Jedro

Tožnik pravilno opozarja, da pritožbeno sodišče odločitve o tem, zakaj ni moglo odločiti samo, ni prepričljivo obrazložilo. Navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbe o pogodbeni odškodninski odgovornosti namesto določb o nepogodbeni odškodninski odgovornosti, ne zadošča. Po 246. členu OZ se namreč za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe OZ o povrnitvi nepogodbene škode. Zato bi sodišče druge stopnje moralo utemeljiti, kateri ugovori toženke se nanašajo na tiste predpostavke odškodninske obveznosti, ki se pri pogodbenih tako razlikujejo od nepogodbenih, da pomembnih dejstev v zvezi s tem sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

Tudi ugotovitev sodišča druge stopnje o obstoju kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pri razlogih o odmeri pravične odškodnine sama po sebi ne zadošča za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik pravilno opozarja, da je iz tožbenega zahtevka razvidno, kolikšno odškodnino je zahteval za posamezno obliko škode. Ker je sodišče zahtevku v celoti ugodilo, je razvidno tudi, koliko mu je sodišče prve stopnje prisodilo. Sodišče druge stopnje pa ni utemeljilo, zakaj dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne zadoščajo za materialnopravni preizkus pravilnosti odločitve, da je za ugotovljeni obseg strahu in duševnih bolečin za zmanjšanje življenjske aktivnosti utemeljena prisoja denarne odškodnine in pravičnosti odmerjene odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Med pravdnima strankama je nesporno, da je imel tožnik pri toženi banki varčevalni račun, s katerega je delavec toženke odtujil 14.000 EUR. Toženka je nato tožniku znesek vrnila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je od sodišča zahteval, naj toženi stranki naloži plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi tega dogodka: iz naslova strahu je zahteval plačilo odškodnine v znesku 9.900 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 10.000 EUR (vloga z dne 12. 3. 2022, list. št. 415).

2. Sodišče prve stopnje je v odločbi z dne 1. 7. 2022 najprej ugotovilo, da je tožnik tožbeni zahtevek zvišal na 19.000 EUR (in ne na 19.900 EUR) in je s sklepom dovolilo spremembo tožbe. Pridobilo je mnenje izvedenca kliničnega psihologa in izvedenke psihiatrične stroke in ugotovilo, da je tožnik zaradi škodnega dogodka utrpel akutno stresno motnjo, ki je prešla v prilagoditveno motnjo, zaradi katere je bilo pri tožniku zmanjšano funkcioniranje na različnih področjih življenja. Na podlagi 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je tožbenemu zahtevku v višini 19.000 EUR v celoti ugodilo.

3. Tožnik se zoper odločbo sodišča prve stopnje ni pritožil, niti ni predlagal izdaje dopolnilne sodbe glede zneska 900 EUR. Če stranka predloga za izdajo dopolnilne sodbe ne poda, se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena.1

4. Zoper sodbo sodišča prve stopnje pa se je pritožila toženka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi je navedlo, da bi moralo sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka presojati na podlagi določb od 239. do 246. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in zato ni ugotovilo vseh pravno pomembnih dejstev v zvezi z obstojem predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti. Opozorilo je, da sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo odločitve glede ugotovljenega obsega posameznih oblik škode, niti ni utemeljilo odmere odškodnine za posamezne oblike škode. Ocenilo je, da bi, če bi v tako velikem obsegu dopolnjevalo dokazni postopek in dejanske ugotovitve, poseglo v ustavno pravico strank do pritožbenega preizkusa.

5. Zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje se je pritožil tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa potrebna dejstva in je odločitev pravilno oprlo na 147. člen OZ. Meni, da bi sodišče druge stopnje moralo pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi, pri čemer bi lahko uporabilo tudi drug predpis. Opozarja, da bi sodišče druge stopnje moralo uporabiti drugi odstavek 351. člena ali peto alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa prazna glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in glede zmotne uporabe materialnega prava. V vlogi z dne 12. 3. 2022 je po višini opredelil tožbeni zahtevek iz naslova strahu in iz naslova duševnih bolečin za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Ker je sodišče zahtevkoma v celoti ugodilo, je jasno, koliko je prisodilo za posamezno obliko škode, kar višjemu sodišču omogoča, da brez razveljavitve potrdi sodbo sodišča prve stopnje ali pa jo po višini spremeni, če ima za to tehtne razloge. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

6. Pritožba je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila. Opozarja, da toženec v pritožbi ne uveljavlja razlogov iz 357. a člena ZPP in naj jo Vrhovno sodišče zato zavrne kot neutemeljeno.

7. Pritožba je utemeljena.

8. ZPP v prvem odstavku 357.a členu določa, da je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje dovoljena pritožba. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklep sodišča druge stopnje pa sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

9. Tožnik v pritožbi res uveljavlja tudi razloge, zaradi katerih ni mogoče vložiti pritožbe zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje. Vendar pa v pritožbi navaja tudi, da bi sodišče druge stopnje moralo odločiti samo in da nasprotne odločitve ni dovolj obrazložilo, kar zadošča za vsebinsko obravnavo pritožbe po 357.a členu ZPP.

10. Sodišče druge stopnje sme po spremenjeni ureditvi pravdnega postopka (novela ZPP-E) le izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje, ob čemer razveljavitev ne sme povzročiti hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ker je razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje izjema, mora pritožbeno sodišče, če to stori, svojo odločitev tudi prepričljivo obrazložiti.

11. Tožnik pravilno opozarja, da pritožbeno sodišče odločitve o tem, zakaj ni moglo odločiti samo, ni prepričljivo obrazložilo. Navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbe o pogodbeni odškodninski odgovornosti namesto določb o nepogodbeni odškodninski odgovornosti, ne zadošča. Po 246. členu OZ se namreč za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe OZ o povrnitvi nepogodbene škode. Zato bi sodišče druge stopnje moralo utemeljiti, kateri ugovori toženke se nanašajo na tiste predpostavke odškodninske obveznosti, ki se pri pogodbenih tako razlikujejo od nepogodbenih, da pomembnih dejstev v zvezi s tem sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

12. Tudi ugotovitev sodišča druge stopnje o obstoju kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pri razlogih o odmeri pravične odškodnine sama po sebi ne zadošča za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik pravilno opozarja, da je iz tožbenega zahtevka razvidno, kolikšno odškodnino je zahteval za posamezno obliko škode. Ker je sodišče zahtevku v celoti ugodilo, je razvidno tudi, koliko mu je sodišče prve stopnje prisodilo. Sodišče druge stopnje pa ni utemeljilo, zakaj dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne zadoščajo za materialnopravni preizkus pravilnosti odločitve, da je za ugotovljeni obseg strahu in duševnih bolečin za zmanjšanje življenjske aktivnosti utemeljena prisoja denarne odškodnine in pravičnosti odmerjene odškodnine.

13. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da v izpodbijanem sklepu ni razlogov, ki bi sodišču druge stopnje preprečevali, da bi ugotovljeno procesno kršitev postopka samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) in opravilo materialnopravni preizkus odločitve. Vrhovno sodišče je tako na podlagi petega odstavka 357.a člena ZPP izpodbijani sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

14. Vrhovno sodišče je odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 365. člena ZPP).

1 Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v zadevah II Ips 177/2015 in II Ips 115/2017.