V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da je bilo z izrekom ničnostne sankcije kršeno tudi načelo sorazmernosti, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila valutna klavzula glavni pogodbeni pogoj in bistveni element pogodbe, brez katere kreditna pogodba ne more obstajati, zato je le-ta nična v celoti. Šele z ničnostjo se vzpostavlja ustrezen pravni položaj, v katerem mora biti potrošnik, če je banka v tipsko pogodbo vnesla valutno klavzulo, v zvezi s katero ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti in pri tem kršila načelo dobre vere. Pravo EU namreč ne dopušča spreminjanja pogodbenega pogoja (valutne klavzule) s spremembo valute, kar bi po slovenskem pravu (OZ) lahko vodilo do delne ničnosti.
I.Pritožbi se zavrneta in se potrdita delna sodba in sklep sodišča prve stopnje.
II.Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.
1.Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta Kreditna pogodba z dne 1. 3. 2026 ter Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z vknjižbo hipoteke na nepremičnini po 142. členu SPZ, z dne 3. 3. 2026, sklenjena med toženo stranko, prvotožečo stranko kot kreditojemalcem in zastaviteljem, drugotožečo stranko kot soplačnikom ter tretjetožečo stranko kot soplačnikom, nična (točka I. izreka), ugotovilo, da je vknjižba hipoteke na nepremičnini ID znak: parcela ... *48/2, katere lastnik je prvotožeča stranka do celote, vknjižena v korist tožene stranke v višini 8,917.000,00 SIT z dospelostjo 31. 3. 2026, z ID omejitve ***, neveljavna (točka II. izreka) in odločilo, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se pri nepremičnini ID znak: parcela ... *48/2, katere lastnik je prvotožeča stranka do celote, izbriše hipoteka, vknjižena v korist tožene stranke v višini 8,917.000,00 SIT z dospelostjo 31. 3. 2026 (točka III. izreka). Odločilo je še, da se odločitev o stroških postopka pridrži za poznejšo sodbo (točka IV. izreka).
2.Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi P 409/2024 z dne 15. 5. 2025.
3.Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) vlaga pritožbi zoper zgoraj navedeni delno sodbo in sklep.
4.V pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče glede začetka teka zastaranja kondikcijskega zahtevka, zaradi česar je po mnenju toženke terjatev iz dajatvenega tožbenega zahtevka zastarala v 5-letnem zastaralnem roku. Sodišče prve stopnje je tudi napačno oziroma retroaktivno in le avtomatizirano uporabilo pravni standard pojasnilne dolžnosti, s čimer je napačno uporabilo materialno pravo, hkrati pa tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali se je tožeča stranka (tožniki) na podlagi prejetih pojasnil s strani toženke vendarle lahko zavedala ekonomskih posledic sklenjene kreditne pogodbe. V zvezi s tem je tudi napačen zaključek sodišča v 43. točki obrazložitve sodbe, da naj bi priči A. A. in B. B. tožnikoma povedali, da je kredit v CHF ugoden, saj se sicer zanj ne bi odločili. Kot jasno izhaja iz izpovedbe priče A. A., je bilo pojasnjeno zgolj to, da so bili krediti v CHF v času sklepanja kreditne pogodbe vezani na referenčno obrestno mero LIBOR, ki je bila bistveno nižja od referenčne obrestne mere EURIBOR, uporabljene pri kreditih v EUR. Prav zaradi navedene razlike v referenčnih obrestnih merah, so bili krediti v CHF v relevantnem času objektivno ugodnejši od kreditov v EUR. Toženka pa tožnikom nikoli ni zagotavljala, niti ni zatrjevala, da bodo takšni pogoji ostali nespremenjeni skozi celotno obdobje odplačevanja kredita.
Ob tem ko je sodišče prve stopnje razlagalo nacionalna pravila v smislu ciljev Direktive 93/13 tudi ni zašlo v razlago contra legem. V zgoraj citirani zadevi C-368/25 z dne 24. 2. 2026 je SEU še pojasnilo, da je treba spremeniti tudi ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi notranjega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13 (točka 45), prav tako je treba splošna pravila nacionalnega prava razlagati kar najbolj glede na specifični cilj varstva potrošnikov, ki mu sledi Direktiva 93/13, ob upoštevanju zlasti podrejenega položaja, v katerem je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika, in potrebe po ohranitvi odvračalnega učinka prepovedi nepoštenih pogojev, da bi se dosegla rešitev, ki je v skladu s ciljem, ki mu ta Direktiva 93/13 sledi (točka 46).
V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na zastaranje terjatve, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni odločalo o dajatvenem tožbenem zahtevku, temveč zgolj o ničnostnem in o izbrisu hipoteke iz zemljiške knjige. Ugotovitveni - ničnostni zahtevek in kondikcijski zahtevek v obravnavani zadevi sta samostojna in glede obstoja ne vezana drug na drugega. Zato so pritožbena zatrjevanja, ki se nanašajo na zastaranje dajatvenega zahtevka v tem trenutku pravno nerelevana. Kar zadeva ničnostni zahtevek, pa slednji ne zastara, saj je ničnost nepoštenih pogodbenih pogojev iz 23. člena v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZVPot, kot sankcija zaradi kršitve potrošniškega prava, predpisana v javnem interesu, ki ga ne varuje le nacionalna zakonodaja (ZVPot in ZPotK), temveč tudi evropski pravni red (Direktiva 93/13). Ničnost namreč pomeni najhujšo obliko neveljavnosti in torej absolutno negacijo pravnega posla, pri čemer gre v konkretnem primeru še za varstvo šibkejših - potrošnikov, ki je tako pomembno, da je regulirano tudi na evropski ravni. Nični pravni posli lahko namreč ustvarjajo tudi druge posledice, na katere stranki morda nista mislili, npr. odškodninsko ali kazensko odgovornost. Ničnost torej nujno ne povzroča zgolj zahtevkov iz neupravičene pridobitve. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in na izbris hipoteke zaradi ničnega sporazuma o zavarovanju terjatve, ni zastarala, drugačna pritožbena zatrjevanja pa so neutemeljena. Sodišče je sicer ugovor zastaranja presojalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, vendar slednje ni vplivalo na sicer pravilno odločitev, da terjatev iz ničnostnega zahtevka in zahtevka na izbris hipoteke ni zastarala, posledično pa je tudi podan pravni interes za ugotovitveni zahtevek.
V času sklenitve pogodbe veljavni 24. člen ZVPot je določal, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene in so nični (23. člen ZVPot), če: (1) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljena v škodo potrošnika, ali (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Ti pogoji so predpisani alternativno, kar pomeni, da če je podano dejansko stanje enega od njih, je nična celotna pogodba. Kot je zapisalo USRS v 37. točki obrazložitve odločbe Up-14/21 z dne 13. 1. 2022, pa se nepoštenost presoja glede na trenutek sklenitve pogodbe, pri čemer so upoštevane vse okoliščine, ki bi jih ponudnik (banka) lahko poznal ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno kasnejše izvajanje, ker pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankama, ki se pokaže šele v fazi izvajanja pogodbe.
Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da zatrjevanja v pritožbi v zvezi z odločbo VSM I Cp 928/2024 temeljijo na stališču, ki je v sodni praksi osamljeno in v kasnejših sodnih odločbah ni bilo sprejeto. Izpostaviti je treba, da je bila zoper sklep naslovnega sodišča I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025 vložena tudi zahteva za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo s sklepom II Ips 65/2025 z dne 1. 6. 2026 in presodilo, da je utemeljena. Ponovno je pojasnilo, da prvi odstavek 24. člena ZVPot vsebuje štiri alternativno določene abstraktne dejanske stanove. Navedeno pomeni, da že izpolnitev vsaj enega od njih terja zaključek, da je presojani pogodbeni pogoj nepošten in posledično ničen (drugi odstavek 23. člena ZVPot). Kot skladno s sodno prakso VSRS ter stališči USRS (Up-14/21 z dne 13. 1. 2022) je potrdilo razlago, da že neizpolnitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti s strani banke pomeni, da slednja ni ravnala dobroverno in je s tem kršila načelo vestnosti in poštenja. Prav tako je izrecno poudarilo še, da se tudi presoja znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih pogodbenih strank v smislu 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot ne omejuje na količinsko in ekonomsko presojo, saj je znatno neravnotežje lahko že posledica dovolj resnega posega v potrošnikov pravni položaj. Tudi za presojo znatnega neravnotežja je torej pomembno, kakšen je bil obseg danih pojasnil s strani banke. Nadalje je VSRS še poudarilo, da se tudi presoja znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih pogodbenih strank v smislu 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot ne omejuje na količinsko in ekonomsko presojo, saj je znatno neravnotežje lahko že posledica dovolj resnega posega v potrošnikov pravni položaj.
V nasprotju s prepričanjem pritožbe, glede na zgornjo obrazložitev, sodišče prve stopnje pravilno ni bilo dolžno presojati, v kašnem obsegu se je tveganje tečajnih sprememb v breme tožnikov dejansko realiziralo v času izvrševanja sporne kreditne pogodbe.
Pri tem ni odločilno, da je po slovenski ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek 372. člena OZ), kar sicer izpostavlja toženka v pritožbi. Taka pogodbena vsebina pa glede na besedilo navedenega določila ne sme biti v nasprotju z zakonom, tako tudi ne z ZVPot.
Kar zadeva standard pojasnilne dolžnosti banke, tako SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 v točki 48. sodbe, kot USRS v zadevi Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022 v točki 32. obrazložitve, kot tudi VSRS v sodbi in sklepu II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 v točki 18. obrazložitve poudarjajo, da mora banka posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Iz sodbe in sklepa VSRS v zadevi II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 pa iz točke 15. obrazložitve še dodatno izhaja, da mora kreditojemalec biti jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, ki ga bo morda, ekonomsko gledano, težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke. Kaj pomeni zelo velika depreciacija valute države, v kateri ima posojilodajalec stalno prebivališče, in v kateri prejema plačo, je treba oceniti glede na okoliščine primera.
Tudi USRS, odločitve katerega so v skladu s 3. odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) obvezne, pa še poudarja, da kot vse druge informacije v zvezi z obsegom potrošnikove obveznosti, ki jih je sporočil prodajalec ali ponudnik, morajo številne simulacije prispevati k temu, da potrošnik razume dejanski obseg dolgoročnega tveganja, povezanega z mogočimi nihanji menjalnih tečajev in s tem tveganja, neločljivo povezana s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi s strani toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena (četrti odstavek 22. člena ZVPot), saj kreditojemalcem ni bilo pojasnjeno neomejeno tveganje. Glede dejstva, kaj je bilo kreditojemalcu predstavljeno s strani toženke, je sodišče prve stopnje v točkah 40. do 44 obrazložitve opravilo dokazno oceno izpovedb tožnikov in prič C. C., Č. Č., A. A. in B. B. (toženkinih uslužbenk) in pravilno ugotovilo, da je bil prvotožnik obveščen o splošnih značilnostih kredita, vezanega na CHF, torej da je višina obroka odvisna od gibanja tečaja CHF, ni pa mu bil podrobneje razložen možen potencialno neomejen scenarij gibanja tečaja in iz tega izhajajoče znatne ekonomske posledice zanj. Sodišče prve stopnje je tako z gotovostjo ugotovilo, da je toženka pri podaji pojasnilne dolžnosti tožniku izpostavila minimalno valutno tveganje in ne na način, da bi se tožnik lahko zavedal možnih posledic menjalnega tečaja na njegov premoženjski položaj.
Tudi če bi bančna uslužbenka tožnikom predstavila možnost znatne (celo katastrofične) spremembe na kreditne obveznosti zaradi gibanja tečaja, česar v obravnavani zadevi ni bilo storjeno, pa ob tem ko tožnikom ni bila prikazana nobena simulacija niti preteklega niti bodočega gibanja tečaja CHF napram EUR, takšna pojasnilna dolžnost ne bi zadoščala. Še zlasti bi prvotožnik moral biti obveščen tudi o tem, da ima poleg koristi lahko tudi znatne negativne finančne posledice, ker je bil kredit najet za 20 letno obdobje odplačevanja (1. člen kreditne pogodbe - dokaz A2).
Pri tem dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi s pomanjkljivo pojasnilno dolžnostjo s strani banke ne morejo omajati pritožbena zatrjevanja, da iz poročil in dopisov Banke Slovenije ne izhaja napoved prihodnjega gibanja tečaja valut. V obravnavani zadevi ni bilo odločilno, ali je banka lahko napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na tako gibanje vplivajo, kar izpostavlja pritožba. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je merilo dobre vere objektivno. Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni. Ne gre za vprašanje, ali je banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti CHF, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Banka je kot strokovnjak morala upoštevati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje. Zato so pritožbena zatrjevanja, da toženka kot banka ni mogla predvideti finančnih kriz v letih 2011 in 2015 pravno nerelevantna in zato neutemeljena.
Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v celoti prevzel neobičajno in nepredvidljivo valutno tveganje, ker je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj pa je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika. Hkrati so bili interesi tožnika kot potrošnika močno prizadeti zaradi velike potencialne nestabilnosti kreditnega financiranja. Tako je pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na CHF valuto predstavljal tudi nepošten pogoj iz 4. alineje 24. člena ZVPot, ki je določal, da se šteje pogodbeni pogoj za nepoštenega, če nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.
V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da je bilo z izrekom ničnostne sankcije kršeno tudi načelo sorazmernosti, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila valutna klavzula glavni pogodbeni pogoj in bistveni element pogodbe, brez katere kreditna pogodba ne more obstajati, zato je le-ta nična v celoti. Šele z ničnostjo se vzpostavlja ustrezen pravni položaj, v katerem mora biti potrošnik, če je banka v tipsko pogodbo vnesla valutno klavzulo, v zvezi s katero ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti in pri tem kršila načelo dobre vere. Pravo EU namreč ne dopušča spreminjanja pogodbenega pogoja (valutne klavzule) s spremembo valute, kar bi po slovenskem pravu (Obligacijskem zakoniku - v nadaljevanju OZ) lahko vodilo do delne ničnosti.
Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v skladu s 23. členom ZVPot ugotovilo ničnost sporne kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke na nepremičnini tožnika, ter zaradi ničnosti slednjega odredilo izbris hipoteke iz zemljiške knjige, je tako pravilna.
Po obrazloženem je pritožba zoper sodbo neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje.
K pritožbi zoper sklep:
Tožnika sta po vložitvi tožbe dne 24. 4. 2025 vložila tudi predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero sta predlagala začasno ureditev pravnega razmerja med strankama, in sicer da se začasno, do pravnomočnega končanja tega spora, zadrži učinkovanje Kreditne pogodbe z dne 31. 3. 2006, Notarskega zapisa kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z vknjižbo na nepremičnini po 142. členu SPZ z dne 3. 3. 2006. Sodišče prve stopnje je dne 15. 5. 2025 izdalo sklep, s katerim je predlogu za izdajo začasne odredbe v tem delu ugodilo. Zoper ta sklep je toženka vložila pravočasen ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom dne 28. 7. 2025 tako, da je ugovor zavrnilo. Slednji je predmet pritožbenega preizkusa.
Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ. Slednjo je zatrjevala tudi toženka v pritožbi.
Izpodbijani sklep ima vse potrebne elemente, ki omogočajo njegov preizkus, navedeni so razlogi o pravno odločilnih dejstvih, v njem pa tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov iz citirane 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ.
V skladu s pravno teorijo in sodno prakso regulacijska začasna odredba dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), seveda ob predhodno izpolnjenem pogoju, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Hkrati mora biti podan pogoj reverzibilnosti, kar je kot poseben dodatni pogoj opredelilo URS v odločbi Up 275/97 z dne 16. 7. 1998. Navedene pogoje za izdajo začasne odredbe pa je treba razlagati euroskladno v luči ciljev Direktive 93/13.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo z dne 1. 12. 2025 odločilo o obstoju terjatve na ničnost kreditne pogodbe in hipotekarnega sporazuma. Neutemeljena so zato pritožbena zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da terjatev tožnikov zoper toženko verjetno obstoji. Pritožbeno sodišče se v zvezi z navedenim v celoti sklicuje na razloge, ki jih je v tej zvezi navedlo sodišče prve stopnje glede odločitve o glavni stvari (da je kreditna pogodba nična), prav tako pa tudi na zgoraj navedeno obrazložitev, ki se nanaša na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo utemeljenost terjatve na ničnost kreditne pogodbe z dokaznim standardom gotovosti. Kolikor na pritožbene navedbe že ni odgovorjeno v zgornji obrazložitvi, ki se nanaša na pritožbo zoper sodbo, pritožbeno sodišče glede na ostala pritožbena zatrjevanja iz pritožbe zoper izpodbijani sklep še dodaja:
Ne držijo pritožbene navedbe toženke, da sodba C-278/22 z obravnavano zadevo v dejanskem pogledu ni primerljiva. Dejanske okoliščine v tej zadevi so v bistvenem podobne okoliščinam iz zgoraj citirane zadeve, saj je tudi v tej šlo za tožbo dveh potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu na Poljskem, ki sta ga potrošnika prejela v domači valuti (poljskih zlotih), pogodba je vsebovala valutno klavzulo v CHF, tožnika pa sta predlagala tudi odlog obveznosti plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka. Sodišče prve stopnje je pri izdaji začasne odredbe zato pravilno upoštevalo tudi stališča iz sodbe SEU C-287/22, iz katere v uvodu izhajata dve temeljni načeli evropskega prava potrošnikov, ki sta glede na primarnost evropskega prava zavezujoči del tudi slovenskega pravnega reda, in sicer načelo učinkovite zaščite potrošnika pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji in dolžnost zagotovitve učinkovitih sredstev za preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (t.i. odvračalni učinek).
Glede pritožbenega očitka, da je toženka s pristopom sodišča prve stopnje kaznovana, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pravo EU varstva potrošnikov kot temeljno vsebuje zahtevo učinkovitosti nezavezujoče narave nepoštenih pogodbenih pogojev (člen 6(1) Direktive 93/13) in t. i. odvračilni učinek, kot ga je opredelilo SEU na podlagi člena 7(1) Direktive 93/13), ki vsebuje zahtevo po ustreznih in učinkovitih sredstvih za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogodbenih pogojev. SEU je navedeni zahtevi učinkovitega varstva potrošnikov, tudi upoštevaje načelo sorazmernosti, povezalo in konkretiziralo glede vrnitvenih zahtevkov v zadevi SEU C-520/21 (Bank M). V njej je odvračalni učinek razširilo iz pogodbene ravni tudi na vrnitveni (kondikcijski) zahtevek. Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku.
Podani pa so tudi ostali pogoji za izdajo začasne odredbe, pri čemer pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz stališč sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, saj z zavrnitvijo predlagane začasne odredbe ne bi bil zagotovljen polni učinek meritorne odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. Tožniki bi namreč morali, če začasni odredbi ne bi bilo ugodeno, terjati plačilo teh plačanih obrokov nazaj z novo tožbo, pri čemer bi jim v zvezi s tem nastali dodatni stroški, le-ti pa bi nastali tudi, če bi morali tožbo razširjati že v predmetni pravdi. Začasne ukrepe je treba nujno sprejeti tedaj, ko je treba vzpostaviti pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo, že v pravdi na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe. S tem je izpolnjen pogoj nastanka težko nadomestljive škode iz 2. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ.
V zvezi z izdano začasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče kot pomembno izpostavlja še točko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, iz katere izhaja, da je sprejetje takšnih začasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) še toliko nujnejše, kadar je navedeni potrošnik zadevni banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko tožniki zatrjujejo, da so na dan 21. 3. 2024 (tožba je bila vložena dne 25. 9. 2024), to je več kot leto dni pred vloženim predlogom za izdajo začasne odredbe (vložen dne 24. 4. 20215) že poravnali celotno glavnico in le-to preplačali v znesku 51.562,17 EUR.
V zvezi s pogojem reverzibilnosti, pa je sicer sodišče prve stopnje v točki 21. obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo, da slednji sicer ni pogoj za izdajo začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Vendar je tudi ta pogoj podan. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi ta pogoj izpolnjen, saj se bosta v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka kreditna pogodba in notarski zapis lahko dalje izvrševala v skladu s pogodbenimi določili in bo v tem primeru toženka ostala le delno nepoplačana, za kar ima še vedno ustrezno zavarovanje z vknjiženo zastavno pravico na nepremičnini, kar bo lahko v primeru plačilne nesposobnosti tožnikov unovčila, oziroma izterjala s prisilno prodajo nepremičnine. Uveljavljano kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ v tem delu, je tako smelo odpraviti pritožbeno sodišče samo.
Vsa ostala ugovorna in pritožbena zatrjevanja pa so glede na stališča iz sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, ki je narekovala prilagojeno uporabo določb ZIZ, neutemeljena.
V zvezi s sklicevanjem pritožbe na drugačno stališče Višjega sodišča v Mariboru v zadevi I Cp 928/2024, pa kot je zgoraj obrazloženo, je bila zoper sklep I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025 vložena zahteva za varstvo zakonitosti, glede katere je VSRS odločilo s sklepom II Ips 65/2025 z dne 1. 6. 2026, da je utemeljena, zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na takšno sodno prakso.
Po obrazloženem je pritožba zoper izpodbijani sklep neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
K odločitvi o stroških pritožbenega postopka:
O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Toženka s pritožbama zoper delno sodbo in sklep ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožniki pa do stroškov pritožbenega postopka niso upravičeni, saj z navedbami iz odgovorov na pritožbi in iz dodatne vloge niso bistveno prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odstavek 155. člena ZPP). ------------------------------- 1 O neustreznem sklicevanju neposredno na Direktivo 93/13 v slovenski sodni praksi glej Weingerl P., Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU. Pravna praksa, št. 10/2023, priloga. 2 VSRS v zadevi II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016, v točki 13 obrazložitve, v zvezi s tem pojasnjuje tudi: "Za takšne situacije, ko Direktiva 93/13 ni ustrezno implementirana ali ko ni (pravočasno) implementirana, je Sodišče EU skozi sodno prakso razvilo alternative neposrednemu učinku, npr. EURo skladno (konsistentno oziroma lojalno) razlago, odškodninsko odgovornost države in uporabo doktrine izključitve. Uporaba te doktrine pomeni, da se je mogoče na Direktivo 93/13 sklicevati tudi v okviru spora med posamezniki, vendar samo zato, da bi se izključilo nacionalno pravo, ki je neskladno z Direktivo 93/13, pri čemer pa se določbe Direktive 93/13 kot take ne uporabijo direktno za rešitev spora, pač pa se za rešitev spora uporabi nacionalno pravo, iz katerega so bile izključene neskladne določbe." 3 Tako tudi VSRS v zadevi II Ips 14/2025 z dne 17. 6. 2026. 4 Tako dr. Ada Pavčnik - Polajnar, Neveljavnost pogodb, Center za samoupravno normativno dejavnost, Ljubljana 1982, stran 110. 5 Tako dr. A. Pavčnik - Polajnar, nav. delo, str. 30 in 115- 116. 6 To izhaja tudi iz dejstva, da se na ničnost pravnega posla lahko sklicuje vsakdo, ne zgolj pogodbeni stranki, da ničnost učinkuje sama po sebi, brez kakršnega koli akta, da zahtevek na ugotavljanje ničnosti ne ugasne, in da ne obstaja možnost konvalidacije ničnega pravnega posla, če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. 7 Tako sodba VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, 26. do 30. točka obrazložitve. 8 Novejša objavljena sodna praksa stališča v sklepu VSM I Cp 928/2024 ni sprejela, temveč je sledila oziroma sledi pred tem sprejetim in ustaljenim stališčem (VSM sklep I Cp 711/2025 z dne 6. 1. 2026, VSC sklep I Cp 385/2025 z dne 11. 12. 2025, VSC sklep I Cp 328/2025 z dne 27. 11. 2025, VSC sklep I Cp 410/2025 z dne 27. 11. 2025, VSL sklep II Cp 1492/2025 z dne 19. 11. 2025 in VSK I Cp 521/2025 z dne 13. 11. 2025). 9 Ugotovilo je, da je sodišče druge stopnje v že zgoraj citirani zadevi pri presoji predpostavk za izdajo regulacijske začasne odredbe kršilo prvi odstavek 272. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZVPot ter členi 6, 7 in 8 Direktive 93/13 ter z njo povezano sodno prakso SEU. 10 To sedaj določa 52. člen Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZpotK-2), ki v času sklenitve sporne kreditne pogodbe še niti ni veljal (veljati je začel šele leta 2016) 11 Med temi okoliščinami izstopajo pomen obračunske valute (v tem primeru CHF) v obdobjih večjih kriz in finančnih pretresov (valuta varnega zatočišča), ročnost kreditne pogodbe, jasnost in razumljivost številčnih simulacij, ki so bile vključene v nekatere kreditne ponudbe ter končno vse okoliščine, s katerimi je bil poklicni dajalec kredita lahko seznanjen ob sklenitvi te pogodbe, zlasti ob upoštevanju njegovega strokovnega znanja glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo tega kredita. 12 Tako sodba VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023. 13 Kot izhaja iz razlage USRS, je treba poštenost oziroma nepoštenost pogodbenega pogoja presojati v trenutku sklenitve pogodbe, tako da niti nihanje obrestne mere v času izvajanja kreditne pogodbe ne more vplivati na odločitev v zadevi. Izbira ugodnejše obrestne mere LIBOR v trenutku sklenitve pogodbe pa prav tako nima vpliva, saj je, kot je obrazloženo, nična valutna klavzula predstavljala glavni predmet pogodbe in je posledično nična celotna pogodba. 14 Ničnost celotne pogodbe zaradi ničnosti valutne klavzule je posledica uresničitve varstva potrošnikov, ki izvira iz nepoštenega ravnanja toženke. Takšna sankcija pa tudi omogoča vzpostavitev dejanskega ravnotežja med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov (tako sodba VSRS II Ips 5/2026 z dne 17. 6. 2026). 15 Več o tem mag. Igor Strnad: Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, Pravna Praksa, št. 6-7, Ljubljana 2021, str. 13 do 15, Neža Pogorelčnik: Regulacijske začasne odredbe, Zbornik znanstvenih razprav, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana 2013, št. 1, str. 143 in 144 ter sklep VSM I Cp 824/2020 z dne 24. 11. 2020, tč. 20 obrazložitve. 16 Za izdajo začasne odredbe zadošča že dokazni standard verjetnosti. 17 Sodba SEU C-287/22, 36. do 38. točka. 18 Cilj je, da je iz razmerja med banko in potrošnikom odstranjena nedopustna vsebina, pri čemer mora biti to varstvo celovito in učinkovito. 19 SEU C-415/11, Aziz, 60. točka obrazložitve in SEU C-537/12, C-116/13, Banco Popular Espanol in Banco de Valencia, 56. točka obrazložitve.