne aktivnosti, ki je ni moč obravnavati ločeno od vseh ostalih dogodkov glede začasnih odredb med družbama A. in J. in sproženih gospodarskih sporov, predvsem v tem, da se premoženje obtoženca zavaruje pred oškodovančevimi posegi oziroma v tem postopku s strani oškodovane družbe A. d.o.o. (oz. sedaj A. d.d.) priglašeno premoženjsko terjatvijo.

10. Pritožniki navajajo, da je bila proti družbi J. d.o.o. kazenska ovadba že zavržena 12.11.2000, proti obtoženemu F. F. pa 23.5.2011, pri čemer pa ne pojasnijo (ob dejstvu, da predmetni postopek teče na podlagi pravnomočne obtožnice) kakšno zvezo ima ta okoliščina z vsebino izpodbijane odločbe.

11. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da zatrjevane kršitve niso podane in ker je odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo skladno z zakonskimi določili in ustavnimi jamstvi, pravilna in zakonita, je pritožbe obtoženega F. F. ter udeležencev B. B. in C. C. zavrnilo kot neutemeljene.

12. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep po tar. št. 74013 taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.