Jedro

Četudi tožnik v postavljenem roku še ni razpolagal s potrebnimi podatki in zato objektivno ni mogel dopolniti tožbe, bi mogel in moral še pred iztekom roka zaprositi za podaljšanje roka za dopolnitev tožbe.

Tožnik je tisti, ki je začel pravdo, zato se mora pravdati z ustrezno stopnjo skrbnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožnik mora toženkama povrniti 235,62 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka za dopolnitev tožbe zoper drugo toženko in mu naložilo, da toženkama povrne stroške postopka v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik in med drugim navaja, da je tožbo dopolnil v okviru subjektivnega 15-dnevnega in objektivnega 6-mesečnega roka. Rok za dopolnitev tožbe se je začel 26. 4. 2022, ko je tožnik prebolel covid. Tožnik je imel večje in pomembnejše obveznosti kot dopolnitev tožbe. Tožnik ni mogel preprečiti zamude niti 27. 2. 2022 niti marca ali aprila, ker vse do 3. 5. 2022 ni razpolagal s potrebnimi podatki. To, da je tožnik bil v oddaljeni vasi brez telefonskih povezav in interneta, je »nesporno (javno) dejstvo, ki mu nihče ne more nasprotovati.«

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba ne zanika bistvenih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so: tožnik se je še pred odhodom v Bosno seznanil s pozivnim sklepom, s katerim ga je sodišče prve stopnje pozvalo na dopolnitev tožbe, torej je vedel in mogel vedeti, da mora v 15-tih dneh tožbo dopolniti, sicer jo bo sodišče zavrglo (vse to je bilo navedeno v pozivnem sklepu). Da je pozivni sklep tožnik prejel še pred odhodom v Bosno, je povedal sam na zaslišanju, seznanjenost s pozivom sodišča pa še dodatno potrjuje dejstvo, da je tožnik še pred odhodom v Bosno na Upravno enoto Krško vložil zaprosilo za podatke o drugi toženki.

6. Navedeno pomeni, da je bil tožnik še pred odhodom v Bosno seznanjen s tem, da mora tožbo dopolniti, na kakšen način in v kakšnem roku, ter s pravno posledico nedopolnitve oziroma nepravočasne dopolnitve. Četudi tožnik v postavljenem roku še ni razpolagal s potrebnimi podatki in zato objektivno ni mogel dopolniti tožbe, pa bi mogel in moral še pred iztekom roka zaprositi za podaljšanje roka za dopolnitev tožbe (primerjaj tretji odstavek 110. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), česar pa ni storil, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. S tem bi ob ustrezni skrbnosti preprečil zamudo, pa je ni. Da bi za podaljšanje roka pravočasno zaprosil, tožnik niti v pritožbi ne trdi. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikova zamuda ni upravičena in da je zato predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljen.

7. Rok za dopolnitev tožbe ni začel teči 26. 4. 2022, kot zgrešeno in brez razumne argumentacije navaja pritožba, temveč z vročitvijo pozivnega sklepa dne 28. 1. 2022, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Obširne pritožbene navedbe, da v postavljenem 15-dnevnem roku tožnik še ni razpolagal s potrebnimi podatki, ker jih ni dobil od upravne enote, so nepomembne, saj, kot je bilo že pojasnjeno, bi tožnik mogel in moral sodišču sporočiti, da podatkov ne more dobiti, in pravočasno zaprositi za podaljšanje roka. Ker tožnik pred iztekom roka za dopolnitev tožbe ni zaprosil za podaljšanje roka, so nepomembne pritožbene navedbe, kako je iskal podatke na upravni enoti in kdaj jih je dobil. 8. Tožnik je tisti, ki je začel pravdo, zato se mora pravdati z ustrezno stopnjo skrbnosti. Četudi je res, da je moral tožnik odpotovati v Bosno zaradi materine poškodbe,1 pa ga to ne odvezuje ustrezne skrbnosti v pravdnem postopku. Četudi bi pritožnik zares takoj po obvestilu o materini poškodbi odpotoval v Bosno, bil pri njej in potem po njeni smrti urejal stvari v zvezi s pogrebom, je popolnoma jasno, da vsega tega ni mogel početi 24 ur na dan, zato bi si lahko našel čas za zaprosilo za podaljšanje roka ali pa pooblastitev odvetnika, kar je mogoče opraviti tudi s sodobnimi telekomunikacijskimi sredstvi na daljavo.

9. Pritožbene navedbe, da naj bi bil tožnik v oddaljeni vasi brez telefonskih povezav in interneta, so vsebinsko prazne (tožnik niti ne pove, kako se ta vas imenuje in kje leži), torej nedokazane in nikakor ne splošno znano dejstvo, kot povsem zgrešeno zatrjuje pritožba. Zgolj dodatno pritožbeno sodišče pripominja, da v številnih krajih, četudi nimajo stalne telefonske povezave, deluje mobilna telefonija. In celo, če bi bila vas res povsem telekomunikacijsko odrezana od sveta, bi tožnik lahko odpotoval v kak bližnji kraj, ki razpolaga s pošto, telefonom in internetom (pritožba omenja, da je bila mati v bolnišnici v A. in da se je tožnik tam dogovarjal z zdravniki).

10. Pritožbene navedbe, da naj bi sodišče poseglo v tožnikove »ustavne in zakonske (tudi elementarne) pravice,« so tako prazne in nekonkretizirane, da nanje niti ni mogoče odgovoriti, saj tožnik ne pove, v katere njegove pravice naj bi bilo poseženo.

11. Naposled so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo o stroških. Tožnik je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, pri katerem je narok načeloma obvezen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zato ga je sodišče bilo dolžno izvesti ne glede na to, da je tožnik predlagal, da sodišče naroka »lahko ne izvede.« Procesna dejanja niso v dispoziciji strank.

12. Neutemeljene so tudi navedbe, da se ne ve, kateri stranki mora povrniti stroške, saj sta toženki dve. Upniška solidarnost se ne domneva (406. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Denarna obveznost je deljiva, zato v primeru, kadar nastopa več strank, ki so upravičene do povrnitve stroškov, pa sodišče o razdelitvi stroškov ne določi nič posebnega (kot v tem primeru) velja, da je zavezanec dolžan upravičencem povrniti stroške po enakih delih (tretji odstavek 393. člena OZ). Neobrazložena in nejasna je pritožbena navedba, da »vrednost kilometra« znaša 0,37 EUR in ne 0,43 EUR, saj je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo (opomba št. 7), da se odvetnikom prizna kilometrina kot strošek prevoza na službenem potovanju v višini 30 % cene neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov, vendar največ 0,43 EUR za kilometer. Da bi liter 95-oktanskega bencina v spornem obdobju stal manj kot 1,43 EUR, tožnik ne zatrjuje in še manj dokazuje.

13. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani niti izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeni razlogi, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, toženca pa sta nanjo vsebinsko odgovorila, jima je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP), ki obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo zoper procesni sklep (350 odvetniških točk – tar. št. 22/2 Odvetniške tarife ali 210 EUR), zvišano za 10 % (7. člen Odvetniške tarife) zaradi zastopanja več strank (21 EUR) ter 2 % materialnih stroškov (4,62 EUR). Stroške mora povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).

1 Sodišče prve stopnje je izrazilo dvom, ali si je njegova mati res zlomila kolk in kdaj, saj tožnik v zvezi s tem ni predložil nikakršnih dokazil; ta dvom je upravičen, vendar za končno odločitev to dejstvo niti ni pomembno.