Jedro

Izpodbijani del sklepa je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, ki je v tem, da je višina terjatve v izreku različna od seštevka terjatev, za katere je sodišče prve stopnje v obrazložitvi ugotovilo, da je tožnik verjetno izkazal njun obstoj, prav tako niso podani razlogi o odločilnih dejstvih, kar je terjalo njegovo razveljavitev.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani del sklepa razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijanega sklepa ugovoru toženih strank z dne 13. 9. 2012 delno ugodilo tako, da je izdalo začasno odredbo, ki se je glasila: „V zavarovanje tožnikove terjatve v višini 765,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje se tretji toženki prepove odtujiti ali obremeniti njeno nepremičnino na naslovu ... na parceli št. ... k.o. ... ID znak: ..., posamezni del št. 1 v stavbi št ... k.o. ... (ID ...) z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi.“ V drugem odstavku I. točke izreka je v preostalem predlog za izdajo začasne odredbe in ugovor zavrnilo. V II. točki izreka (ki ni pod pritožbo) je odločilo, da so stroški začasne odredbe nadaljnji stroški postopka.

Zoper del sklepa, s katerim je bilo delno ugodeno ugovoru toženih strank z dne 13. 9. 2012, se z obširno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti zavrne ugovor toženih strank zoper sklep o začasni odredbi, oziroma da izpodbijani del sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Meni, da je njegova terjatev verjetno izkazana tudi za znesek 971,23 EUR s pp. Višina tožnikove terjatve, ki jo je sodišče navedlo v izreku izpodbijanega sklepa, je različna od višine terjatve, ki je navedena v obrazložitvi sklepa. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je tožniku iz naslova sorazmernega dela regresa ugotovilo verjetnost terjatve le do zneska 124,70 EUR in ne do zneska 141,60 EUR (v kolikor bi mu pripadal po panožni kolektivni pogodbi). Sodišče se ne opredeli do tega, da je tožnik v maju in juniju 2011 skoraj vse dneve in preko polnega delovnega časa delal, zato je bil upravičen vsaj do 1.000,00 EUR neto mesečne plače. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Prav tako ne pojasni, kako je ob v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeni bruto plači 750,00 EUR, ugotovilo, da bi mu pripadalo največ 475,00 EUR neto. Po izračunu tožnika bi neto plača znašala 573,51 EUR. Ne soglaša niti z ugotovitvijo sodišča prve stopnje glede delnih plačil oziroma kaj je bilo z njimi poplačano.

Zoper izdano začasno odredbo se pritožuje tretjetožena stranka, predlaga spremembo odločitve ter zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. V pritožbi navaja, da je sodišče spregledalo, da je bila citirana izjava št. 1 in št. 2 na istem listu izdana 31. 5. 2011. Torej se obveznost iz te izjave nanaša na stanje na dan 31. 5. 2011. Tožnik je sam priznal, da je po 31. 5. 2011 prejel plačo in sicer denarne zneske v višini 300,00 EUR dne 19. 7. 2011, v višini 235,00 EUR dne 27. 7. 2011, skupaj 535,00 EUR. Ta znesek bi se moral odbiti od zneska 765,44 EUR, tako da je ostal dolgovani znesek še v višini 230,44 EUR. Vendar pa je tožena stranka 20. 6. 2011, torej po poroštveni izjavi z dne 31. 5. 2011, plačala še znesek 535,00 EUR. To plačilo tožnik priznava že v tožbi. To pa pomeni, da je poroštvena obveznost tretjetožene stranke iz omenjene izjave prenehala obstajati in da je tretjetožena stranka dejansko v poroštvenem preplačilu za znesek 304,56 EUR. Glede na to je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnik verjetno izkazal obstoj svoje terjatve. Nelogična je tudi ugotovitev, da tretjetoženi stranki ne bo nastala nobena nevarnost zaradi začasne odredbe prepovedi odtujitve in obremenitve. Odločitev sodišča je, glede na pomanjkljive navedbe v tožbi in na minimalni znesek zavarovanja glede na vrednost gostinskega lokala, očitno arbitrarna in očitno nesorazmerna glede na znesek terjatve in vrednost gostinskega lokala. Sodišče prve stopnje spregleda, da je omejitev lastninske pravice že sama po sebi škoda za lastnika, prav tako pa trpi ugled tretjetožene stranke. Zato ne drži, da tretjetožena stranka ne bo utrpela škode.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo iz naslova dela pri prvotoženi stranki v skupnem znesku 1.736,67 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračun plače za maj in junij 2011 v znesku 1.000,00 EUR neto, skupaj z odvodom in plačilom pripadajočih obveznosti iz davkov in prispevkov za socialno varnost, poleg tega pa je zahteval tudi povrnitev pravdnih stroškov. V tožbi je predlagal tudi izdajo začasne odredbe za zavarovanje vtoževane denarne terjatve v višini 1.736,67 EUR, na podlagi katere se naj bi tretjetoženi stranki prepovedalo odtujitev ali obremenitev njene nepremičnine na naslovu ..., parcelna št. ... k.o. ..., ID znak: ..., posamezni del št. 1 v stavbi št ... k.o. ... (ID ...) z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Prvostopenjsko sodišče je tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe vročilo toženim strankam s pozivom, da se do predloga za izdajo začasne odredbe opredelijo v treh dneh od prejema. Pozivu prvostopenjskega sodišča je sledila je prvotožena stranka, pri čemer je z laičnim odgovorom dejansko prerekala le višino plače, ki jo je tožnik vtoževal. Glede na to je sodišče prve stopnje izdalo sklep opr. št. Pd 286/2012 z dne 4. 9. 2012, s katerim je izdalo začasno odredbo v predlagani obliki. Zoper ta sklep so tožene stranke po pooblaščencu vložile ugovor, sodišče prve stopnje pa je po opravljenem naroku za izdajo začasne odredbe dne 21. 9. 2012, na katerem je bila zaslišana tudi tretjetožena stranka, izdalo izpodbijani sklep, s katerim je ugovoru toženih strank delno ugodilo in zavarovalo tožnikovo terjatev v znesku 765,44 EUR s prepovedjo odtujitve ali obremenitve nepremičnine, ki je v lasti tretjetožene stranke z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. V preostalem je predlog za izdajo začasne odredbe in ugovor zavrnilo, poleg tega pa je odločilo, da so stroški začasne odredbe nadaljnji stroški postopka.

Ugotovilo je, da je tožnik svojo terjatev verjetno izkazal do zneska 765,44 EUR, glede na izjavo drugotožene in tretjetožene stranke z dne 31. 5. 2011 (A3). V tej izjavi sta drugotožena in tretjetožena stranka izrecno potrdili, da nerazdelno dolgujeta tožniku še znesek 665,00 EUR, katerega se zavezujeta plačati najkasneje do 30. 6. 2011. Poleg tega sta s citirano izjavo drugotožena stranka kot direktor prvotožene stranke in tretjetožena stranka kot prokurist prvotožene stranke, osebno kot solidarna poroka in plačnika jamčila, da bo prvotožena stranka izplačala tožniku najkasneje do 15. 7. 2011 mesečno plačo za junij 2011 (za cel mesec dela) ter sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011, vse skupaj z zakonsko določenimi davki in prispevki iz naslova redne plače. Če prvotožena stranka te svoje obveznosti ne bi mogla izvršiti, sta se drugotožena in tretjetožena stranka zavezali k temu plačilu do 15. 7. 2011, vključno z davki oziroma prispevki. Verjetnost tožnikove terjatve v znesku 765,44 EUR je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi te izjave. Omenjeni znesek je bil sestavljen iz zaveze drugotožene in tretjetožene stranke za plačilo zneska 656,00 EUR in sorazmernega dela regresa za letni dopust v znesku 124,70 EUR. Glede na to je ugotovilo, da je bila izpolnjena temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, ki jo določa prvi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št 51/98 in nadalj.). Po citirani določbi izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Določbe ZIZ se v skladu s 43. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) uporabljajo tudi v postopkih individualnih delovnih sporov. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa bi bilo mogoče zaključiti (česar pa sodišče prve stopnje ne obrazloži), da tožnik ni verjetno izkazal nevarnosti, da je zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem s strani toženih strank uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano začasno odredbo, zato ker je ugotovilo, da je tožnik izkazal za verjetno, da bi tretjetožena stranka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo, sklicujoč se na četrti odstavek 270. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani del sklepa obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP. Tako je potrebno ugotoviti, da je višina terjatve v izreku (v zvezi s katero je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo) različna od seštevka terjatev, za kateri je sodišče prve stopnje v obrazložitvi ugotovilo, da je tožnik verjetno izkazal njun obstoj. Sodišče prve stopnje nadalje le na podlagi datumov izplačil posameznih zneskov, do katerih naj bi prišlo v juniju 2011 (535,00 EUR) oziroma juliju 2011 (300 EUR in 235 EUR) ugotavlja, da je tožena stranka s tem tožniku verjetno poravnala plačo za maj in junij 2011, s tem da brez ustrezne obrazložitve zaključi, da bi glede na dogovorjeno bruto plačo v višini 750,00 EUR znašal neto znesek ne več kot 475,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče ob tem ne obrazloži, na kakšen način je ugotovilo višino sorazmernega dela regresa za letni dopust, ki sicer v izjavi z dne 31. 5. 2011 (A3) ni bil specificiran po višini. Sodišče prve stopnje se, razen glede verjetne izkazanosti terjatve iz naslova dolga v višini 665,00 EUR in sorazmernega dela regresa za letni dopust (kot je bilo že ugotovljeno, se seštevek teh terjatev ne ujema s skupno višino terjatev, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje), ni opredelilo do tožnikovih trditev o verjetni izkazanosti nevarnosti, ki jo kot pogoj za izdajo začasne odredbe določa člen 270/2 ZIZ. Na podlagi obrazložitve izpodbijanega dela sklepa, bi bilo sicer mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi tretjetožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo, vendar pa se je pri tem sklicevalo na četrti odstavek 270. člena ZIZ. Ta pa določa, da se šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije. Iz obrazložitve izpodbijanega dela sklepa nadalje ne izhaja, če je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe presojalo tudi glede na določbo 3. člena ZIZ in ob upoštevanju uveljavljene sodne prakse (na primer sklep opr. št. I Ips 450/2009 z dne 8. 10. 2009, Cp 779/2007 z dne 8. 8. 2007, Pdp 805/2006 z dne 23. 3. 2006), ki se nanaša na upoštevanje načela sorazmernosti tudi pri izdaji začasnih odredb (in na kar utemeljeno opozarja tretjetožena stranka v pritožbi).

Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje pritožbama ugodilo in izpodbijani del sklepa razveljavilo ter zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP, člen 354/1 ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti, in nato ponovno odločiti o ugovoru toženih strank zoper sklep opr. št. Pd 268/2012 z dne 4. 9. 2012, upoštevaje dejstvo, da je na tožniku, da izkaže, da so za predlagano začasno odredbo izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.