Jedro

Tožena stranka je pred sodiščem prve stopnje res trdila, da osebna vozila v del logističnega centra, kjer je prišlo do nezgode, nikoli ne vozijo, vendar s to trditvijo ni zadostila standardu nepričakovanosti dejanja oškodovanca in nepreprečljivosti posledic dejanja oškodovanca, ki bi lahko predstavljalo oprostitveni razlog za izključno oprostitev odgovornosti tožene stranke na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ.

Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo pomen rizika povečane nevarnosti, ki izvira iz uporabe nevarne stvari (vzvratne vožnje viličarja), in stopnjo nepazljivosti voznice vozila Peugeot tip 308, ki je osebno vozilo parkirala na dostavni poti, ki ni namenjena parkiranju osebnih vozil, ter po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da prispevek voznice vozila, zavarovanega pri tožeči stranki, znaša 50 %.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločilo, da se delni umik tožbe na plačilo zakonskih zamudnih obresti na znesek 2.327,66 EUR od 12. 4. 2019 do 10. 10. 2019 vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v 8 dneh od prejema te sodbe tožeči stranki plačati 1.163,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2019 do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je del tožbenega zahtevka, po katerem bi morala tožena stranka tožeči stranki plačati 1.163,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2019 do plačila (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v 8 dneh od prejema te sodbe toženi stranki plačati 265,99 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper II. in IV. točko izreka izpodbijane odločbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katerega je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno ter zmotno, in zaradi kršitve določb postopka pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov tega postopka, v roku 15 dni od vročitve sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

3. Tožeča stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je tožeča stranka zavarovalnica A. d. d. z družbo B., d. o. o. sklenila zavarovalno pogodbo po polici 0001, s katero je zavarovala vozilo Peugeot tip 308 z registrsko št. ... Dne 23. 11. 2018 je na območju skladišč tožene stranke prišlo do škodnega dogodka, v katerem je vozilo zavarovanca tožeče stranke znamke Peugeot tip 308 z registrsko št. ... poškodovala ograja, ki jo je C. C. zadel in prebil med vožnjo z viličarjem, katerega imetnica je tožena stranka, pri čemer je na vozilu nastala premoženjska škoda. Do nesreče je prišlo med vzvratno vožnjo viličarja. Mesto, kjer je parkirala voznica vozila Peugeot tip 308, je dostavna pot, namenjena kamionom oziroma tovornim vozilom. Na mestu, kjer je bilo parkirano vozilo Peugeot tip 308, ni talnih označb, ki bi nakazovale parkirna mesta. V času škodnega dogodka ni bilo opozorilnih tabel, ki bi opozarjale na prepoved parkiranja. Voznica je vozilo Peugeot tip 308 parkirala na mestu, kjer parkiranje ni bilo dovoljeno. Tožeča stranka je dne 11. 4. 2019 izplačala zavarovalnino v višini 2.327,66 EUR za škodo na vozilu, ki je bilo udeleženo v predmetnem škodnem dogodku.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je v konkretnih okoliščinah, ko je do nesreče prišlo med vzvratno vožnjo viličarja, viličar predstavljal nevarno stvar. Ugotovilo je, da je tožeča stranka izkazala domnevno bazo vzročne zveze med nevarno stvarjo in škodo, saj je do škode na vozilu Peugeot tip 308 prišlo, ker je viličar, ki ga je vozil C. C., prebil ograjo, ki je padla na vozilo Peugeot tip 308 in ga poškodovala. Sodišče prve stopnje je presodilo, da se tožena stranka kot imetnica nevarne stvari zaradi pomanjkanja trditvene podlage ne more razbremeniti svoje odgovornosti po drugem odstavku 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožena stranka je namreč navajala, da je škoda nastala izključno zaradi nepravilnega parkiranja voznice vozila Peugeot tip 308, vendar v zvezi s tem ni podala navedb o nepričakovanosti in nepreprečljivosti tega. Sodišče prve stopnje je trditve tožene stranke o nepravilnem parkiranju presojalo tudi v luči deljene odgovornosti po tretjem odstavku 153. člena OZ in zaključilo, da prispevek voznice vozila, zavarovanega pri tožeči stranki, znaša 50 %, saj je njeno nepravilno parkiranje, na mestu, ki za to ni bilo predvideno in na katerem sploh ne bi smela peljati, bistveno prispevalo k nastanku škodnega dogodka, do katerega ne bi prišlo, če voznica vozila Peugeot tip 308 ne bi nepravilno parkirala. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zaradi nepravilnega parkiranja vozila Peugeot tip 308 odgovornost tožene stranke zmanjšana za 50 %, je tožeči stranki prisodilo znesek v višini 1.163,83 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zaradi soprispevka voznice vozila Peugeot tip 308 zavrnilo. Tožeči stranki je prisodilo še zakonske zamudne obresti od dne 11. 10. 2019, ker se je dne 10. 10. 2019 iztekel rok za prostovoljno plačilo iz poziva k plačilu z dne 10. 9. 2019. 8. Pritožnica izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni podala navedb o nepričakovanosti nepravilnega parkiranja voznice vozila Peugeot tip 308 in nepreprečljivosti posledic tega dejanja. Trdi, da je s tem, ko je med postopkom pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je do nezgode prišlo v delu, kamor osebna vozila nikoli ne vozijo, zatrjevala, da dejanj voznika vozila Peugeot tip 308 ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti, saj je navedla dejansko vsebino tega standarda oziroma zakonske opredelitve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pred sodiščem prve stopnje res trdila, da osebna vozila v del logističnega centra, kjer je prišlo do nezgode, nikoli ne vozijo, vendar s to trditvijo ni zadostila standardu nepričakovanosti dejanja oškodovanca in nepreprečljivosti posledic dejanja oškodovanca, ki bi lahko predstavljalo oprostitveni razlog za izključno oprostitev odgovornosti tožene stranke na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ.

9. Drugi odstavek 153. člena OZ določa, da je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Za izključno oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari po drugem odstavku 153. člena OZ je torej potrebno dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (ali koga tretjega), da je bilo dejanje oškodovanca nepričakovano in da se posledicam tega dejanja imetnik nevarne stvari ni mogel izogniti ali jih odstraniti. Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno. Izhodišče za presojo, ali je dejanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano in (ne)preprečljivo, je objektivno in abstraktno. Merilo za presojo je posebej skrben človek oziroma posebej skrben strokovnjak.

10. Po presoji pritožbenega sodišča je trditev tožene stranke, da osebna vozila v del logističnega centra, kjer je prišlo do nezgode, nikoli ne vozijo, mogoče razumeti v smislu zatrjevanja nepričakovanosti nepravilno parkiranega vozila. Pritožbeno sodišče pa meni, da tudi, če bi držala trditev tožene stranke, da na sporno območje osebna vozila nikoli niso vozila, to dejstvo samo po sebi ne zadošča za sklepanje, da je bilo parkiranje vozila na spornem mestu nepričakovano za posebej skrbnega imetnika viličarja. V odsotnosti dodatnih trditev v smeri nepričakovanosti dejanja oškodovanca je po presoji pritožbenega sodišča treba zaključiti, da bi se posebej skrbni imetnik viličarja v okoliščinah konkretnega primera moral in mogel zavedati možnosti, da se lahko na območju dostavne poti, ki je sicer namenjena tovornim vozilom, nahaja tudi parkirano osebno vozilo. Za polno oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari pa mora biti poleg nepričakovanosti dejanja oškodovanca kumulativno izpolnjen tudi pogoj, da se posledicam tega dejanja imetnik nevarne stvari ni mogel izogniti ali jih odstraniti. Trditev v tej smeri pa tožena stranka, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni podala. Pritožnica sicer trdi, da je z navedbo, da je do nezgode prišlo v delu, kamor osebna vozila nikoli ne vozijo, zatrjevala tudi, da se posledicam dejanja voznice vozila Peugeot tip 308 ni mogla izogniti, vendar je ta pritožbena trditev neutemeljena. Navedbe, da na neko območje osebna vozila nikoli ne vozijo, ni mogoče razumeti v smislu, da je s tem tožena stranka zatrjevala, da se ni mogla izogniti posledicam dejanja voznika, ki je na tem območju parkiral svoje osebno vozilo.

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se tožena stranka zaradi pomanjkanja trditvene podlage ne more razbremeniti svoje odgovornosti po drugem odstavku 153. člena OZ, in v nadaljevanju presojalo, ali so podani pogoji za delno oprostitev odgovornosti na podlagi tretjega odstavka 153. člena OZ. Pri tem je ustrezno ovrednotilo pomen rizika povečane nevarnosti, ki izvira iz uporabe nevarne stvari (vzvratne vožnje viličarja), in stopnjo nepazljivosti voznice vozila Peugeot tip 308, ki je osebno vozilo parkirala na dostavni poti, ki ni namenjena parkiranju osebnih vozil, ter po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da prispevek voznice vozila, zavarovanega pri tožeči stranki, znaša 50 %. Zato so neutemeljene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava glede deleža soprispevka zavarovanca tožeče stranke k škodnemu dogodku.

12. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo in se ni opredelilo do trditev tožene stranke, da iz navedb tožeče stranke izhaja, da je ta škodo svojemu zavarovancu izplačala iz naslova kasko zavarovanja, hkrati pa iz zapisov na spletni strani tožeče stranke izhaja, da kasko zavarovanje avtomobila zagotavlja finančno varnost v primeru, ko so zavarovanci sami odgovorni za dogodek v prometu in pri tem nastane škoda na njihovem vozilu ter v primeru dogodkov, na katere sami nimajo vpliva, kot so kraja, poškodbe na parkirišču, dejanja iz objestnosti in druge nevšečnosti, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je namreč do teh trditev opredelilo v 18. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, kjer je pojasnilo, da ugovor tožene stranke v zvezi s tem ni utemeljen, ker OZ ne omejuje, da zavarovalnica za škodo, izplačano na podlagi avtomobilskega kaska, ne bi imela subrogacijskega zahtevka po prvem odstavku 963. člena OZ, in ker je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke povrnitev škode in je tako očitno, da ni ocenila, da bi bil za škodni dogodek v celoti odgovoren njen zavarovanec oziroma voznica vozila Peugeot tip 308. Pritožbeno sodišče še dodaja, da zatrjevana navedba na spletni strani tožeče stranke, na katero se sklicuje pritožnica, ne potrjuje pritožničine trditve, da naj bi očitno tožeča stranka sama pri izplačilu škode ocenila, da je za škodo odgovoren njen zavarovanec sam. Iz zatrjevane navedbe na spletni strani tožeče stranke namreč izhaja, da kasko zavarovanje avtomobila zagotavlja finančno varnost v primeru, ko so zavarovanci sami odgovorni za dogodek ter tudi v primeru dogodkov, na katere sami nimajo vpliva (pri čemer so primeroma in ne taksativno našteti nekateri takšni dogodki).

13. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba proti II. točki izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena, prav tako ni utemeljena proti stroškovni odločitvi v IV. točki izreka. Pritožnica se je namreč zoper stroškovno odločitev pritožila le iz razloga, ker je bila po njenem mnenju napačna odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, odmere stroškov pa ni izpodbijala. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane odločbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in IV. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.