Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Spor o obliki vračanja premoženja v denacionalizacijskem postopku (revidentka izpodbija pravilnost ugotovitve obstoja ovir za vračilo premoženja v naravi, ne pa tudi višine odškodnine v obliki obveznic SOD), ni spor o pravici ali obveznosti, izraženi v denarni vrednosti, zato revizija iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

Z navedbo, da se v tej zadevi obravnavajo temeljni koncepti stvarnega in obligacijskega prava in da gre za materialnopravna vprašanja pravilne uporabe 16. in 32. člena ZDen, revidentka ni opredelila konkretnega materialnopravnega vprašanja, ki naj bi bilo v obravnavani zadevi pomembno za odločitev in v zvezi s katerim naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Takšnega pravnega vprašanja tudi ni izpostavila v nadaljevanju revizije, čeprav je to sicer napovedala v njenem uvodnem delu, v katerem utemeljuje obstoj pogojev za njeno dovoljenost. Ni pa naloga Vrhovnega sodišča, da med revizijskimi razlogi in navedbami išče in nato samo kot pomembno izpostavlja pravno vprašanje oziroma pravna vprašanja, ki naj bi utemeljevala dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Upoštevaje, da ima v denacionalizaciji konstitutivne učinke pridobitve lastninske pravice pravnomočna odločba o denacionalizaciji, vpis v zemljiško knjigo pa je le deklaratorne narave, in da je bila odločba o denacionalizaciji, ki je bila podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo v korist revidentke v delu, ki se nanaša na obravnavano nepremičnino, odpravljena, gre tudi v konkretnem primeru za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica). Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča pa revidentka samo s sklicevanjem na nepridobitev te pravice ne more izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz vseh treh točk drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

K I. točki izreka:

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Sežana, št. 35101-14/93-115 z dne 15. 2. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 4904-5/2010 z dne 30. 3. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila revidentkino pritožbo zoper izpodbijano odločbo, s katero je prvostopenjski organ med drugim odločil, da se zemljišče parc. št. 15 k. o. ... upravičencu pok. A. A. vrnejo v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD), ker za vrnitev nepremičnine v naravi obstaja ovira iz tretjega odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. Revidentka dovoljenost revizije po tej določbi ZUS-1 utemeljuje s sklicevanjem na višino odškodnine, priznane z izpodbijano dopolnilno odločbo v obliki obveznic SOD (43.040,78 EUR), in s trditvami o tržni vrednosti obravnavne nepremičnine, ki naj bi presegala 100.000 EUR in naj bi bila v tej zadevi relevantna, ker se zavzema za vrnitev nepremičnine v naravi.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, saj je predmet spora oblika vračanja premoženja v denacionalizacijskem postopku. Revidentka izpodbija pravilnost ugotovitve obstoja ovir za vračilo premoženja v naravi, ne pa tudi višine odškodnine v obliki obveznic SOD, priznane z izpodbijano dopolnilno odločbo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 728/2008 z dne 22. 1. 2009, X Ips 747/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 734/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 789/2008 z dne 2. 4. 2009, X Ips 469/2010 z dne 26. 1. 2011, X Ips 410/2011 z dne 23. 11. 2011) v takem primeru ne gre za spor o pravici ali obveznosti, izraženi v denarni vrednosti. Enako stališče je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 sprejelo tudi Ustavno sodišče. Glede na navedeno revizija ni dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

9. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

10. Revidentka uveljavlja, da gre v tej zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju: “saj je upravno sodišče v postopku denacionalizacije odločilo na način, ki posega v temeljne materialnopravne koncepte stvarnega in obligacijskega prava. Poleg tega pa se v predmetni zadevi pojavljajo tudi materialnopravna vprašanja glede pravilne uporabe 16. in 32. člena ZDen.“ Meni, da bi zato to revizijo moralo obravnavati najvišje sodišče v državi in razrešiti materialnopravna vprašanja, ki naj bi bila izpostavljena v nadaljevanju revizije.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni izkazala dovoljenosti revizije po navedeni določbi ZUS-1. Skladno s trditvenim in dokaznim bremenom (pojasnjenim v 4. in 8. točki te obrazložitve) mora namreč revident natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve. Tega pa revidentka ni storila z navedbo, da se v tej zadevi obravnavajo temeljni koncepti stvarnega in obligacijskega prava in da gre za materialnopravna vprašanja pravilne uporabe 16. in 32. člena ZDen, saj s tem ni opredelila konkretnega materialnopravnega vprašanja, ki naj bi bilo v obravnavani zadevi pomembno za odločitev in v zvezi s katerim naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Takšnega pravnega vprašanja tudi ni izpostavila v nadaljevanju revizije, čeprav je to sicer napovedala v njenem uvodnem delu, v katerem utemeljuje obstoj pogojev za njeno dovoljenost. Ni pa naloga Vrhovnega sodišča, da med revizijskimi razlogi in navedbami išče in nato samo kot pomembno izpostavlja pravno vprašanje oziroma pravna vprašanja, ki naj bi utemeljevala dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z navedenim in v upravnosodni praksi uveljavljenim stališčem Vrhovnega sodišča, da trditveno in dokazno breme o izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije nosi revident. Ker torej revidentka ni opredelila konkretnega in natančnega pravnega vprašanja, pomembnega po vsebini te zadeve, ni izkazala izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

13. Revidentka zelo hude posledice izpodbijane odločitve utemeljuje z navedbo, da bo z izpodbijano odločitvijo dejansko prišlo do ponovne nezakonite razlastitve nepremičnine, saj je tožnica kot lastnica vknjižena v zemljiški knjigi, zaradi česar se njen položaj razlikuje od siceršnjih primerov, ko denacionalizacijski upravičenci šele pričakujejo določeno premoženje.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča se revidentka v zvezi z zatrjevanjem dovoljenosti revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijane odločitve neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da je kot lastnica že vpisana v zemljiški knjigi. Iz podatkov spisa in njenih navedb namreč izhaja, da je do tega vpisa v zemljiško knjigo prišlo na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji, ki je bila v izvrševanju sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 476/2007 z dne 29. 1. 2009 v delu, ki se nanaša na obravnavano nepremičnino, odpravljena in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V tem ponovnem postopku o isti zadevi pa je bila izdana izpodbijana odločba. Upoštevaje, da ima v denacionalizaciji konstitutivne učinke pridobitve lastninske pravice pravnomočna odločba o denacionalizaciji, vpis v zemljiško knjigo pa je le deklaratorne narave (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 193/2011 z dne 28. 12. 2011), in da je bila odločba o denacionalizaciji, ki je bila podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, v delu, ki se nanaša na obravnavano nepremičnino, odpravljena, gre tudi v konkretnem primeru za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica). Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (na primer X Ips 71/2010 z dne 7. 7. 2010, X Ips 102/2010 z dne 1. 7. 2010, X Ips 472/2009 z dne 31. 3. 2010 in X Ips 38/2008 z dne 29. 9. 2010) pa revidentka samo s sklicevanjem na nepridobitev te pravice ne more izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 15. Ker revidentka ni izkazala izpolnjenosti uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

16. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).