Jedro

Pritožnik pravilno navaja, da je kasnejši kazenski postopek dopusten, če ne izhaja iz identičnih ali bistveno enakih dejstev kot predhodni prekrškovni postopek, vendar je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da so v opisu očitanega kaznivega dejanja okoliščine, ki se bistveno razlikujejo od okoliščin, na podlagi katerih je bil obdolžencu izdan plačilni nalog za prekršek po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se obdolžencu v tem postopku očita identično prepovedano ravnanje (žaljenje, grožnje ter ogrožanje navedenih policistov), ki ga v bistvenem tvorijo enaka dejstva.

Nadaljnje grožnje, navedene v opisu kaznivega dejanja, ki sicer niso vključene v opis prekrška, in sicer, da jih bo našel, ko bodo v civilu in z njimi fizično obračunal, da nima pištole, da pa bi jih vse pobil, če bi jo imel in da si bo pridobil pištolo in jih vse postrelil, ne pomenijo, da gre za v bistvenem drugačna dejstva, zaradi katerih uvedeni kazenski postopek ne bi pomenil kršitve načela ne bis in idem, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče. Podobno velja tudi v obravnavanem primeru, kjer sicer drži, da opis kaznivega dejanja vsebuje še grožnje s pištolo, vendar so grožnje vsebovane že v opisu prekrška, zato kriminalna količina oziroma dejstva, ki so podlaga za kazenski pregon niso v bistvenem drugačna od podlage za prekrškovni postopek, zato kazenski postopek, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, ni dopusten.

Pritožbeno sklicevanje na okoliščino, da je večino groženj obdolženec izrekel po izdaji plačilnega naloga, je brezuspešno, saj pritožnik ne navede, katere od groženj naj bi obdolženec izrekel po izdaji plačilnega naloga in pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Takšna zatrjevana okoliščina niti ne vpliva na zaključek izpodbijanega sklepa, da očitek obdolžencu temelji na enotnem, kontinuiranem dogajanju, saj tako opis kaznivega dejanja kot prekrška vsebujeta opis groženj kot bistveno enako okoliščino, in zato niti ni odločilno, kdaj je bil izdan plačilni nalog.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom ugodilo ugovoru zagovornikov obdolženega A. A. ter odločilo, da se v skladu s 3. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ne dopusti obtožba, ki obdolžencu očita, da naj bi storil kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti, po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1 ter se kazenski postopek ustavi. Stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP je naložilo v breme proračuna.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter višjemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi ter obtožbo dopusti.

3. Na pritožbo so odgovorili zagovorniki obdolženca ter predlagali, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik pravilno navaja, da je kasnejši kazenski postopek dopusten, če ne izhaja iz identičnih ali bistveno enakih dejstev kot predhodni prekrškovni postopek, vendar je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da so v opisu očitanega kaznivega dejanja okoliščine, ki se bistveno razlikujejo od okoliščin, na podlagi katerih je bil obdolžencu izdan plačilni nalog za prekršek po drugem odstavku 7. člena Zakona o javnem redu in miru (ZJRM-1). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se obdolžencu v tem postopku očita identično prepovedano ravnanje (žaljenje, grožnje ter ogrožanje navedenih policistov), ki ga v bistvenem tvorijo enaka dejstva. Na pravilnost presoje v izpodbijanem sklepu ne vpliva pritožbeno izpostavljeno razlikovanje med dispozicijama prekrška in kaznivega dejanja, da zakonski opis očitanega kaznivega dejanja vključuje resno grožnjo z napadom, ki je prekršek ne vsebuje, saj je odločilna primerjava dejstvenih opisov obeh očitanih kaznivih ravnanj.

6. Pritožnik nepravilno trdi, da v konkretnem delu opisa prekrška, za katerega je bil obdolžencu izdan plačilni nalog niso navedene kakršnekoli grožnje, ki jih vsebuje opis očitanega kaznivega dejanja, saj je v obeh opisih navedeno, da je obdolženec grozil, da bo policiste „razbil“. Nadaljnje grožnje navedene v opisu kaznivega dejanja, ki sicer niso vključene v opis prekrška, in sicer, da jih bo našel, ko bodo v civilu in z njimi fizično obračunal, da nima pištole, da pa bi jih vse pobil, če bi jo imel in da si bo pridobil pištolo in jih vse postrelil, ne pomenijo, da gre za v bistvenem drugačna dejstva, zaradi katerih uvedeni kazenski postopek ne bi pomenil kršitve načela _ne bis in idem_, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče. Obdolžencu se namreč tako v prekrškovnem kot kazenskem postopku očita ravnanje, ki izhaja iz enotnega dogajanja, torej groženj in žalitev policistov, ki so opravljali hišno preiskavo. Delitev pregona, kjer bi se nekatere izmed groženj obravnavalo v okviru prekrškovnega postopka, druge pa v kazenskem postopku, bi pomenila neupravičeno umetno deljenje enotnega dogajanja v škodo obdolženca in ter kršitev zagotovila, da se nikomur ne sme ponovno soditi za isto ravnanje.

7. V zvezi s pritožbenimi prizadevanji, da opis kaznivega dejanja vsebuje okoliščine, ki jih opis prekrška ni vseboval, sodišče druge stopnje izpostavlja primer pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) Šimus proti Litvi, kjer je bilo dejansko stanje v bistvenem podobno kot v obravnavani zadevi in je ESČP zaradi okoliščine, da sta se oba postopka nanašala na žalitve in grožnje storilca izrečene policistom v istem večeru, presodilo, da je bila dejanska podlaga za pregon v obeh postopkih v bistvenem enaka ter da gre zato za kršitev načela _ne bis in idem_. Podobno velja tudi v obravnavanem primeru, kjer sicer drži, da opis kaznivega dejanja vsebuje še grožnje s pištolo, vendar so grožnje vsebovane že v opisu prekrška, zato kriminalna količina oziroma dejstva, ki so podlaga za kazenski pregon niso v bistvenem drugačna od podlage za prekrškovni postopek, zato kazenski postopek, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, ni dopusten.

8. Obravnavana zadeva po dejanskem stanju tudi ni primerljiva s pritožbeno izpostavljeno sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 43745/2012 z dne 1. 2. 2018, kjer opis prekrška ni vseboval hude telesne poškodbe, ki pa je bila, kot izhaja iz obrazložitve sodbe vrhovnega sodišča, opredeljena šele po izdaji plačilnega naloga ter ob samem dogodku poškodba še ni imela značilnosti hude telesne poškodbe, kar je v bistvenem drugačen položaj, saj je resna grožnja po naravi stvari nedvomno takoj in v celoti zaznavna. Pritožbeno sklicevanje na okoliščino, da je večino groženj obdolženec izrekel po izdaji plačilnega naloga, je brezuspešno, saj pritožnik ne navede, katere od groženj naj bi obdolženec izrekel po izdaji plačilnega naloga in pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Takšna zatrjevana okoliščina niti ne vpliva na zaključek izpodbijanega sklepa, da očitek obdolžencu temelji na enotnem, kontinuiranem dogajanju, saj tako opis kaznivega dejanja kot prekrška vsebujeta opis groženj kot bistveno enako okoliščino, in zato niti ni odločilno, kdaj je bil izdan plačilni nalog.

9. Po pojasnjenem je višje sodišče pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.