Jedro

V čl. 58 ZTLR določeno prenehanje stvarne služnosti zaradi upiranja lastnika služne stvari in triletnega neizvrševanja te pravice pomeni prenehanje služnosti po zakonu. Sodišče se lahko samo opre na ta pravni temelj, čeprav se za neobstoj služnosti zatrjuje druga pravna podlaga.

Izrek

Pritožbi se ugodi sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (tč. 1., 2 in 4 izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo primarni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi se ugotovilo, da ne obstoji služnostna pravica hoje in vožnje po tožničini parceli št. 367/41 v k.o. V. v korist tožničinih parcel št. 200, 353 in 361 iste k.o., zavrnilo pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi se ta služnostna pravica, v kolikor bi obstajala, ukinila. Pod točko 3 izreka odločbe je zavrglo tožbo glede tistega dela, v kolikor se oba zahtevka nanašata na parcelo št. 367/42 k.o. V. To je hiša tožeče stranke in ne zemljišče, preko katerega bi potekala pot, zato za tožbo ni pravnega interesa. Obenem je naložilo tožeči stranki, da povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 12.600,00 SIT.

Proti tistemu delu prvostopne odločbe, v katerem je sodišče prve stopnje s sklepom zavrglo tožbo, v kolikor se nanaša na parcelno št. 367/42 k.o. V., ni bilo pritožbe. Zato je ta del izpodbijane odločbe postal pravnomočen.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je nesmiselna trditev v obrazložitv sodbe, da je pot obstajala od prve svetovne vojne in da naj bi po njej vozili z volovsko vprego. Ob ogledu je bilo ugotovljeno, da je pot široka le 1 m in torej po njej ni bilo mogoče voziti. Sicer pa je to le še stezica. Brez posebne obrazložitve sodišče enim pričam verjame in drugim ne. Nesmiselna je ugotovitev, da ni druge poti, saj je tožnica ob ogledu pokazala, da lahko toženka vozi in hodi na svojo parcelo skoraj v celoti po javni poti. Tudi če je služnost po sporni poti obstajala, se mora zato ukiniti. Sicer pa se sodišče s podrejenim zahtevkom sploh ni ukvarjalo. Pritožbeno sodišče naj zato izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

O dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, v kolikor se nanašajo na vožnje in hojo v korist parcelnih številk 200 in 353 (hiša in dvorišče) last tožene stranke, pritožbeno sodišče nima pomislekov.

Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje ob ogledu na kraju samem in tudi iz skice, ki se nahaja v priloženem spisu, pa tudi iz samih navedb pravdnih strank, naj bi sporna služnostna pot imela dva kraka. Prvi krak te poti, ki vodi z javne poti preko zemljišča, last tožeče stranke (parc. št. 367/41), vodi do domačije tožene stranke (hiša parc. št. 200 in dvorišče parc. št. 353 iste k.o.), drugi krak pa vodi mimo kamnite škarpe, prav tako po zemljišču tožeče stranke parc. št. 367/41 do parcele št. 361, ki je zajeta v tožbenem zahtevku in ki je last tožene stranke. Kot rečeno, so ugotovitve sodišča prve stopnje glede hoje in vožnje k hiši tožene stranke prepričljive in dokazna ocena pravilna, vendar pa je bilo iz razlogov smotrnosti treba razveljaviti tudi ta del prvostopne odločbe, da bo lahko sodišče prve stopnje o celotnem zahtevku hkrati odločilo. O pravilnosti odločitve glede drugega kraka sporne poti, torej tistega, ki pelje do gospodujočega zemljišča parc. št. 361 k.o. V., ima namreč pritožbeno sodišče resne pomisleke.

Kot določa člen 58 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, stvarna služnost preneha, če se lastnik služne stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje. Toženka je zaslišana kot stranka sama izpovedala (list 20), da je tožeča stranka na sporni poti že leta 1990 zgradila greznico in da odtlej tam ni več mogoče voziti. To ni bilo mogoče že kako leto pred tem, ko je tja nametala zemljo, vendar po prejšnjem dovoljenju toženkine pravne prednice, na njeno opozorilo, da naj zemljo odstrani, pa tega ni hotela storiti, marveč je celo zgradila greznico na poti. Toženka še izpove, da je njena pravna prednica že ob zgraditvi greznice uvidela, da tožeča stranka ovir ne bo odstranila. Kljub temu pa tožena stranka ni ničesar pokrenila, vse doslej ne, da bi se ta krak poti usposobil za vožnjo.

Res je bila v letu 1991 vložena tožba zaradi motenja posesti, ki pa se je nanašala na zabite količke, ki so ovirali vožnjo k toženkini hiši. Z njihovo odstranitvijo pa prevoz po drugem kraku poti še vedno ni bil mogoč. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z navedeno možnostjo prenehanja stvarne služnosti po drugem kraku sporne poti, češ da tožeča stranka ni uveljavljala tega temelja prenehanja. Vendar pa iz besedila citiranega člena ZTLR izhaja, da služnost na opisani način preneha po samem zakonu. Zavzeti je torej treba stališče, ali gre za takoimenovano usucapio libertatis po čl. 58/1 ZTLR, pri čemer je treba ugotoviti, ali se je lastnik služne stvari uprl njenemu izvrševanju in lastnik gospodujoče stvari svoje pravice tri leta zaporedoma ni izvrševal. V kolikor bo sodišče ugotovilo, da gre za navedeno prenehanje služnosti, pa bo treba glede gospodujoče parcele št. 361 ugoditi primarnemu zahtevku. Glede te parcele bi potem ne bilo treba več odločati o sekundarnem zahtevku, to je o ukinitvi služnosti.

V kolikor bo sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek (ali del tega zahtevka), bo potrebno ponovno odločati o podrejenem tožbenem zahtevku (ali delu le-tega), saj je glede tega tožbenega zahtevka dejansko stanje nedvomno premalo razčiščeno in je sodišče ta zahtevek preuranjeno zavrnilo. Iz že citirane skice kakor tudi iz ogleda na kraju samem ni razvidno, kako je oblikovan teren med hišo tožeče stranke parc. št. 200 in pa javno potjo, ki poteka v bližini te hiše. Iz skice je razvidno, da vmes obstoja žična ograja, last tožene stranke, ni pa razvidno, ali gre za kakšen hribovit teren, zaradi katerega ne bi mogla tožena stranka pripeljati od svoje hiše naravnost na javno pot in zakaj vozi na to pot preko zemljišča tožeče stranke. Že citirani člen 58 ZTLR v 2. odstavku določa, da lastnik služne stvari lahko zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari ali če preneha drug razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Sodišče prve stopnje odpravi sekundarni zahtevek z obrazložitvijo, da tožnica ni dokazala spremenjenih razmer in da jih tudi ne zatrjuje. Vendar pa v tej zadevi ni ugotovljeno, zakaj je sploh nastala potreba po služnostni poti, zato tudi ni mogoče ugotoviti, ali so razmere spremenjene ali ne. Vendar pa zakon jasno določa, da lastnik lahko zahteva prenehanje služnosti, če ta postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s tem vprašanjem, vendar pa že iz določila člena 50/1 ZTLR izhaja, da se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar in nadalje, izhajajoč iz citiranega zakonskega določila načelo, da je treba služnosti, če je le mogoče, utesnjevati. Kot rečeno, pa iz doslej ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče povzeti odgovorov na tu zastavljena vprašanja o obstoju pogojev za ukinitev služnosti, ki jo zahteva tožeča stranka v podrejenem tožbenem zahtevku. V skladu z določilom člena 370 ZPP je bilo zato treba izpodbijano sodbo razveljaviti, da bo sodišče prve stopnje z dopolnitvijo ugotovitev dejanskega stanja, morda s ponovnim ogledom, po potrebi z izvedencem ustrezne stroke in ponovnim zaslišanjem pravdnih strank, moglo v zadevi pravilno odločiti.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili prijavljeni.