Jedro

ZP-1 je spremenil obravnavanje prekrškov in utrdil zavedanje, da spadajo prekrški v področje kaznovalnega prava.

Za tovrstne postopke v smislu 24. člena ZBPP ni bistvena ocena glede možnosti uspeha obdolženca v postopku, pač pa je glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v prekrškovnem postopku zahtevajo interesi pravičnosti.

Toženka ne pojasni, zakaj je vložitev zahteve za sodno varstvo razumna in v čem je odločitev o plačilu globe pomembna za prosilčev materialni položaj. V izpodbijani odločbi je le trditev, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj ter je zanj življenjskega pomena, ker prosilec nima pravnega znanja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 812/2024 z dne 9. 10. 2024 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je toženka prošnji prosilca A. A. (v nadaljevanju prosilec) za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) ugodila tako, da mu je dodelila izredno BPP od 6. 8. 2024 dalje za vložitev zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Policijske postaje Šentjernej št. 555010240075-6 z dne 25. 7. 2024 in za pravno svetovanje in zastopanje v prekrškovnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu. Za izvajanje BPP je določila B. B., odvetnika v ...

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prosilec upravičen do denarne socialne pomoči in da zahteva ni očitno nerazumna oziroma ima prosilec verjetne izglede za uspeh, zato izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Iz k prošnji za BPP priložene odločbe o prekršku Policijske postaje Šentjernej z dne 25. 7. 2024 ter odločbe z obrazložitvijo z dne 26. 8. 2024 izhaja, da je prekrškovni organ prosilca spoznal za odgovornega prekrška po drugem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), zato mu je bila izrečena globa v znesku 333,83 EUR. Prosilec želi vložiti zahtevo za sodno varstvo zoper navedeno odločbo o prekršku, za kar potrebuje strokovno pomoč odvetnika. Ker je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj, prosilec pa je prava neuka stranka, je pomembno, da ga v postopku zastopa kvalificiran zagovornik, ki bo lahko učinkovito zastopal njegove pravice in pravne koristi v navedeni prekrškovni zadevi.

3.Državno odvetništvo (v nadaljevanju tožeča stranka) vlaga tožbo iz razlogov kršitve pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da zahtevek prosilca zavrne kot neutemeljen oziroma izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Odločitev toženke ni pravilna in ne zasleduje namena BPP. Za presojo vsebinskih pogojev za dodelitev BPP je treba upoštevati tudi stališča, ki so se v sodni praksi uveljavila v zvezi s kazenskimi zadevami. Prosilec bi moral v prošnji navesti, iz kakšnih razlogov želi vložiti zahtevo za sodno varstvo, da bi toženka lahko presodila, ali ima v zadevi verjetne izglede za uspeh. Skladno s 140. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) bi moral prosilec o zadevi, v zvezi s katero vlaga prošnjo za dodelitev BPP, navesti dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, na podlagi katerih bi toženka lahko ocenila verjetnost uspeha vložitve zahteve za sodno varstvo. Še toliko bolj bi moral prosilec svojo prošnjo obrazložiti zato, kar je z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov v zahtevi za sodno varstvo prekludiran, posledično je omejen pri dopustnih razlogih za vložitev zahteve za sodno varstvo. Iz listin v spisu, ki ga je pridobila in vpogledala tožeča stranka, namreč izhaja, da je bil prosilec pravočasno in pravilno pozvan, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, pa se v danem roku ni izjavil. Toženka torej ni pravilno presodila izpolnjevanja vsebinskega pogoja iz 24. člena ZBPP, posledično svoje odločitve ni obrazložila. Dodelitev BPP ni niti v interesu pravičnosti. Sodišče se bo namreč ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo omejilo na preizkus kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in ob tem sledilo temeljim načelom postopka (načelo zakonitosti, načelo materialne resnice, načelo proste presoje dokazov).

4.Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

5.Stranka z interesom (prosilec A. A.) na tožbo ni odgovorila.

6.Tožba je utemeljena.

7.V predmetni zadevi je sporna ugoditev prošnji prosilca za dodelitev BPP za vložitev zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku ter za pravno svetovanje in zastopanje v prekrškovnem postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka odločitvi nasprotuje, saj meni, da prosilec v prošnji ni navedel, iz katerih razlogov želi vložiti zahtevo za sodno varstvo, zato toženka ni mogla presoditi, ali ima v zadevi sploh verjetne izglede za uspeh.

8.Toženka je svojo odločitev utemeljila s sklicevanjem na 24. člen ZBPP. Ta določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovan izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

9.Navedena zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka. Vendar pa presoja očitne nerazumnosti zadeve, glede katere je vložena prošnja za BPP, zahteva več kot le ugotavljanje formalnih ovir za začetek ali nadaljevanje postopka. Glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP je doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

10.Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti (obrazložiti razloge za njegovo uporabo) na podlagi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je po presoji sodišča zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP.

11.Sodišče je v svoji sodni praksi¹ že pojasnilo, da je Zakon o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) spremenil obravnavanje prekrškov in utrdil zavedanje, da spadajo prekrški v področje kaznovalnega prava, v katerem se izreka represivne ukrepe, ter da se z umestitvijo v omenjeno področje pri obravnavi prekrškov nalaga zakonodajalcu in uporabniku prava obveznost upoštevanja minimalnih ustavnopravnih jamstev, prav tako kot pri kaznivih dejanjih.² Zato je po presoji sodišča v postopkih o prekrških, ob upoštevanju primerljivosti materialnega in procesnega prekrškovnega prava kazenskemu pravu, treba uporabiti stališča, ki so se oblikovala v sodni praksi Vrhovnega sodišča³ v zvezi s kazenskimi zadevami in ki izhajajo iz ustaljene prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).⁴

12.Za tovrstne postopke tako z vidika objektivnega pogoja v smislu 24. člena ZBPP ni bistvena ocena glede možnosti uspeha obdolženca v postopku, pač pa je glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v prekrškovnem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana človekova pravica iz točke c) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah⁵ (v nadaljevanju EKČP), treba uporabiti kriterije, ki sta jih ESČP in Vrhovno sodišče uporabila v zvezi z brezplačnim zastopanjem po zagovorniku v kazenskem postopku, in sicer so to: - resnost kršitve in teža zagrožene kazni; - kompleksnost obravnavane zadeve, v zvezi s čimer je treba upoštevati tudi osebnostne lastnosti obdolženca.⁶ Pravno vprašanje, ki je torej ključno v obravnavanem primeru, torej je, ali je bila uporaba 24. člena ZBPP, kot jo je podala toženka, skladna z ustavo oziroma s konkretnejšimi zahtevami navedene določbe 6. člena EKČP.

13.Po presoji sodišča toženka v tem primeru tega preizkusa ni opravila, kot to utemeljeno očita tožeča stranka. Toženka ne pojasni, zakaj je vložitev zahteve za sodno varstvo razumna in v čem je odločitev o plačilu globe pomembna za prosilčev materialni položaj. V izpodbijani odločbi je le trditev, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj ter je zanj življenjskega pomena, ker prosilec nima pravnega znanja. Ob tem toženka še citira 59., 59a., 60. in 63. člen ZP-1, v katerih je določeno kdaj, kje in kako se vloži zahteva za sodno varstvo in kdo je pristojen za odločanje o zahtevi.

14.Iz povedanega ni jasno, na podlagi katerih dejstev (ki bi morala izhajati že iz prošnje za BPP, kot utemeljeno opozarja tožeča stranka) je napravljen tak zaključek, nedvomno pa zgoraj povedano za preizkus pravilnosti povedanega zaključka toženke ne zadošča. Po 214. členu ZUP namreč obrazložitev odločbe obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

15.V obravnavani zadevi iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhajajo razlogi, odločilni za presojo posameznih dokazov, ter razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Navedeno pomeni, da je izpodbijana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka, saj je ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP), ki sodišču narekuje, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Tožeča stranka sodišču sicer primarno predlaga, da samo odloči o prošnji prosilca za BPP in jo zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo razveljavi in vrne v ponovni postopek. Sodišče pojasnjuje, da za odločanje v sporu polne jurisdikcije niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1. Sodišče je zato na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo morala toženka izvesti ugotovitveni postopek in o zadevi ponovno odločiti.

16.Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi.

-------------------------------

1Glej sodbo Upravnega sodišča I U 1885/2020 z dne 16. 2. 2021.

2Glej: Kovač, P., Kerševan, E., Pečarič, M., Remic, M., Orel, N., in Čas, P., Inšpekcijski nadzor: razprave, sodna praksa in komentar zakona; Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2016, str. 257.

3Glej sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015 in X Ips 224/2014 z dne 10. 12. 2015.

4Tako tudi sodba Upravnega sodišča I U 1698/2017 z dne 3. 10. 2017.

5Tretji odstavek 6. člena EKČP v točki c) določa, da je sestavni del pravice do poštenega sojenja, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti.

6Glej sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015, točka 15 obrazložitve, ter sodbo Upravnega sodišča I U 1885/2020 z dne 16. 2. 2021, točke 15 - 17 obrazložitve.