Jedro

V primeru nepremičnine, ki je vpisana v zemljiško knjigo, je manj verjetna pravica tistega, ki zatrjuje drugačno stanje, kot ga izkazuje zemljiška knjiga. Zemljiška knjiga je uradna evidenca nepremičnin, zato je pritožnica tista, ki bo s pomočjo pravdnega postopka morala doseči spremembo zemljiškoknjižnih podatkov tako, da bodo skladni z dejanskim lastništvom, ki ga zatrjuje. Po naravi stvari to lahko stori le ona, ker ima samo ona interes za spremembo zemljiškoknjižnih podatkov in ker negativnih dejstev (da zapustnik ni lastnik) sodediči ne morejo dokazovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je dedinja A.K. napotena na pravdo zaradi ugotovitve, da v zapuščino ne sodi ½ solastninski delež parc. št. 80/12 in 80/13 k.o. K. ter ½ zapustniku do 1/18 lastnih parc. št. 330 in 331 k.o. Š..

Iz vseh treh, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov, se pritožuje dedinja A.K.. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pojasnjuje, da je vdova po zapustniku in da je premoženje, ki se deklarira kot zapuščina, dejansko njeno in zapustnikovo skupno premoženje. Soglaša, da je iz podatkov vl. št. 258 k.o. K. in 709 k.o. K. razvidno, da je te nepremičnine zapustnik podedoval. Kljub temu gre za skupno premoženje, kajti prispevala je sredstva in delo, da je zapustnik sodediče izplačal. Opozarja na zakonsko domnevo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Meni, da je neutemeljeno napotena na pravdo.

Dedinja H.P. je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje prvostopenjskemu sodišču in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Med dediči je sporno, katero premoženje sodi v zapuščino. Napotitev na pravdo je z zakonom predviden način reševanja spora o obsegu zapuščine. Sporna dejstva se ne ugotavljajo v zapuščinskem, ampak v pravdnem postopku (1. točka 212. čl. Zakona o dedovanju). Kolikor pritožba meri na to, da bi vprašanje obsega zapuščine moralo rešiti zapuščinsko sodišče sámo, brez razreševanja spornih dejstev v pravdi, ji ni mogoče pritrditi.

Zapuščinsko sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (1. odstavek 213. čl. Zakona o dedovanju). V primeru nepremičnine, ki je vpisana v zemljiško knjigo, je vedno manj verjetna pravica tistega, ki zatrjuje drugačno stanje, kot ga izkazuje zemljiška knjiga. Zemljiška knjiga je uradna evidenca nepremičnin, zato je pritožnica tista, ki bo s pomočjo pravdnega postopka morala doseči spremembo zemljiškoknjižnih podatkov tako, da bodo skladni z dejanskim lastništvom, ki ga zatrjuje. Po naravi stvari to lahko stori le ona, ker ima samo ona interes za spremembo zemljiškoknjižnih podatkov in ker negativnih dejstev (da zapustnik ni lastnik) sodediči ne morejo dokazovati. Vprašanje obsega zapuščine mora biti rešeno enako za vse dediče, zato bo na pravdo napotena dedinja tožbo morala uperiti tudi zoper sodediča, ki sta njen izločitveni zahtevek priznala že v zapuščinskem postopku.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožba zavrnjena in sklep sodišča prve stopnje potrjen (2. odstavek 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. Zakona o dedovanju).