Jedro

Po ZPIZ-2 ni možen izvzem iz zavarovanja, kot je to omogočal 19. člen ZPIZ-1, ko so osebe, vključene v zavarovanje v tujini, lahko pri ministru za delo predlagale izvzem iz zavarovanja, če je tako določala mednarodna pogodba. Bistveno v tej zadevi je, da je bil tožnik v spornem obdobju vpisan v Poslovni register Slovenije in da je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. Obvezno zavarovanje je vezano izključno le na pravni položaj in s tem status, ne pa na poslovanje in obseg dohodkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 13. 5. 2020 in prvostopenjska odločba tožene stranke št. ... z dne 21. 2. 2020 v 2. točki izreka in da se ugotovi, da tožeča stranka za obdobje od 21. 4. 2016 do 7. 5. 2016 in za obdobje od 1. 6. 2017 do 6. 9. 2019 iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti nima lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja (I. točka izreka). S sklepom pa je tožbo v delu, da se tožeči stranki odpišejo prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od 21. 4. 2016 do 7. 5. 2016 in za obdobje od 1. 6. 2017 do 6. 9. 2019, zavrglo (II. točka izreka). Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zaradi prekrivanja obdobij obveznih socialnih zavarovanj oškodovan, saj so bili polno plačani prispevki iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Srbiji iz naslova delovnega razmerja, polno plačilo obveznih prispevkov pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa je terjal tudi FURS iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti in iz naslova zaposlitve v Republiki Sloveniji. Po njegovem je jasno, da tožnik v dveh različnih državah ni mogel biti istočasno v delovnem razmerju s polnim delovnim časom ter da dela pri obeh delodajalcih po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi dejansko ni mogel opravljati, niti ni podlage, da bi se za obdobje, ko je bil v rednem delovnem razmerju v Republiki Srbiji, plačeval prispevke iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Meni, da je sodišče z neizvedbo predlaganih dokazov storilo bistveno kršitev določb postopka, ki vplivajo na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. V kolikor bi sodišče raziskalo dejansko stanje, bi ugotovilo, zakaj je dejansko ostal tožnikov status samostojnega podjetnika neurejen. 22. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju statusa zavarovanca ne veže samo na formalni vpis v poslovni register, temveč dopušča možnost vpisa tudi po dejanskem opravljanju poslovne dejavnosti. Pri njem je evidentno, da se je dejavnost začela izvajati ravno zaradi sklenitve pogodbe z dne 4. 11. 2016, ki pa je bila razvezana. Z razvezo pogodbe se je dejavnost prenehala opravljati, zaradi česar so bili izpolnjeni pogoji, da tožnik v obvezno zavarovanje ni več vključen. Nesporno pa so bili izpolnjeni pogoji, da v Sloveniji ni več vključen v obvezno zavarovanje, ko se je v le-to vključil v Srbiji. Po 2. členu Pravilnika o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti je dejavnost pridobitna, če se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička ali da zavezanec z njenim opravljanjem konkurira na trgu z drugimi osebami. V spornem obdobju tožnik nobenega od pogojev ni izpolnjeval, saj kakršnekoli pridobitne dejavnosti dejansko ni opravljal in zadnjih cca. 2 do 3 leta pred dejanskim zaprtjem s. p. ni imel izkazanih nikakršnih poslovnih dogodkov iz naslova opravljanja dejavnosti. Tožnik je namreč kot s. p. v Sloveniji posloval izključno zaradi uresničevanja obveznosti iz pogodbe za športnega direktorja z dne 4. 11. 2016, ki je bila razvezana z dnem 29. 3. 2017. Ker je tožnik tuj državljan, mu je vse v zvezi s poslovanjem urejalo računovodstvo A. in ni vedel, da mora s. p. zapreti. Zgolj zaradi formalnega obstoja statusa s. p. FURS od njega terja plačilo vseh prispevkov iz socialnih zavarovanj, čeprav pravic iz teh prispevkov ne bo mogel koristiti v eni in v drugi državi za isto obdobje. Glede na obstoječe delovno razmerje za polni delovni čas je jasno, da tožnik istočasno s. p.-ja v Sloveniji niti ne bi mogel oziroma ne bi smel imeti odprtega. Enako velja, da glede na veljavne delovnopravne predpise zaposlitev pri dveh delodajalcih v polnem delovnem času ni dopustna. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje in s sklicevanjem na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 351/2018. Sklicuje se na 6. člen Sporazuma o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Srbijo in na to, da bi mu v konkretnem primeru za sporno obdobje toženec v upravnem postopku moral priznati obstoj obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri srbskem nosilcu zavarovanja, kjer so tudi bili plačevani prispevki za socialno zavarovanje ter tožnika na tej podlagi že po uradni dolžnosti izvzeti iz obveznega zavarovanja v Sloveniji. Enako napačno sodišče pojmuje tudi 7., 8. in 10. člen Sporazuma. Tožnik sicer ni bil zavarovan na isti podlagi, ker je Republiki Srbiji bil zavarovan kot delavec v delovnem razmerju, v Republiki Sloveniji pa iz naslova s. p.- ja, vendar gre za plačilo povsem enakih prispevkov iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sodišče se napačno sklicuje na Sporazum, saj ne obstoji nobena materialnopravna podlaga, ki bi opravičevala dvojno obvezno zavarovanje v istem obdobju. Opozarja na sodno prakso, iz katere jasno izhaja, da je bilo dvojno obvezno zavarovanje mogoče le do Sporazuma med Slovenijo in Srbijo. Ne strinja se tudi s sklepom o zavrženju, ker bi sodišče zahtevo lahko zavrnilo, ne pa zavrglo. Vztraja, da je sodba opremljena z absolutno bistveno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP), sodišče pa je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ki vplivajo na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, ker ni ugotavljalo dejanskega stanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V odgovoru na pritožbo toženec nasprotuje pritožbenim navedbam in izpostavlja, da preverjanje dejanskega stanja v smeri formalne neurejenosti njegovega statusa samostojnega podjetnika za konkretni primer ni relevantno. Razlog, zaradi katerega tožnik svojega statusa ni uredil, uskladil oziroma zaprl samostojne dejavnosti, za zadevo ni pravno pomemben. Tožnik je imel registrirano samostojno dejavnost v Republiki Sloveniji, zaradi česar je na podlagi samega zakona nastalo zavarovalno razmerje na tej osnovi. Ker pravne podlage za izvzem iz zavarovanja ne ureja niti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) niti Sporazum, je odločitev sodišča in predhodno tudi toženca, pravilna. Predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb ZPP.

7. Sodba nima formalnih pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje pritožba. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je navedlo vse razloge, zaradi katerih je svojo odločitev oprlo na materialno podlago, ki jo je pred tem uporabil toženec. Prav tako je utemeljilo razloge, iz katerih izhaja pravilnost izpodbijanih odločb. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo in ni ugotovilo očitanih kršitev. V konkretnem primeru tudi ni prišlo do uveljavljane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj razlogi, zakaj je ostal tožnikov status samostojnega podjetnika neurejen, za rešitev pritožbene zadeve niso relevantni in dejanskega stanja v tej smeri pred sodiščem prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati.

8. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi v skladu z 81. členom v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 13. 5. 2020, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo iste opr. št. z dne 21. 2. 2020. S slednjo odločbo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri A. d. o. o. na podlagi 14. člena ZPIZ-2 zaradi stornacije obdobja zavarovanja od 1. 6. 2015 do 25. 1. 2016 (1. točka izreka). Zavrnil pa je tudi zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti na podlagi 15. člena ZPIZ-2 zaradi stornacije obdobja zavarovanja od 9. 2. 2016 do 7. 5. 2016 in od 9. 12. 2016 do 6. 9. 2019 (2. točka izreka).

9. V zadevi je ostalo sporno samo še obvezno zavarovanje tožnika v Republiki Sloveniji iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti v obdobju od 21. 4. 2016 do 7. 5. 2016 in od 1. 6. 2017 do 6. 9. 2019. 10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik dne 7. 2. 2020 pri tožencu vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca za obdobje od 1. 6. 2015 do 6. 9. 2019, iz naslova opravljanja delovnega razmerja pri A. d. o. o. oziroma iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti. V zahtevi je med drugim navedel, da je v obdobjih od 1. 6. 2015 do 30. 9. 2015, od 21. 4. 2016 do 7. 5. 2016 in od 1. 6. 2017 do 6. 9. 2019, pomotoma prišlo do istočasne prijave v obvezno zavarovanje tako v Sloveniji kot v Srbiji ter da se ga naj za navedena obdobja ne vodi več v evidenci obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, saj tudi prispevki za ta obdobja niso poravnani.

11. Iz podatkov matične evidence zavarovancev Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije izhaja, da je bil tožnik obvezno zavarovan v Sloveniji v obdobju od 9. 2. 2016 do 7. 5. 2016 in v obdobju od 9. 12. 2016 do 6. 9. 2019 po podlagi 5, to je iz naslova samostojnega opravljanja dejavnosti, obakrat pod imenom B. s. p. s sedežem v C. Da je imel tožnik v navedenih obdobjih registrirano omenjeno dejavnost, izhaja tudi iz izpiska Poslovnega registra Slovenije z dne 5. 1. 2022 (priloga C2).

12. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je ZPIZ-2, Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami, v nadaljevanju: ZMEPIZ-1) ter v bilateralni pogodbi med Slovenijo in Srbijo (Ur. l. RS, št. 30/2010, v nadaljevanju: BRSSZ). Po 6. členu ZPIZ-2 so v obvezno zavarovanje vključene fizične osebe ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa zakon ali mednarodna pogodba (prvi odstavek), zavarovalno razmerje pa nastane na podlagi zakona (ex lege) z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje (drugi odstavek). Glede na 22. člen ZPIZ-2 obvezno zavarovanje oseb iz 15. člena ZPIZ‑2, torej oseb, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo pridobitno ali drugo dovoljeno dejavnost, traja od dneva vpisa v poslovni register ali v drug register oziroma evidenco, ki je predpisana za določeno dejavnost, ali od dne izdaje dovoljenja za opravljanje samostojne dejavnosti do dneva izbrisa iz registra oziroma evidence.

13. Citirane določbe ZPIZ-2 so logična izpeljava načela obveznega zavarovanja za primer starosti, invalidnosti in smrti. Po ZPIZ-2 ni možen izvzem iz zavarovanja, kot je to omogočal 19. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1), ko so osebe, vključene v zavarovanje v tujini, lahko pri ministru za delo predlagale izvzem iz zavarovanja, če je tako določala mednarodna pogodba.

14. Bistveno v tej zadevi je, da je bil tožnik v spornem obdobju vpisan v Poslovni register Slovenije in da je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. Obvezno zavarovanje je vezano izključno le na pravni položaj in s tem status, ne pa na poslovanje in obseg dohodkov. Sodišče prve stopnje je skladno z drugim odstavkom 22. člena ZPIZ-2 ugotovilo, da ima tožnik, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravlja pridobitno dejavnost (prvi odstavek 15. člena ZPIZ-2) status zavarovanca od dneva vpisa v Poslovni register Slovenije do njenega izbrisa.

15. Zmotno je sklicevanje pritožbe na možnost izvzema iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji na podlagi 6. člena BRSSZ. Prvi odstavek 6. člena BRSSZ določa, da če ima opravljanje dejavnosti, na podlagi katere se pridobiva dohodek, ali obvezno zavarovanje po pravnih predpisih ene pogodbenice pravni učinek na določene dajatve iz socialnega zavarovanja, ima taka dejavnost ali obvezno zavarovanje enak pravni učinek v drugi pogodbenici. Kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, navedeni člen govori o izenačenosti pravnih dejstev in določa, da če ima opravljanje pridobitne dejavnosti ali neko obvezno zavarovanje po zakonodaji ene pogodbenice pravni učinek na določene dajatve iz socialnega zavarovanja, ima taka dejavnost enako obveznost zavarovanja, enak učinek v drugi pogodbenici. Gre za določbo, ki se uporabi v primeru določenih dajatev iz socialnega zavarovanja in ne velja za primer, kot je obravnavani.

16. V 7. členu BRSSZ, je izrecno določeno, da se za obvezno zavarovanje zaposlenih oseb in oseb, ki opravljajo samostojno dejavnost, uporabljajo pravni predpisi pogodbenice, v kateri se opravlja delo ali samostojna dejavnost, če v 8. ali 9. členu tega sporazuma ni določeno drugače. V drugem odstavku 8. člena BRSSZ je določeno, da osebe, ki opravljajo samostojno dejavnost v eni pogodbenici in gredo v drugo pogodbenico, da bi v krajšem obdobju opravljale takšno dejavnost, ostanejo zavarovane po pravnih predpisih prve pogodbenice, če njihovo bivanje v drugi pogodbenici ni daljše od 12 mesecev. Če navedena dejavnost traja več kakor 12 mesecev, se uporaba pravnih predpisov prve pogodbenice s soglasjem pristojnega organa pogodbenice, v kateri se dejavnost opravlja, lahko izjemoma podaljša za največ 12 mesecev. Nadalje pa je v 10. členu BRSSZ določeno, da se na skupno zahtevo zaposlenega in njegovega delodajalca ali osebe, ki opravlja samostojno dejavnost, lahko pristojni organi obeh pogodbenic dogovorijo o izjemah od uporabe določb od 7. do 9. člena tega sporazuma, vendar morajo pri tem upoštevati vrsto in okoliščine zaposlitve.

17. Navedeno pomeni, da se citirana določba 8. člena BRSSZ nanaša na zavarovanje oziroma podaljšanje zavarovanja po pravnih predpisih prve pogodbenice, v tem primeru Slovenije, v času opravljanja enake dejavnosti v drugi pogodbenici, ki ni daljša od 12 mesecev oziroma se zavarovanje podaljša za največ 12 mesecev. Tega, da bi tožnik v Srbiji opravljal enako dejavnost, kot v Republiki Sloveniji tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni zatrjeval, niti dokazoval, ampak se enako v pritožbi sklicuje zgolj na to, da je v Srbiji zavarovan na temelju delovnega razmerja. Torej ne na isti podlagi, kot je v Sloveniji ex lege vključen v zavarovanje iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti.

18. V 10. členu BRSSZ sta se državi sporazumeli, da se lahko na skupno zahtevo zaposlenega in njegovega delodajalca ali osebe, ki opravlja samostojno dejavnost pristojni organi obeh držav dogovorijo o odstopu od 7. do 9. člena sporazuma, vendar morajo upoštevati vrsto in okoliščine zaposlitve. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje iz listin sodnega in upravnega spisa ne izhaja, da bi tožnik sploh poskušal sprožiti postopek skladno z določbo 10. člena BRSSZ, torej v zvezi z dogovorom o izjemah od uporabe določb od 7. do 9. člena tega sporazuma.

19. Glede na navedeno in ker pravne podlage za izvzem iz zavarovanja ne ureja ZPIZ‑2 niti Sporazum, ki prav tako ne daje podlage za to, da bi se tožnik bil dolžan vključiti v zavarovanje zgolj v Republiki Srbiji, je sodišče prve stopnje pravilno v skladu z določbo 22. člena ZPIZ-2 in določb BRSSZ tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo in na podlagi 81. člena ZDSS-1 izpodbijani odločbi štelo za pravilni in zakoniti.

20. S sklepom je sodišče prve stopnje tudi pravilno tožbo v delu, ki se nanaša na odpis prispevkov iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v spornem obdobju zaradi neizpolnjene procesne predpostavke, zavrglo. Obseg socialnega spora je namreč določen z odločitvijo v upravnem postopku. V obravnavanem primeru v predsodnem postopku z izpodbijanima odločbama o odpisu prispevkov iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v spornem obdobju ni bilo odločeno in odpis prispevkov ni bil predmet upravnega postopka.

21. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.