Jedro

Tožena stranka je na podlagi podatkov, ki jih je tožeča stranka navedla v svoji vlogi s prilogami, v skladu z določili ZPOP-1, razpisa in razpisne dokumentacije, pravilno ugotovila dejansko stanje, na katerem temeljijo ocene razpisnih meril.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Slovenski podjetniški sklad, Javni sklad Republike Slovenije za podjetništvo (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijanim sklepom odločil, da se vloga A. d.o.o. (v nadaljevanju tožeča stranka) podana na Javni razpis P2 za odobritev sofinanciranja (subvencije) zagona podjetij v subjektih inovativnega okolja v letu 2011, ne odobri. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je vlogo tožeče stranke ob upoštevanju meril za izbor ocenila komisija za dodelitev sredstev. Projekt tožeče stranke je na tej podlagi pridobil 55 do 100 možnih točk. Ob upoštevanju praga števila točk, nad katerim je odobreno sofinanciranje (75 ali več točk), in ocene števila točk, ki jih je tožeča stranka dosegla (55 točk), uprava tožene stranke, tožničine vloge ni odobrila.

V nadaljevanju tožeči stranki pojasnjuje 5 kvantitativnih meril določenih v razpisni dokumentaciji in navaja podatke na podlagi katerih ji je pri merilu 1. Inovativnost dodelila 10 točk, pri merilu 2. Sodelovanje vsaj z eno institucijo znanja pri razvoju inovativnih izdelkov – storitev 0 točk, pri merilu 3. Faza oz. stopnja izdelkov/storitev v podjetju 20 točk, pri merilu 4. Tržna naravnanost in potencialni trg v povezavi s projektom 25 točk in pri merilu 5. Reference in zaposlenost lastnikov v podjetju 0 točk. Ker je projekt tožeče stranke po kvantitativnih merilih prejel manj kot 60 točk, je bilo mnenje negativno in ni šel v nadaljnje ocenjevanje po kvalitativnih merilih.

Tožeča stranka, ki se z izpodbijanim sklepom ne strinja, ga s tožbo izpodbija zaradi očitne kršitve materialnega predpisa in sicer določb Javnega razpisa P2 za sofinanciranje (subvencije) zagona podjetij in inovativnega okolja v letu 2011 (Uradni list RS, št. 11/2011, v nadaljevanju Razpis) v zvezi z 20. členom Zakona o podpornem okolju za podjetništvo – 1 (v nadaljevanju ZPOP-1). Toženi stranki očita, da je pri kvantitativnih merilih 1. Inovativnost, 3. Faza oz. stopnja izdelkov/storitev v podjetju in 5. Reference in zaposlenost lastnikov podjetij, zmotno ugotovila dejansko stanje in zato zmotno uporabila materialno pravo.

Pri merilu 1. Inovativnost ugovarja ugotovitvi, da njen izdelek predstavlja spletni portal oz. spletno omrežje. Zatrjuje, da je izdelek v prijavni dokumentaciji poimenovan kot „globalno poslovno orodje“. Kot računalniški program ta izdelek vključuje množico aplikacij za poslovno rabo. Spletni medij pa je za izmenjavo podatkov med uporabniki programa potreben le v zaključni fazi, ko se uporabnik programa poveže z obstoječim uporabniškim načinom z ostalimi uporabniki po svetu. Tožena stranka, je zato, ker je pri ocenjevanju upoštevala spletno razširjenost in ne dejansko uporabljivost izdelka, na podlagi preuranjenega zaključka nepravilno uporabila določbo drugega odstavka 1. točke Obrazložitve posameznih postavk kvantitativnih meril Razpisa. Tožeča stranka zato zatrjuje, da bi ji ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi določb Razpisa morala tožena stranka priznati 20. točk. Ne strinja se niti z določitvijo in obrazložitvijo ocene merila 3. Faza oziroma stopnja izdelkov/storitev v podjetju, pri katerem tožena stranka ugotavlja, da se je razvoj njenega izdelka začel v mesecu maju 2011 in v obrazložitvi navaja, da niso bila predložena ustrezna dokazila o dejanskem razvoju produkta. Takšna ugotovitev in odločitev tožene stranke je po mnenju tožeče stranke napačna. V zvezi s tem zatrjuje, da iz dokazil, ki so bila priložena njeni vlogi očitno izhaja, da je izdelek že v razvojni fazi. Navaja, da idejno fazo izdelka predstavlja delo, ki je bilo zaključeno do decembra 2010 in da se je s programiranjem kode začelo po zaključku idejne faze v januarju 2011. Ugotovitev tožene stranke, da je bil razvoj projekta pričet v mesecu maju 2011 je po zatrjevanju tožeče stranke brez podlage v vlogi. Plan dela na izdelku, ki je bil narejen v letu 2010 za leto 2011, je bil izdelan le kot vodilo za vpogled v projektne faze, razvojni del projekta, pa je plan prehiteval (5. januar 2011 zato pomeni začetek razvojne faze) zato, da se produkt začne tržiti v najkrajšem možnem času. Zato bi ji morala tožena stranka pri tem merilu priznati 30 točk. Tožeča stranka se ne strinja niti z ugotovitvijo, da B.B., ki je pri njej zaposlen nima ustreznih znanj in referenc s področja prijavljenega projekta, na kateri temelji določitev točk pri merilu 5. Reference in zaposlenost lastnikov v podjetju. Z navajanjem, da je bistvena faza celotnega projekta trženje izdelka in njegova umestitev v zahtevni svetovni konkurenci, utemeljuje trditev, da je pri razvoju obravnavanega produkta (podjetniško orodje oziroma poslovni program) bistvena vloga gospodarstvenika z ustreznimi znanji iz poslovnih ved. Za zaposlenega B.B., ki je razvil idejo za obravnavani izdelek, kot analitik, planer, poznavalec gospodarskih razmer in trženjski izvedenec za takšen produkt, pa je tožeča stranka z dokazili (europass življenjepis, diploma Univerze v Novi Gorici, potrdilo poklicnega izobraževanja Ekomanager, potrdilo o vpisu na študij II. stopnje gospodarskega inženiringa in ostalo), predstavila tudi ustrezne reference in znanja s področja prijavljenega projekta. Tožeča stranka je zato prepričana, da bi ji ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi določb Razpisa, morala tožena stranka priznati pri tem merilu 15 točk. Ob upoštevanju navedenega, bi ji morala tožena stranka priznati 90 točk in njeni vlogi za dodelitev nepovratnih sredstev ugoditi. Sodišču zato predlaga, naj v zadevi postavi izvedenca in izvede v tožbi predlagane dokaze, izpodbijani sklep odpravi in vlogo tožeče stranke odobri, podrejeno pa, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi vračilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in obširneje razlaga merila in ugotovitve na katerih temelji izpodbijana odločitev. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži plačilo njenih stroškov.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka pri odločanju o vlogi tožeče stranke za dodelitev sredstev za investicijo z nazivom „Globalno poslovno orodje“ vloženi na podlagi javnega razpisa za sofinanciranje zagona podjetij v subjektih inovativnega okolja v letu 2011 (v nadaljevanju Javni razpis), v skladu z določbami Zakona o podpornem okolju za podjetništvo (v nadaljevanju ZPOP-1) in v skladu z Merili za ocenjevanje projekta produkta P2 za ciljno skupino P2A, ugotovila in ovrednotila dejstva, določena za oceno merila 1. Inovativnost, 3. Faza oziroma stopnja izdelkov/storitev v podjetju in 5. Reference in zaposlenost lastnikov v podjetju.

Po presoji sodišča je tožena stranka v skladu s pravili postopka, na podlagi podatkov razvidnih iz vloge tožeče stranke in njenih prilog, dejansko stanje tudi pri ocenjevanju 1., 3. in 5. merila pravilno ugotovila in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila materialni predpis. Ker je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla tudi pravilne razloge za svojo odločitev, sodišče v celoti sledi njeni utemeljitvi in ponovno ne navaja razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)). V zvezi z navedbami v tožbi pa še navaja: Postopek za dodeljevanje sredstev, namenjenih oblikovanju podpornega okolja za podjetništvo ureja ZPOP-1. Po določbi 28. člena navedenega zakona opravi komisija strokovni pregled popolnih vlog ter jih oceni na podlagi pogojev in meril navedenih v javnem razpisu oziroma v razpisni dokumentaciji.

V obravnavani zadevi so bila Merila za ocenjevanje projekta produkta P2 za ciljno skupino P2A in obrazložitev posameznih kvantitativnih meril, navedena v razpisni dokumentaciji. Tudi po presoji sodišča tožeča stranka z dokumenti priloženimi vlogi, ni izkazala, da s prijavljenim projektom uvaja nov izdelek/storitev, ki je/bo predvsem rezultat lastnega razvoja (razen storitev prenosa znanj iz institucij znanja) za katero je pri kvantitativnem merilu 1 pod točko 1.2. določenih 20 točk. Že na podlagi nespornega dejstva, da bo tožnik razvoj računalniškega programa poveril zunanjemu izvajalcu, ki pa ni univerza ali raziskovalni zavod, dodelitev 20 točk tožeči stranki, glede na obrazložitev točke 1.2, ni možna. Zato je tožena stranka že na podlagi tega podatka obravnavani projekt lahko uvrstila le med nove izdelke/storitve, ki niso/ne bodo rezultat predvsem lastnega razvoja in za katere lahko prejme vlagatelj oceno 10 točk. Brez pravne in dejanske podlage je zato tožbena trditev, da je tožena stranka obravnavani izdelek ocenila z 10 točkami le zato, ker je projekt nepravilno uvrstila na področje spletnih omrežij in spletnih portalov. Ob že navedenem nesporno pravno pomembnem dejstvu, niti tožbena trditev o nepravilni uvrstitvi izdelka na drugačno ocenitev projekta ne more vplivati. Ugotavljanje teh tožbenih trditev z dokazi, ki jih predlaga tožeča stranka v tožbi, v tem upravnem sporu zato po presoji sodišča ni potrebno.

Pri Merilu 3. Faza oz. stopnja izdelkov/storitev v podjetju je določeno, da mora vlagatelj skozi vlogo opisati nov izdelek/storitev oziroma temeljito izboljšavo že obstoječih izdelkov/storitev na trgu. Točke pa pridobi podjetje le, če je projekt v vlogi jasno in razumno postavljen in je v poslovnem načrtu (ali prilogi) izdelan terminski (časovni) plan. Tožbena trditev, da je bil njen izdelek v fazi razvoja (točka 3.3. obrazložitve meril) in da bi zato moral biti ocenjen s 30. točkami, je brez podlage v dokazilih priloženih vlogi. V dispoziciji projekta, h kateri so priloženi idejni screeni bodoče aplikacije in v kateri so natančno prikazane in opisane smeri in terminski plan razvoja, tožena stranka ni imela podlage za ugotovitev, da je obravnavani izdelek že v fazi razvoja. Tožeči stranki, je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnjeno, da je njen projekt zato, ker iz vloge izhaja, da naj bi se začel razvoj na projektu v mesecu maju 2011 in ker s priloženimi dokazili (tehnične/tehnološke mape, protitip, podroben opis stopnje razvoja) ni izkazala, da je projekt že v fazi razvoja, po tem merilu ocenjen le z 20. točkami. Trditve tožeče stranke, da bi morala tožena stranka idejne screene bodoče aplikacije upoštevati kot prototip, ker da le-ti predstavljajo vizualno podobo že operabilnega izdelka, da zato ker ne gre za fizičen/tovarniški izdelek, niti vlogi ni bila dolžna predložiti prototipa in da je s prototipi svojega izdelka razpolagala že ob vložitvi vloge, so že same s seboj v nasprotju. Dejstva, da prototipa vlogi ni priložila pa tožeča stranka ne izpodbija, pač pa le pojasnjuje razloge zaradi katerih (poslovna tajnost), prototipa izdelka vlogi ni priložila. Ker iz terminskega plana, ki ga je tožeča stranka priložila vlogi izhaja, da bo začela z dejanskim razvojem šele 18. 5. 2011, je tožena stranka glede na že navedeno določbo merila 3, lahko upoštevala le podatke, ki jih je tožeča stranka navedla v prilogi, ki je obvezna priloga vloge. Zato tudi okoliščine, zaradi katerih naj bi bili po zatrjevanju tožeče stranke podatki o terminskem razvoju obravnavanega projekta dejansko drugačni od podatkov v vlogi, na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ne morejo vplivati. Ker tudi sklicevanje tožeče stranke na poslovno tajnost protitipa, ki je po Merilu 3 pod točko 3.3. izdelek/storitev, v fazi razvoja lahko ocenjen s 30 točkami, eden izmed dokazov, ki jih mora priložiti vlagatelj, ni utemeljeno, tudi izvajanje dokazov, ki jih predlaga tožeča stranka do drugačnih ugotovitev dejanskega stanja določenega pri merilu 3, ne bi privedlo.

Pri merilu 5 Reference in zaposlenost lastnikov v podjetju, vlagatelj pridobi 0 točk, če noben lastnik ni zaposlen v podjetju predlagatelja in/ali nima referenc povezanih s področij prijavljenega projekta. V tej zadevi ni sporno, da je pri tožeči stranki zaposlen njen direktor, za katerega pa iz priloženih dokazil ustrezne reference in znanja s področja prijavljenega projekta razvoj spletnih aplikacij po presoji tožene stranke ne izhajajo. Sodišče v pravilnost dokazne ocene tožene stranke ne dvomi. Obravnavano merilo, je glede na to, da je razpis namenjen razvoju v podjetju, dodano za razvoj znotraj podjetja. Rezultat obravnavanega projekta pa bo aplikacija in so zato za njen razvoj potrebna znanja računalništva. Teh znanj pa edini delavec zaposlen pri tožeči stranki nima. Zato je po presoji sodišča zmotno tudi stališče tožeče stranke, ki meni, da njen delavec z referencami in znanji, ki ne sodijo v področje prijavljenega projekta, izkazuje predpisane pogoje za pridobitev 15 točk. Glede na navedeno sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da je tožena stranka na podlagi podatkov, ki jih je tožeča stranka navedla v svoji vlogi s prilogami, v skladu z določili ZPOP-1, razpisa in razpisne dokumentacije, pravilno ugotovila dejansko stanje, na katerem temeljijo ocene za 1., 3. in 5. merilo. Ker so že iz navedenih razlogov tožbeni ugovori neutemeljeni, tudi izvajanje dokazov, ki jih predlaga tožeča stranka za ugotovitev v tej zadevi nepomembnih dejstev, ni bilo potrebno.

Na podlagi ugotovitve, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. čelna ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.