Jedro

Določba drugega odstavka 31. člena ZSKZDČEU-1 primeroma navaja okoliščine, ki jih sodišče upošteva pri odločitvi o predaji osebe državi članici ali izročitvi tretji državi. K tem okoliščinam sodi tudi kriterij iz 17. člena Evropske konvencije o izročitvi, ki jo je Republika Slovenija ratificirala (Ur. l. RS-MP, št.22/94), da se upošteva možnosti za kasnejšo izročitev drugi državi. V BiH velja prepoved izročanja lastnih državljanov tretjim državam. Zakon o mednarodni pravni pomoči v kazenskih zadevah (Zakon o međunarodnoj pravnoj pomoči u krivičnim stvarima, Službeni glasnik BiH, br. 53/09 z dne 15. 6. 2009) namreč v a) točki 34. člena kot enega od kumulativno predpisanih pogojev za izročitev zahtevane osebe iz BiH v tretjo državo določa, da zahtevana oseba ni državljan BiH. Z izpodbijano odločitvijo, ko je torej sodišče dalo prednost BiH in ne ZR Nemčiji, in odločilo, da se zahtevana oseba, ki je državljan BiH izroči tej državi, je glede na prepoved izročanja lastnih državljanov, ki velja v BiH, drugi državi onemogočilo uspešno izvedbo kazenskega postopka zoper zahtevano osebo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se M. R. preda Zvezni republiki Nemčiji.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom, izdanim na podlagi prvega odstavka 32. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1), je senat treh sodnikov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v postopku odločanja o evropskem nalogu za prijetje in predajo ZR Nemčije in prošnje za izročitev Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BiH) dal prednost prošnji BiH in odločil, da se zahtevana oseba izroči BiH. Poleg okoliščin iz drugega odstavka 31. člena ZSKZDČEU-1 in tistih, ki so določene s Pogodbo med Republiko Slovenijo in BiH o izročitvi (Ur. l. RS - MP, št. 28/2002), je kot dodatno prvino, ki je prevalentna in je narekovala izročitev zahtevane osebe BiH upošteval, da je bilo predhodni prošnji BiH za izročitev zahtevane osebe že pravnomočno ugodeno s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu z 10. 6. 2013 (res indicata), torej še preden je ZR Nemčija izdala nalog za prijetje in predajo M. R. 2. Okrožna državna tožilka mag. A. Š. v pritožbi uveljavlja razloga bistvene kršitve določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po tretjem odstavku 32. člena ZSKZDČEU-1. Navaja, da bi moralo sodišče, kot relevantno pravno podlago za odločanje, ko gre za konkurenco mednarodne tiralice BiH in evropskega naloga za prijetje in predajo ZR Nemčije, uporabiti Evropsko konvencijo o izročitvi z dne 13. 12. 1957 z dodatnima protokoloma z dne 15. 10. 1975 in 17. 3. 1978, torej mednarodni instrument, ki velja v razmerju do vseh udeleženih držav in ki širše ureja navedeno situacijo. To potrjuje tudi predlog Evropske komisije za okvirni sklep o Evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje (Bruselj 19. 9. 2001 - COM (2001) 552 final), ki se sklicuje na določbe 17. člena Evropske konvencije o izročitvi oziroma navaja, da se le-ta uporablja za države podpisnice. Glede na težo dejanja, grozeče zastaranje kazenskega pregona ter možnost kasnejše izročitve, meni, da je treba dati prednost ZR Nemčiji. Okoliščina državljanstva ne more biti primarna, saj ovira možnost kasnejše izročitve. Glede prošnje BiH, o kateri je bilo odločeno s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu I Kpd 23659/2013 z dne 10. 6. 2013, z ozirom na dejstvo, da izročitev ni bila realizirana, meni, da je potrebno citirani sklep obravnavati enakovredno z ostalima mednarodnima instrumentoma, ter o njem odločiti na podlagi kriterijev, primeroma navedenih v 17. členu Evropske konvencije o izročitvi. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter s pritožbo izpodbijani sklep spremeni tako, da se zahtevana oseba preda ZR Nemčiji na podlagi razpisanega evropskega naloga za prijetje in predajo ter poda soglasje za kasnejšo izročitev imenovanega BiH za kazenski pregon za kaznivi dejanji goljufije.

3. Obdolženčev zagovornik, odvetnik Renato Dukič, v odgovoru na pritožbo ne soglaša s pritožničinimi navedbami, ki pravnomočnemu sklepu Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 10. 6. 2013 odreka veljavnost in iz njega izhajajoče dejstvo, da gre že za razsojeno stvar (res iudicata). Obdolženec je bil sodišču vseskozi dosegljiv, zato je nerealizacijo sodne odločbe pripisati neaktivnosti državnih organov. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je zoper isto osebo, državljana BiH in Srbije, M. R. s sklepom senata Okrožnega sodišča v Kopru z dne 13. 2. 2017 odločeno, da so izpolnjeni pogoji tako za njegovo predajo ZR Nemčiji (Državno tožilstvo v Münchnu je 22. 5. 2015 izdalo evropski nalog za prijetje in predajo 256 JS 203963/03 zaradi kaznivega dejanja ropa z izsiljevanjem po prvem odstavku 253. člena KZ Nemčije in drugih) kot za njegovo izročitev BiH (pravosodni organi BiH so 12. 1. 2016 zoper zahtevano osebo razpisali mednarodno tiralico 170K03128311 zaradi kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku 294. člena Kazenskega zakonika Federacije BiH). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa še izhaja, da je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novem mestu s sklepom I Kpd 23659/2013 z 10. 6. 2013 odločila, da so izpolnjeni pogoji za izročitev zahtevane osebe BiH in da so izpolnjeni pogoji za odložitev te izvršitve, dokler se kazenski postopki v Republiki Sloveniji (zadevi V K 16385/2011 in II K 52830/2012 Okrajnega sodišča v Ljubljani, zadeva I K 62649/2012 Okrajnega sodišča v Kopru in I K 35903/2012 Okrajnega sodišča v Celju) ne končajo, v primeru pravnomočnih sodb pa, dokler se kazenske sankcije ne izvršijo. Kazenski postopki, ki so bili podlaga za odložitev izročitve, so se pravnomočno končali, kljub temu pa izročitev ni bila izvršena, ker lokacija zahtevane osebe ni bila znana.

6. ZSKZDČEU-1 v prvem odstavku 32. člena določa, da v položaju, ko je zoper isto osebo pravnomočno odločeno, da se preda državi članici in izroči tretji državi o tem, ali se preda državi članici ali izroči tretji državi, odloči senat treh sodnikov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Pri odločanju ustrezno upošteva vse okoliščine primera, zlasti tiste iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (še posebno težo kaznivega dejanja, kraj storitve kaznivega dejanja, datume posameznih nalogov in dejstvo, ali so odrejeni zaradi izvedbe kazenskega postopka, ali zaradi izvršitve kazni zapora) in tiste, ki so določene z ustreznimi mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo. Po določbi 17. člena Evropske konvencije o izročitvi, ki je za podpisnice zavezujoča (na katero se sklicuje pritožnica), se v primeru, ko izročitev osebe zahteva več kot ena država med okoliščinami primera, ki jih pri svojem odločanju upošteva zaprošena država pogodbenica, poleg relativne resnosti in kraja zagrešitve kaznivih dejanj, datumov prošenj, državljanstva zahtevane osebe, upošteva tudi možnost za kasnejšo izročitev zahtevane osebe drugi državi.

7. Ob dejstvu, da je za kaznivo dejanje, kot izhaja iz prvostopenjskega sklepa, zaradi storitve katerega je predajo zahtevala ZR Nemčija, predpisana višja zaporna kazen kot za kaznivo dejanje, zaradi storitve katerega je izročitev zahtevala BiH, da obe državi zahtevata predajo oziroma izročitev za kaznivi dejanji, ki sta storjeni na njunem ozemlju, obe zaradi izvedbe kazenskega postopka, ter da je ZR Nemčija izdala evropski nalog za prijetje in predajo še preden je za izročitev zaprosila BiH, je senat Vrhovnega sodišča dal prednost Pogodbi med Republiko Slovenijo in BiH o izročitvi, ki Republiko Slovenijo obvezuje, ter dejstvu, da je bilo predhodni prošnji BiH za izročitev zahtevane osebe pravnomočno ugodeno s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu 10. 6. 2013, torej še preden je ZR Nemčija izdala nalog za prijetje in predajo zahtevane osebe.

8. Določba drugega odstavka 31. člena ZSKZDČEU-1 primeroma navaja okoliščine, ki jih sodišče upošteva pri odločitvi o predaji osebe državi članici ali izročitvi tretji državi. K tem okoliščinam sodi tudi kriterij iz 17. člena Evropske konvencije o izročitvi, ki jo je Republika Slovenija ratificirala (Ur. l. RS-MP, št.22/94), da se upošteva možnosti za kasnejšo izročitev drugi državi. V BiH velja prepoved izročanja lastnih državljanov tretjim državam. Zakon o mednarodni pravni pomoči v kazenskih zadevah (Zakon o međunarodnoj pravnoj pomoči u krivičnim stvarima, Službeni glasnik BiH, br. 53/09 z dne 15. 6. 2009) namreč v a) točki 34. člena kot enega od kumulativno predpisanih pogojev za izročitev zahtevane osebe iz BiH v tretjo državo določa, da zahtevana oseba ni državljan BiH. Z izpodbijano odločitvijo, ko je torej sodišče dalo prednost BiH in ne ZR Nemčiji, in odločilo, da se zahtevana oseba, ki je državljan BiH izroči tej državi, je glede na prepoved izročanja lastnih državljanov, ki velja v BiH, drugi državi onemogočilo uspešno izvedbo kazenskega postopka zoper zahtevano osebo. Celovita presoja okoliščin, ki so primeroma navedene v tretjem odstavku 32. člena v zvezi z drugim odstavkom 31. člena ZSKZDČEU-1 ter tudi v 17. členu Evropske konvencije o izročitvi, po presoji pritožbenega senata pokaže, da je treba dati prednost ZR Nemčiji in odločiti, da se zahtevana oseba preda tej državi. S takšno odločitvijo BiH ni odvzeta možnost zahtevati izročitev zahtevane osebe za izvedbo kazenskega postopka od ZR Nemčije.

9. Dejstvo, da je bilo predhodni prošnji BiH za izročitev M. R. že pravnomočno ugodeno s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu z 10. 6. 2013, ki ga ni bilo mogoče realizirati, na drugačno odločitev ne more imeti vpliva. Po pravnomočnosti navedenega sklepa so se namreč pojavila nova dejstva ter nove ključne okoliščine (konkurenca mednarodne tiralice in evropskega naloga za prijetje in predajo), zaradi katerih izročitev zahtevane osebe, ki je bila odobrena v letu 2013, ne more biti ovira za novo odločanje; odobreno odločitev pa je treba šteti kot enakovredno obstoječima instrumentoma, torej mednarodni tiralici, ki jo je BiH izdala v letu 2016 ter evropskemu nalogu za prijetje in predajo ZR Nemčije.

10. Glede na navedeno je pritožbeni senat Vrhovnega sodišča pritožbi okrožne državne tožilke ugodil in izpodbijani sklep na podlagi 402. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZSKZDČEU-1 spremenil tako, da se zahtevana oseba izroči ZR Nemčiji.