Jedro

Temeljni načeli za odmero denarnega zadoščenja sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v odločbi o odškodnini za nepremoženjsko škodo glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 820.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi za čas od 1.1.2002 do 30.6.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 1.7.2002 dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevki iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo in višji zahtevek za plačilo zamudnih obresti se zavrnejo." Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavezalo toženko, da plača tožniku odškodnino v znesku 920.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Pri odmeri denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo je sodišče upoštevalo, da je "prejšnja" prometna nezgoda (12.4.1996) sovplivala na relevantne duševne in telesne bolečine v obsegu 50%. Pritožbeno sodišče je v zvezi s pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo pritožbi toženke in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je toženka dolžna plačati tožniku 820.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, sicer pa sta bili pritožbi zavrnjeni.

Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča glede neprisojene odškodnine v znesku 1.170.000 SIT zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava. Revident zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje "prenizko vrednotili vsa ugotovljena dejstva", pri tem pa podrobno našteva vse posledice, ki naj bi jih tožnik imel zaradi relevantnega škodnega dogodka. Stališče revidenta je, da mu je bilo prisojeno prenizko denarno zadoščenje za telesne in duševne bolečine ter strah, pri odmeri pa tudi ni bilo upoštevano trajanje postopka. Prisojena odškodnina naj bi bila tudi nižja kot v podobnih primerih, ki so razvidni iz knjige "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo". Zmotno naj bi bilo tudi stališče sodišča, da gredo tožniku zakonske zamudne obresti le od dneva sojenja dalje, s tem v zvezi pa revident vztraja pri plačilu vseh zahtevanih zamudnih obresti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP so revizijsko sodišče in stranki vezani na tisto dejansko podlago, ki je razvidna iz razlogov sodb prve (6., 7., 8. in 9. stran sodbe) in druge stopnje (4. in 5. stran sodbe). Del relevantne dejanske podlage za odmero denarnega zadoščenja je tudi ugotovitev, da je na 50% tožnikovih telesnih in duševnih bolečin sovplivala predhodna poškodba vratne hrbtenice dne 12.4.1996. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti njene višine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti in zato specifično doživlja posege v svojo telesno in duševno celovitost. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Če odmislimo okoliščino, da je na tožnikovo nepremoženjsko škodo sovplivala tudi poškodba vratne hrbtenice z dne 12.4.1996, znaša odmera relativno samostojne odškodnine za telesne bolečine 650.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 750.000 SIT (pri odškodnini za strah - 100.000 SIT, prejšnja poškodba ni bila posebej upoštevana). Tako izračunani zneski odškodnine so glede na specifičnost situacije edino lahko relevantni za presojo, ali je pritožbeno sodišče odmerilo pravično denarno odškodnino. Revizijsko sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da je pritožbeno sodišče pravilno upoštevalo obe navedeni načeli odškodninskega prava in je zato prisojena odškodnina v skladu s posledicami, kot jih oškodovanec subjektivno doživlja in tudi v okvirih sodne prakse, ki se je izoblikovala v podobnih odškodninskih primerih. Pravilno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale višjo odškodnino zaradi dolgotrajnosti postopka.

O obrestih V skladu s 186. členom Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj lahko sodišče namreč določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Zamudne obresti so po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri - ZPOMZO imele večplastno funkcijo. Poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče presodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi bila podana dvakratna valorizacija.

Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir, določa pa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije s tem, ko vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002, kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram, ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave RS). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancu prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik - OZ in Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri - ZPOMZO. To načelno pravno mnenje (glej Pravna mnenja, I/2002, stran 11-14) se glasi: "Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1.1.2002), če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ oziroma 324. člen ZOR), in sicer v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A): - do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero: - od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti." Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Tisti del revizije, s katerim tožnik izpodbija odločbo o zamudnih obrestih, je tako delno utemeljen le glede zamudnih obresti za čas od 1.1.2002. V skladu z omenjenim načelnim pravnim mnenjem namreč pripadajo oškodovancu zamudne obresti od uveljavitve OZ do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Ker je tako pritožbeno sodišče delno zmotno uporabilo materialno pravo glede odločbe o zamudnih obrestih, je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in ustrezno spremenilo izpodbijani del sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), sicer pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožnik je bil v revizijskem postopku uspešen le v relativno majhnem delu in je zato revizijsko sodišče odločilo, da tožnik krije svoje revizijske stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).