Jedro

Kadar je v prometni nezgodi udeležen otrok, pri katerem ne gre za krivdo oškodovanca v smislu odgovornosti za povzročeno škodo, sodišče ugotavlja le prispevek oškodovanca k nastanku škode.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem in zavrnilnem delu (glede odškodnine za nepremoženjsko škodo) in v stroškovni odločitvi spremeni tako, da je tožena stranka Z. T. d.d., M. ..., L. dolžna plačati tožeči stranki A. M. še odškodnino v višini 9.870,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2002 dalje do prenehanja obveznosti; povrniti pravdne stroške v višini 2.937,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka.

V preostalem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 160,80 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnici za škodo, ki jo je utrpela v prometni nezgodi 28. 5. 2001, prisodilo odškodnino za negmotno škodo v skupnem znesku 25.500,00 EUR. Zaključilo je, da je tožnica tudi sama prispevala k nastanku škode, njen prispevek pa je ocenilo s 50 %, zato je toženi stranki naložilo plačilo le ustreznega dela škode. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče upoštevalo, da so bile tožničine poškodbe zaradi tega, ker ni imela zaščitne čelade, večje, zato ni upravičena do odškodnine za vse posledice, ki jih je ugotovil izvedenec, pač pa samo za manjši obseg škode. Tožnica je utrpela odprt zlom desne golenice, raztrganino predela desne kolenske kotanje, pretres možganov, udarnino desnega komolca, lažjo parezo desnega peronealnega živca, kot posledico pa postkomocionalni sindrom. V času škodnega dogodka je bila stara 11 let, nezgodo pa je utrpela kot kolesarka, ki je s kolesom prečkala glavno cesto v času, ko je po njen pripeljal zavarovanec tožene stranke z nekoliko previsoko hitrostjo. V istem postopku je sodišče tožnici prisodilo tudi znesek dodatne zavarovalnine po dveh nezgodnih zavarovanjih. Od prisojene odškodnine v višini 5.620,46 EUR, pri kateri je upoštevalo, da je tožena stranka 3. 6. 2003 plačala znesek 6.313,00 EUR kar v valoriziranem znesku znese 7.246,03 EUR, je tožnici priznalo zakonske zamudne obresti in sicer od plačanega zneska 7.246,03 EUR od 5. 12. 2002 do 2. 6. 2003, od zneska 5.503,97 EUR pa od 5. 12. 2002 dalje do prenehanja obveznosti. Kar je tožnica zahtevala več je sodišče zavrnilo. Štelo je, da je tožeča stranka uspela z zahtevkom s 26 %, tožena pa z ugovori s 74 % in je glede na takšen uspeh tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.343,47 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, s pritožbo pa izpodbija tako odločitev sodišča o temelju odškodninske odgovornosti oziroma o njenem soprispevku kot tudi v delu, ko je sodišče odločalo o primerni višini odškodnine. S pritožbo uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. V prvem delu pritožbe izpodbija zaključke sodišča o tem, da je njen prispevek kar 50 % in pri tem poudarja delež voznika osebnega avtomobila, ki je vozil s prekoračeno hitrostjo, razen tega pa je bil njegov reakcijski čas tudi večji. Sodišče ni pravilno uporabilo določbe 173. člena ZOR, po kateri predstavlja osebni avtomobil nevarno stvar, medtem ko je bila tožnica le s kolesom. Tožnica je sama priznala svoj 25 % delež odgovornosti, sodišče pa ne bi smelo odločiti, da je njen delež kar 50 %. Taka odločitev tudi ni usklajena z večinsko sodno prakso. Predlaga, da se v tem delu pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se odškodnina zniža le za 25 %. V drugem delu pritožbe izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede primerne višini odškodnine. V pritožbi, s katero izpodbija odločitev glede odškodnine za fizične bolečine in neugodnosti povezane z zdravljenjem, za strah in skaženost uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava in povzema zaključke in ugotovitve sodišča prve stopnje ter sodišču očita, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje prisodilo prenizko odškodnino. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj meni, da se sodbe ne da preizkusiti, da je sodba nejasna in v nasprotju z izrekom. Meni, da ni jasno, ali je sodišče pri tej obliki škode upoštevalo njen delež samo enkrat ali kar dvakrat, zato sodba nima jasnih razlogov. Sicer pa meni, da je sodišče tudi odmerilo prenizko odškodnino glede na vse ugotovitve, podkrepljene z mnenji vseh treh izvedencev. Sodišče je preveč vrednotilo okoliščino, da ob nezgodni ni imela čelade. Ne strinja se tudi z valorizacijo odškodnine in meni, da sodišče za to ni imelo pravne podlage, pri tem pa se sklicuje na stališče Višjega sodišča v Ljubljani v sodbi II Cp 617/2006 z dne 28. 3. 2007. Izpodbija tudi odločitev o stroških in meni, da bi ji sodišče moralo priznati vse priglašene stroške. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se ji prisodi še nadaljnja odškodnina za nepremoženjsko škodo do celotne zahtevane odškodnine z vsemi zakonskimi zamudnimi obrestmi in da se ji povrnejo vsi stroški postopka. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka v skupni višini 665,76 EUR z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe pritožbenega sodišča dalje do plačila.

Pritožba je delno utemeljena.

Ad 1 O temelju odškodninske odgovornosti.

Do škodnega dogodka je prišlo 28. 5. 2001, v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29-462/1978 s spremembami). S 1. 1. 2002 je začel veljati Obligacijskih zakonik (Ur. l. RS, št. 83-4287/2001 s spremembami), ki v 1060. členu določa, da se določbe tega zakonika ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe ZOR, ki urejajo odškodninsko odgovornost in sicer na 173. člen, ki določa pri objektivni odgovornosti domnevo vzročnosti in na tretji odstavek 177. člena, ki določa delno oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari, kadar je tudi oškodovanec deloma kriv za škodo. Tožnica je bila ob škodnem dogodku stara 11 let, zato kot otrok ni mogla biti civilnopravno odgovorna za škodo (kriva), vendar pa je sodna praksa izoblikovala jasno stališče, da v tem primeru ne gre za krivdo v smislu odgovornosti za povzročitev škode, temveč sodišče ugotavlja le prispevek oškodovanca k nastanku škode.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenjevalo prispevek obeh udeležencev v luči kršitev cestnoprometnih predpisov, določb členov 1. alineje 1. odst. 28. čl. ,4. odst. 41. čl. in 23. čl. ZVCP. Dejansko stanje, ki ga je v tem delu ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnik s pritožbo ne izpodbija. Tako je sodišče ugotovilo, da je bila na tem delu ceste zaradi prometnega znaka, ki označuje naselje, hitrost omejena na 50 km/h, zavarovanec tožene stranke pa je vozil s hitrostjo okoli 54,29 km/h, v trenutku trčenja pa 51,44 km/h kot izhaja iz mnenja izvedenca cestnoprometne stroke. Izvedenec je v mnenju navedel, da bi lahko voznik tožnico kljub ovinku opazil 70 m pred mestom trčenja. Tudi če bi voznik imel boljši reakcijski čas, pri tej hitrosti trčenja ne bi mogel preprečiti; le-tega bi lahko preprečil, če bi vozil z manjšo hitrostjo kot 49 km/h. Tožnica pa se je iz nasprotne smeri peljala s kolesom in sicer iz smeri P. proti M. B. iz kratke ravnine v desni nepregledni ovinek. Cesto je na kolesu prečkala tako, da je tik pred prečkanjem najprej oklevala in nekoliko vijugala sem ter tja, nato pa skoraj pravokotno zapeljala preko nje. Ko je sodišče prve stopnje tehtalo kršitev obeh udeležencev je sicer pravilno zaključilo, da tožničin delež ni bil neznaten, vendar pa je premalo upoštevalo dejstvo objektivne odgovornosti voznika osebnega avtomobila, ki je upravljal nevarno stvar. Zato je ob ugotovljenem dejanskem stanju in ob pravilni uporabi materialnega prava, določbe 177. člena ZOR in predpisov, ki urejajo vožnjo na cesti, delež zavarovanca tožene stranke nekoliko višji in sicer 65 %, tožnice pa 35 %. Tožnica je kršila določbo o prednosti na cesti, saj je vozniku izsilila prednost, ko je s kolesom nenadoma zapeljala pravokotno čez cesto. Zato njen delež ni neznaten niti le 25 % kot ga je sama priznavala. Izsiljevanje prednosti predstavlja eno od hujših kršitev cestnoprometnih predpisov.

Pritožnica s pritožbo nekritično povzema mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, ki je v mnenju navedel, da bi lahko tožnik osebni avtomobil ob idealnih pogojih in pri vožnji manjši od 49 km/h preprečil nezgodo. Tudi preveč poudarja kršitev omejene hitrosti, saj le-ta ni bila visoka, le za 1,08 % preko dovoljene hitrosti. Preveč poudarja tudi dejstvo, da je bila v prometni nezgodi udeleženca tožnica kot otrok, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela preizkušnjo znanja iz cestnoprometnih predpisov, torej je tudi morala vedeti kako lahko prečka cesto in sicer le, če se prej prepriča, da je to varno. To je eno od temeljnih pravil, ki ga morajo spoštovati vsi udeleženci ( 4.odstavek 41. člena ZVCP). Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da sta se deklici ena za drugo (na daljši razdalji) vozili s kolesom iz nasprotne smeri kot je pripeljalo osebno vozilo. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da bi moral biti voznik osebnega avtomobila bolj previden, vendar pa to ne zmanjša deleža prispevka tožnice le na 25 %, saj bi tudi sama morala vedeti, da s kolesom ne sme zapeljati čez cesto, ne da bi se prej prepričala, da to lahko stori varno. To je eno od osnovnih pravil varne vožnje.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe odgovorilo na tožničine trditve glede starosti in reakcijskega časa voznika osebnega avtomobila in pravilno zaključilo, da v tem delu ni podane vzročne zveze. Udeleženci v prometu imajo različne reakcijske čase, ki so odvisni od osebnosti, kar pa ne pomeni, da so na cesti lahko le 20-letniki z brezhibno možnostjo reagiranja, kot to pritožba neutemeljeno izpostavlja. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da bi moral biti voznik osebnega avtomobila zaradi starosti previdnejši in je to dejstvu tudi upoštevalo pri deležu njegove krivde. Tudi pritožbene navedbe, da vožnja na kolesu skozi naselje ni mogla predstavljati nepričakovane ovire ne vzdržijo resne ocene, saj je do prometne nesreče prišlo, ker je tožnica izsiljevala prednost in ne zgolj ker se je vozila naravnost po cesti. Če je bilo vozišče v smeri njene vožnje slabo pregledno, pa to pomeni, da bi morala biti še toliko bolj previdna pri prečkanju. Ob vsem navedenem v preostalem delu pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v tem delu popolno in pravilno ugotovilo vse pravno pomembne okoliščine, sodbo je natančno obrazložilo in ocenilo vse dokaze, zato pritožba, razen v navedenem, ni utemeljena.

Ad 2 Glede primerne višine odškodnine za negmotno škodo.

Dejanskega stanja, ki ga je v zvezi s primerno višino odškodnine za fizične bolečine in neugodnosti povezane z zdravljenjem, strah in duševne bolečine zaradi skaženosti ugotovilo sodišče prve stopnje pritožnica s pritožbo ne izpodbija. Izpostavlja le težo poškodbe, bolečinsko obdobje in številne neugodnosti med zdravljenjem, stopnjo strahu in skaženosti. Pri odmeri odškodnine za fizične bolečine se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na mnenje izvedenca ortopeda M. K. in nevrologa dr. M. G., ki mu stranki nista ugovarjali. Res je, da je bila tožnica zaradi operacij in zdravljenja poškodbe kar 46 dni v bolnišnici, bila večkrat operirana, 22 dni nosila mavec in 4 mesece hodila s pomočjo bergel, zdravljenje pa je trajalo več kot šest mesecev, vendar pa je odškodnina v višini 15.000,00 EUR (kar predstavlja 15,5 povprečnih plač v času sojenja) primerna. Sodišče je v tem delu popolno in natančno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine ter pravilno ocenilo tako mnenje obeh izvedencev, ortopeda in nevrologa, s katerima je objektiviziralo tožničino izpovedbo. Iz mnenja obeh izvedencev izhaja, da bo tožnica imela tudi bodoče bolečine, ki pa bodo le občasne in le v določenih situacijah. Tudi odškodnina za strah, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje je primerna ob dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo. Tožnica primarnega strahu ni utrpela, sekundarni strah pa je bil izrazit v času hospitalizacije po 3. 10. 2001 pa se je umiril in je tako trajal približno 4 mesece.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je nekoliko prenizka odškodnina za duševne bolečine za skaženost, zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeniti tako, da se tožnici prizna celotna odškodnina. Ob dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sicer, da ima tožnica precejšnje brazgotine, ki so vidne od daleč in na zunaj zelo očitne, je za deklico, ki je bila v času poškodbe stara 11 let, v času sojenja pa 20 let, predstavlja prav gotovo oviro, ki je glede na starost znatnejša, je primerna odškodnina 3.300,00 EUR. V tem delu je sodišče prve stopnje sicer popolno ugotovilo dejansko stanje, nepravilno pa uporabilo materialno pravo (določbe člena 200 ZOR).

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je prav tako nekoliko prenizka odškodnina za duševne bolečine za zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožnik v tem delu sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb postopka z obrazložitvijo, da je podano nasprotje med obrazložitvijo in izrekom sodbe, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ob nezgodi ni nosila zaščitne čelade na glavi, čeprav bi jo bila v skladu s cestnoprometnimi predpisi dolžna nositi in sama poskrbeti za to, da bi bila škoda manjša. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je na podlagi mnenja izvedenca nevrologa ugotovilo, da vseh posledic škodnega dogodka zlasti glede pretresa možganov in postkomocionalnega sindroma ni mogoče pripisati le škodnemu dogodku, ampak tudi dejstvu, da tožnica ni uporabila varnostne čelade. Izvedenec je sicer ugotovil, da bi tožnica tudi, če bi uporabila čelado imela poškodbe možganov, vendar pa bi bile te lažje stopnje, najverjetneje s trajanjem posttravmatske amnezije v obdobju do ene ure, medtem ko je pri tožnici prišlo do možganskega pretresa srednje do težje stopnje z upoštevanjem amnezije do 24 ur. Tako je izvedenec navedel, da bi ob nošenju čelade bile poškodbe manjše in zato tudi težave manj izrazite in perspektivno prognostično ugodnejše v smislu dokončne ozdravitve. Zato je sodišče pravilno zaključilo, da so za težje posledice razlogi na strani tožnice, ter da težjo stopnjo in dolgotrajnost vseh posledic, ki so vidne predvsem na njenem psihičnem področju, ni moč v celoti pripisati odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje sicer ni procentualno navedlo za koliko bi bile te posledice manjše, pač pa je to storilo opisno in se pri tem v celoti sklicevalo na mnenje izvedenca nevrologa, za katerega pa tožeča stranka ni predlagala dodatnega zaslišanja, niti ni zahtevala, da bi izvedenec to mnenje dopolnil z natančnejšo razmejitvijo posledic. Po mnenju pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na to mnenje, ki ni nepopolno, in na podlagi njega lahko zaključilo obseg posledic, za katere je odgovoren zavarovanec tožene stranke. Sodbo je v tem delu obrazložilo in ne drži, da bi bilo nasprotje med obrazložitvijo in izrekom sodbe niti ni podana kakšna druga absolutno bistvena kršitev določb postopka, ki jo sodišču očita tožeča stranka. Vendar pa je sodišče prve stopnje kljub temu, da ni možno vseh posledic na psihičnem področju pripisati odgovornosti zavarovanca tožene stranke za to obliko škode prisodilo prenizko odškodnino, saj ni upoštevalo, da je tožnici ostala prizadetost na dveh področjih. Sodišče se je v celoti oprlo na mnenje izvedenca ortopeda, ki je v mnenju navedel, da je tožnici ostala nekoliko omejena gibljivost v desnem gležnju in da se mišica hitreje utrudi, posledica pa je vlečenje desnega stopala navznoter pri daljši hoji ter občasen pojav krčev ter mravljinčenje. Izvedenec je sicer navedel, da gibljivost noge ni bistveno omejena, vendar pa jo te posledice ovirajo pri daljši hoji po naravnem terenu, teku, in drugih fizičnih aktivnostih. Tožnica bo te težave prenašala zelo dolgo, saj je bila ob poškodbi stara 11 let. Tudi zaradi pretresa možganov, čeprav lažjega, je izvedenec navedel, da bo vendar imela posttravmatske težave, kar je potrdil tudi izvedenec psiholog, pa čeprav bi bile te manj izrazite. Glede na starost tožnice in vse te posledice je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina v višini 15.000,00 EUR (za 8.000,00 EUR višja kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje) . Zato je bilo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava potrebno sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeniti tako kot izhaja iz izreka sodbe (ZOR čl. 200 in 203).

Celotna odškodnina, ki je po mnenju pritožbenega sodišča primerna, je 34.800,00 EUR, ob upoštevanju 65 % dežela zavarovanca tožene stranke pa 22.620,00 EUR. Pri tem je treba odbiti že izplačano valorizirano odškodnino v višini 7.246,03 EUR, tako da mora tožena stranka plačati tožnici poleg že pravnomočno razsojenega zneska 5.503,97 EUR še 9.870,00 EUR odškodnine za negmotno škodo. Tako odmerjena odškodnina predstavlja 36 povprečnih plač v času sojenja in je primerljiva z ostalimi podobnimi primeri.

Tožeča stranka je glede na spremembo sodbe sodišča prve stopnje uspela z višjim delom zahtevka in sicer z 46 %, zato je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki ustrezen del stroškov postopka glede na spremenjen uspeh. V tem delu je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovno odločitev.

Tožeča stranka je delno uspela s pritožbo(25%) in ji je tožena stranka glede na uspeh dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka.. Stroški za poročilo stranki o sodbi niso del pritožbenih stroškov, stroški poročila o vloženi pritožbi pa niso utemeljeni, saj so zajeti že v postavki za sestavo pritožbe (ZPP čl. 155 in odv. tarifa)