Jedro

Storilec prekrška mora biti pred odločitvijo sodišča seznanjen z vsemi odločilnimi dejstvi očitanega prekrška in imeti možnost, da se o njih izjavi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Murska Sobota je z odločbo o prekršku z dne 14. 11. 2007 pravni osebi S. d. o. o. zaradi prekrška po drugem odstavku 7. člena Zakona o omejevanju porabe alkohola (v nadaljevanju ZOPA) naložil plačilo globe v višini 2.086,46 EUR. Z isto odločbo je odgovorni osebi pravne osebe B. L. naložil plačilo globe v višini 417,29 EUR zaradi prekrška po tretjem odstavku 16. člena ZOPA. Obema storilkama je naložil plačilo stroškov postopka o prekršku. Zoper navedeno odločbo sta storilki prekrška vložili zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Murski Soboti s sodbo ZSV 77/2008 z dne 3. 6. 2009 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je storilkama naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno sodbo in odločbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 3. točke prvega odstavka 155. člena in drugega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V zahtevi navaja, da je bilo dne 3. 3. 2007 storilcu B. L. vročeno obvestilo, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška z dne 11. 2. 2007. Dne 7. 3. 2007 je odgovorna oseba na prejeto obvestilo podala izjavo, v kateri je opozorila, da očitani prekršek ni konkretiziran. Dne 14. 11. 2007 je Policijska postaja Murska Sobota izdala odločbo o prekršku, v kateri je prekršek konkretizirala, zgodil pa naj bi se dne 26. 3. 2006 ob 3.00 uri. Datum storitve prekrška se ne ujema z datumom, navedenim v obvestilu kršitelju, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška. Datum storitve prekrška 26. 3. 2006 se pojavi šele v odločbi o prekršku, zato obstaja dvom v resničnost odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi o prekršku. Sodišče se v razlogih izpodbijane sodbe sklicuje na ugotovitve prekrškovnega organa, katerih pravilnost in resničnost je glede na neskladje v datumih „dvomljiva“. Vrhovna državna tožilka meni, da zaradi navedene nepravilnosti pravni in odgovorni osebi niso bila zagotovljena procesna jamstva, da bi se lahko izjavili o obremenilnih dejstvih in okoliščinah, ki so bistveno vplivale na odločitev sodišča. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo storilkama prekrškov. Storilki prekrška sta po svojem zagovorniku izrazili strinjanje z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

B.

4. V skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 je bistvena kršitev določb postopka o prekršku podana, če obdolženec v postopku o prekršku ni bil zaslišan pred izdajo sodbe o prekršku. Po določbi druge alineje 62. člena ZP-1 je odločbo prekrškovnega organa mogoče izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo med drugim tudi, če storilcu ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku. V skladu z osmim odstavkom 65. člena ZP-1 sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo storilcu omogoči, da poda izjavo o prekršku, če ugotovi, da mu ta možnost ni bila dana.

5. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbe IV Ips 58/2007 z dne 28. 2. 2008, IV Ips 78/2008 z dne 28. 10. 2008 in IV Ips 59/2009 z dne 19. 11. 2009) sledilo odločbama Ustavnega sodišča Up 120/97 z dne 18. 3. 1999 in Up 32/01 z dne 13. 3. 2003 ter presodilo da je potrebno tudi v postopku o prekršku obdolžencem zagotoviti temeljna jamstva poštenega postopka, pri čemer je lahko raven zagotovljenih pravic v primerih manj hudih prekrškov (z blažjimi posledicami za kaznovanega) tudi nižja od tiste iz kazenskega postopka. Presoja, ali je bil obdolženec za prekršek deležen poštenega postopka, obsega predvsem odgovor na vprašanje, ali je imel zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede pravnih kot tudi glede dejanskih vprašanj. Kriterij za presojo je izpeljan iz jamstva enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z 29. členom Ustave. Obdolžencu mora biti tako omogočeno, da se izjavi o dokaznem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj.

6. V obravnavanem primeru je bilo dne 3. 3. 2007 odgovorni osebi pravne osebe B. L. vročeno obvestilo prekrškovnega organa, da s izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrškov po tretjem odstavku 16. člena in drugem odstavku 7. člena ZOPA, ki sta bila storjena dne 11. 2. 2007, ko je prekrškovni organ zaznal prodajo alkoholnih pijač osebama, ki sta kazali očitne znake opitosti od alkohola. Dne 7. 3. 2007 se je odgovorna oseba pravne osebe B. L. izjavila o okoliščinah prekrška, pavšalno zatrdila, da ni nikoli točila alkoholnih pijač osebam, ki kažejo očitne znake opitosti, ter izpostavila, da je obvestilo prekrškovnega organa nepopolno, ker iz njega ni mogoče izvedeti relevantnih dejstev v zvezi z očitanim prekrškom. Dne 14. 11. 2007 je prekrškovni organ storilkama prekrška izdal odločbo o prekršku, s katero je pravno osebo spoznal za odgovorno prekrška po drugem odstavku 7. člena ZOPA, odgovorno osebo pravne osebe pa za odgovorno prekrška po tretjem odstavku 16. člena ZOPA. V obrazložitvi odločbe je prekrškovni organ natančno navedel dejstva in okoliščine obravnavanih prekrškov, ki sta bila storjena dne 26. 3. 2006 v gostinskem lokalu S. Storilki prekrška sta dne 23. 11. 2007 na Okrajno sodišče v Murski Soboti vložili zahtevo za sodno varstvo, v kateri sta zatrjevali nedefiniranost določil ZOPA, poudarili, da se v lokalu S. nikoli niso prodajale alkoholne pijače osebam, ki kažejo znake opitosti, nista pa nasprotovali datumu storitve prekrška, ki je naveden v odločbi o prekršku.

7. Za odločitev v obravnavani zadevi, ali je bil storilkama prekrška zagotovljen pošten postopek, je bistveno, ali sta bili pred odločitvijo sodišča seznanjeni z vsemi odločilnimi dejstvi očitanih prekrškov (torej tudi s časom njune storitve), ter ali sta imeli možnost, da se o njiju izjavita.

8. Pritrditi gre vložnici zahteve za varstvo zakonitosti, da je v odločbi o prekršku, ki jo je Policijska postaja Murska Sobota izdala storilkama prekrška, naveden drug datum storitve prekrškov (26. 3. 2006 ob 3.00 uri) kot izhaja iz obvestila kršitelju, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška (11. 2. 2007). Ni pa mogoče pritrditi vrhovni državni tožilki, da zaradi tega storilkama prekrška ni bilo zagotovljeno procesno jamstvo, izjaviti se o vseh obremenilnih dejstvih in okoliščinah, ki bistveno vplivajo na odločitev sodišča. 9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta bili storilki prekrška že pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo oziroma pred odločitvijo sodišča seznanjeni s časom storitve prekrškov, ki je bil natančno naveden tako v dispozitivu, kakor tudi v razlogih odločbe o prekršku. Storilkama prekrška je bila tako dana možnost, da se o času storitve prekrškov izjavita v zahtevi za sodno varstvo, to pravico pa sta z vložitvijo zahteve za sodno varstvo tudi izkoristili. V zahtevi za sodno varstvo sta trdili, da se gosta lokala nista opila v lokalu S. ter da so materialnopravna določila ZOPA premalo konkretizirana, nista pa nasprotovali datumu storitve obravnavanih prekrškov, ki je bil naveden v odločbi o prekršku, temveč sta celo predlagali zaslišanje natakarjev, ki so bili dne 26. 3. 2006 zaposleni v lokalu S. 10. Ker uveljavljane kršitve zakona niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).