Jedro

Na podlagi izpovedi G. G. je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da mu je tožnik 13. 10. 2018 rekel, da je potrebno razstavo nadgraditi, sicer je njegova (tožnikova, op. s.) naloga, da ga spravi iz službe.

Grožnja z izgubo službe nedvomno ni primeren način vzpodbude podrejenih k boljšemu delu, vendar po presoji pritožbenega sodišča tožnikovih besed (tudi upoštevaje njegov položaj poveljujočega in da so bile očitane besede izrečene v zvezi s pričakovano izvršitvijo delovne naloge) ni mogoče opredeliti kot objektivno osebno žaljivih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot nezakoniti razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 2. 10. 2019 in 25. 4. 2019 ter disciplinski postopek zoper tožnika ustavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mu povrne 1.628,92 EUR stroškov disciplinskega postopka z obrestmi od 8. 10. 2019 do plačila (II. točka izreka) in 1.860,83 EUR stroškov sodnega postopka (III. točka izreka).

2. Tožena stranka se zoper sodbo pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da je z aktom poveljevanja SOP GŠSV št. ... o postopkih in ukrepih za varovanje dostojanstva v Slovenski vojski (v nadaljevanju: SOP) uvedla standard ničelne tolerance do ravnanj, povezanih s človekovim dostojanstvom. V 2. točki SOP je določeno, da je vsakršno kratenje človekovega dostojanstva in integritete nesprejemljivo. Tožnik je bil o tem poučen, do česar se sodišče ni opredelilo. Ni pojasnilo, ali očitana dejanja zadostijo kriteriju ničelne tolerance oziroma zakaj grožnje z izgubo službe in vračanjem denarja niso žaljive. Ker je bil tožnik zadolžen za organizacijo usposabljanj na temo prepoznavanja in preprečevanja neželenega ravnanja v Slovenski vojski, je treba njegova ravnanja presojati še bolj strogo. Sodišče je z ugotovitvijo, da so podrejeni njegovo komunikacijo razumeli narobe, prevalilo odgovornost na žrtve. Ni se opredelilo do vseh spornih dogodkov in podalo ustrezne dokazne ocene o skladnosti izjav, ki so jih priče podale v disciplinskem postopku, kot tudi ni ustrezno ocenilo zapisov iz dnevnikov, v katere so pripadniki beležili sporna ravnanja tožnika. Kljub stališču, da izpovedi prič, ki v spornih dogodkih niso bile neposredno udeležene (A. A., B. B., C. C.), pri odločitvi ne bo upoštevalo, jih je. Ni pojasnilo, od kod je povzelo izpovedi prič, čeprav je bil npr. A. A. v postopku zaslišan trikrat. V disciplinskem postopku je povedal, da so ga podrejeni „kdaj“ opozorili na tožnikovo komunikacijo, pred komisijo pa, da je bila ta včasih neprimerna glede na primere, ki jih navajajo pripadniki v prijavah. Sodišče je na podlagi izpovedi te priče zmotno zaključilo, da tožnikova komunikacija ni bila neprimerna. B. B. je na vprašanje komisije glede odnosov odgovorila, da je šla zadeva predaleč kar se tiče celotnega D. v svojo skupino pa ne dvomi. Sodišče je glede očitka z dne 22. 10. 2018 nepopolno ugotovilo dejansko stanje. E. E. in F. F. sta izpovedala, da je bil sestanek s tožnikom sklican, problematičen pa je bil predvsem njegov očitek, da je sestanek odpadel, ker se ga priči nista udeležili. Napačna je presoja, da so grožnje z izgubo službe in vračanjem plače sprejemljiv način komunikacije. Pripadniki kot civilne osebe v preteklosti niso imeli težav z vodenjem, ki se izvaja z ukazi. Te so se pojavile šele, ko je vodenje D. prevzel tožnik. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe. Navaja, da se tožena stranka na SOP prvič sklicuje v pritožbi. Izpoved A. A. je skladna z njegovimi izjavami v disciplinskem postopku. Izpovedal je, da izjave tožnika niso bile resno mišljene in da je šlo le za prispodobo. Tudi po izpovedi G. G. je bil tožnik znan po svojem humorju. Sodišče dokazne ocene ni gradilo na izpovedih A. A., B. B. in C. C. Tožnikova komunikacija ni bila objektivno žaljiva, predvsem pa zaposlenih ni namerno žalil ali poniževal. Ne drži, da so se težave pojavile šele v času, ko je on prevzel vodenje D. Po izpovedi B. B. je do odklanjanja sodelovanja s strani podrejenih prišlo tudi v času, ko je ona vodila kakšen projekt. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožbeni zahtevek se nanaša na razveljavitev disciplinske odločbe, s katero je bil tožnik spoznan za odgovornega težje kršitve vojaške discipline po 10. točki četrtega odstavka 57. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji), t. j. žaljivega obnašanja do podrejenih, nadrejenih ali drugih vojaških oseb na istem položaju oziroma do civilnih oseb, zaradi česar mu je bil izrečen opomin. V disciplinski odločbi mu je bilo očitano, da se je v petih primerih v mesecu oktobru in novembru 2018 kot načelnik D. do pripadnikov ponavljajoče žaljivo vedel, s svojimi ravnanji ustvaril ponižujoče in žaljive razmere, ter da je z njimi neprimerno, žaljivo in ponižujoče verbalno komuniciral, zaradi česar so se počutili ponižane in užaljene.

7. Na podlagi presoje, da tožena stranka glede dogodkov z dne 3. 10. 2018, 22. 10. 2018 in 21. 11. 2018 ni dokazala žaljivih besed ali ravnanj tožnika, da so ugotovitve glede očitka z dne 29. 11. 2018 v disciplinskem postopku na tako splošni ravni, da jih ni mogoče preizkusiti, ter da glede očitka z dne 13. 10. 2018 ni podana tožnikova disciplinska odgovornost, je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi razveljavilo ter disciplinski postopek zoper tožnika ustavilo. Takšna odločitev je materialnopravno pravilna, čeprav deloma (glede očitka z dne 13. 10. 2018) iz drugih razlogov kot jih je podalo sodišče prve stopnje.

8. Pritožba neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, ali očitana ravnanja zadostijo kriteriju ničelne tolerance do neželenih ravnanj. Trditve v zvezi s tem, da je s SOP uvedla standard ničelne tolerance do ravnanj, povezanih s človekovim dostojanstvom, tožena stranka brez navedbe opravičljivega razloga podaja prvič šele v pritožbi, zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer je za presojo zakonitosti izpodbijanih aktov bistveno le, ali je tožnik storil v disciplinski odločbi očitana ravnanja in ali je ta mogoče opredeliti kot žaljivo obnašanje do podrejenih civilnih oseb v smislu 10. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek o neustrezni dokazni oceni izjav A. A., B. B. in C. C., ki so jih podali v postopkih pred komisijo in pred disciplinskim organom, pri čemer pritožba izrecno opozarja predvsem na izjavi prvih dveh.1 Čeprav drži, da je sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve sodbe na podlagi izpovedi navedenih (na splošno) zaključilo, da tožnik z zaposlenimi v D. ni govoril žaljivo ali se do njih vedel ponižujoče, je nato pri presoji utemeljenosti konkretnih očitkov iz disciplinske odločbe pravilno kot odločilne upoštevalo predvsem izpovedi tistih, ki so bili v spornih dogodkih neposredno udeleženi (tožnik, E. E., F. F., G. G., H. H.), kar je obrazložilo v 36. točki obrazložitve sodbe. Ker A. A., B. B. in C. C. pri teh dogodkih niso bili prisotni, se zato sodišče prve stopnje do njihovih izpovedi in izjav v predsodnih postopkih, ki so temeljile zgolj na pripovedovanju in prijavah pripadnikov, niti ni bilo dolžno izčrpneje opredeljevati, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Zmoten je tudi pritožbeni očitek pomanjkljive dokazne ocene glede zapisov, ki naj bi jih pripadniki o spornih ravnanjih tožnika zapisovali v dnevnike. Ker tožena stranka ni navedla, konkretno katerih zapisov sodišče ni ocenilo, pritožbenega očitka niti ni mogoče preizkusiti.

10. Sodišče prve stopnje je v 20. do 35. točki obrazložitve sodbe zavzelo jasna dejanska in pravna stališča glede vseh v disciplinski odločbi očitanih kršitev, zato pritožba neutemeljeno pavšalno očita, da se ni opredelilo do vseh spornih dogodkov. O očitku, ki je bil povezan s sporom med tožnikom in uslužbencema D. glede sestanka 22. 10. 2018, je pravilno presodilo, da tožena stranka ni dokazala žaljivega obnašanja v smislu 10. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr. Tožniku je očitala, da se je do E. E. in F. F. vedel žaljivo ter jima vzbudil občutek nepomembnosti, ponižanja in manjvrednosti, ko ju je z neprimernimi besedami okrivil za odpadli sestanek 22. 10. 2018. Na podlagi ugotovitev, da niti ni jasno, ali je bil na ta dan sestanek sploh sklican in kdo ga je sklical, da tožnik v sporu ni uporabil žaljivih besed ter da je bila izmenjava očitkov o slabi izrabi delovnega časa obojestranska (saj je tudi E. E. tožniku očital nesmiselno sklicevanje sestankov), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da očitek tožniku o težji kršitvi vojaške discipline ni utemeljen. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu je celovita, prepričljiva in ustrezno obrazložena, zato ji pritožba neutemeljeno nasprotuje.

11. Na podlagi izpovedi G. G. je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da mu je tožnik 13. 10. 2018 v prostorih D. rekel, da je potrebno razstavo nadgraditi, sicer je njegova (tožnikova, op. s.) naloga, da ga spravi iz službe. Pritožba neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj teh besed ni štelo kot žaljivih. V 26. točki obrazložitve sodbe je namreč zavzelo stališče, da je bil tožnikov način komuniciranja obravnavanega dne neprimeren in žaljiv, zaključek o nedokazanosti težje kršitve vojaške discipline po 10. točki četrtega odstavka 57. člena ZObr pa je utemeljilo na presoji, da zaradi odsotnosti tožnikovega zavedanja o žaljivosti izrečenih besed ni podana njegova disciplinska odgovornost. Pritožbeno zavzemanje, da je imela tožena stranka v navedenem ravnanju tožnika podlago za izrek disciplinske sankcije, je neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje zmotno materialnopravno presodilo, da je ravnal žaljivo v smislu citirane določbe ZObr. Grožnja z izgubo službe nedvomno ni primeren način vzpodbude podrejenih k boljšemu delu, vendar po presoji pritožbenega sodišča tožnikovih besed (tudi upoštevaje njegov položaj poveljujočega in da so bile očitane besede izrečene v zvezi s pričakovano izvršitvijo delovne naloge) ni mogoče opredeliti kot objektivno osebno žaljivih. Ker že iz navedenih razlogov disciplinska odgovornost ne more biti podana, ne morejo biti odločilnega pomena pritožbene navedbe, da je bil tožnik ustrezno seznanjen s sprejemljivim obnašanjem v razmerju do podrejenih, da pripadniki niso imeli težav s sprejemanjem vojaškega načina vodenja in da so se te pojavile šele v času, ko je vodenje D. prevzel tožnik, zato se pritožbeno sodišče do njih podrobneje ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Glede očitka z dne 29. 11. 2018, ko naj bi tožnik G. G. v razgovoru večkrat omenil vračanje plače ter da bo moral on (tožnik, op. s.) ponovno opravljati G. G. delo, medtem ko si bo ta v pisarni nabiral nadure, pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni pojasnilo, zakaj grožnje z „vračanjem denarja“ predstavljajo sprejemljiv način komunikacije. Sodišče prve stopnje nedokazanosti tega očitka ni utemeljilo na oceni, da izrečene besede niso bile žaljive, temveč na presoji, da so ugotovitve v zvezi s to kršitvijo v disciplinskem postopku na tako splošni ravni, da jih niti ni mogoče preizkusiti, čemur pa pritožba ne nasprotuje.

13. Pritožba obrazloženo ne nasprotuje dejanskim in pravnim zaključkom, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek o nedokazanosti očitkov z dne 3. 10. 2018 in 21. 11. 2018, pritožbeno sodišče pa v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je odločitev v tem delu materialnopravno pravilna.

14. Ker glede na obrazloženo pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvih odstavkov 154. in 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo po določbah Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji), in sicer 375 točk po 4. točki tar. št. 15 ter 7,5 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 382,50 točk oziroma 229,50 EUR, povečano za 22 % DDV pa 279,99 EUR.

1 Po zatrjevanju pritožbe je A. A. v teh postopkih povedal, da so ga podrejeni „kdaj“ opozorili na tožnikovo komunikacijo ter da je bila tožnikova komunikacija včasih neprimerna glede na primere, ki jih navajajo pripadniki v prijavah (vračanje plač, „išči si službo drugje“, „vaša produktivnost je nična“). B. B. je pred komisijo povedala, da ocenjuje, da je šla zadeva predaleč kar se tiče celotnega D., v svojo skupino pa ne dvomi.