Jedro

Tožnik, ki je v socialnem sporu izpodbijal začasno odločbo o odmeri pokojnine, odločba, ki je to odločbo nadomestila, pa je postala dokončna in pravnomočna, nima več pravnega interesa za postopek v zvezi z začasno odločbo. Svojega pravnega položaja namreč zaradi že pravnomočno odmerjene pokojnine ne more več izboljšati.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 30. 6. 2009 in št. ... z dne 17. 3. 2009 ter da se tožniku prizna starostna pokojnina v višjem znesku.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. Ne strinja se z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Meni, da če bi bilo razsojeno po pravici, bi bila sodba njemu v korist. Tožnik opisuje delo, ki ga je opravljal do upokojitve. Pri tem meni, da ni kriv, če delodajalec ni spoštoval zakona. Njemu so denarna sredstva trgali od plače, zakaj pa ta denarna sredstva niso bila nakazana na pravi račun, pa so krive državne inštitucije. Včasih je zaslužil tudi 1.200,00 EUR, povprečno pa 1.000,00 EUR. Od tega bi bilo potrebno upoštevati 79 % za odmero pokojnine.

Pritožba ni dovoljena.

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih interesov, če tudi s pritožbo kot pravnim sredstvom, mora za to imeti pravni interes. To pomeni, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Kadar pritožnik svojega pravnega položaja, tudi če bi s pritožbo uspel, ne more več izboljšati, pravni interes za pritožbo ni podan (tako izhaja tudi iz sodne prakse kot npr.: sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 446/2008 z dne 7. 9. 2010 glede pravnega interesa za vložitev revizije, kot tudi sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, Psp 503/2010 z dne 27. 1. 2011 glede pravnega interesa za vložitev pritožbe.

V predmetni zadevi je tožnik izpodbijal drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 30. 6. 2009, s katero je bila njegova pritožba, vložena zoper začasno odločbo, opr. št. ... z dne 17. 3. 2009 zavrnjena. Z začasno odločbo je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 550,39 EUR na mesec od 3. 3. 2009 dalje.

Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl.) v 1. odstavku 221. člena določa, da če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, se izda taka odločba na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda. V taki odločbi mora biti izrecno navedeno, da je začasna. V 3. odstavku istega člena pa je določeno, da se z odločbo, ki se izda o glavni stvari po končanem postopku, razveljavi začasna odločba, ki je bila izdana med postopkom. Tožnik je zoper začasno odločbo vložil tožbo, ker naj bi mu bila pokojnina nepravilno odmerjena. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je toženec z novo odločbo odločil o glavni stvari. Tako je dne 12. 8. 2009 pod opr. št. ... izdal odločbo, s katero je odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 550,39 EUR na mesec od 3. 3. 2009 dalje. S to odločbo je nadomestil začasno odločbo št. ... z dne 17. 3. 2009 ter odločil, da se že izplačani zneski pokojnine poračunajo. Zoper omenjeno odločbo je tožnik vložil pritožbo. Toženec je o vloženi pritožbi odločil z odločbo št. ... z dne 17. 9. 2009. Pritožbo je zavrnil ter v reviziji prvostopenjsko odločbo z dne 12. 8. 2009 potrdil. Gre za dokončno odločbo toženca, zoper katero tožnik ni zahteval sodnega varstva. Navedeno je razvidno tudi iz zapisnika z glavne obravnave z dne 22. 11. 2010, ko je toženec opozoril, da je bila izdana dokončna odločba o odmeri pokojnine in sicer prvostopna dne 12. 8. 2009 ter drugostopna dne 17. 9. 2009. Tožnik pa je izrecno izjavil, da zoper dokončno odločbo z dne 17. 9. 2009 ni vložil tožbe. Z navedeno odločbo je bila torej tožniku dokončno odmerjena višina starostne pokojnine. Tožnik je pravni interes v tem socialnem sporu izkazoval do izdaje navedene dokončne odločbe toženca z dne 17. 9. 2009, od pravnomočnosti te odločbe dalje pa si svojega pravnega položaja v tem sporu ne more več izboljšati in torej ne izkazuje več pravnega interesa za vlaganje pravnih sredstev, torej tudi ne za predmetno pritožbo.

Ker morebitna ugoditev pritožbi in posledično odprava izpodbijanih odločb toženca (nenazadnje je bila začasna odločba z dne 17. 3. 2009 že nadomeščena z odločbo z dne 12. 8. 2009) v tem sporu ne bi v ničemer vplivala na izboljšanje pravnega položaja tožnika, ni več podlage za presojo zakonitosti izpodbijane sodbe v pritožbenem postopku. Pritožbo, za katero tožnik nima več izkazanega pravnega interesa, je bilo zato potrebno v skladu s 4. odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 1. odstavkom 343. člena ZPP in 366. člena ZPP, zavreči.