Jedro

Aktiviranje bolezenskih sprememb na tožnikovi hrbtenici že pred 65. letom je bilo neizbežno, zato toženka ne more biti odškodninsko odgovorna za (kasnejše) aktiviranje (prej nemih) patoloških sprememb na njej, do česar bi prišlo ne glede na škodni dogodek. Tožnikove latentne bolezenske spremembe so namreč take, da kot pogoj prerastejo v vzrok. Gre torej za hipotetično vzročnost, po kateri se mora kot vzrok upoštevati tista okoliščina, ki je v času škodnega dogodka že nastopila, ni pa dotlej že nastopila posledica, ki je bila sicer neizogibna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora (poleg že dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 1.700.000 SIT) tožniku plačati še 700.000 SIT zadoščenja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval skupaj 5.300.000 SIT zadoščenja ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.500.000 SIT za čas od 12.3.1997 dalje) je zavrnilo. Toženo stranko je zavezalo, da mora tožniku povrniti 190.406 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.5.2000 dalje.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da je tožnik upravičen do zadoščenja za telesne bolečine v znesku 1.000.000 SIT, do zadoščenja za strah v znesku 150.000 SIT in do zadoščenja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.250.000 SIT. Pojasnilo je še, da bi se po normalnem teku stvari degenerativne spremembe pri tožniku aktivirale že pred 65. letom starosti.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter navaja, da je upravičen do celotnega zahtevanega zadoščenja (torej še do 2.900.000 SIT). Meni, da je glede na trajanje in intenzivnost bolečin, glede na potek in trajanje zdravljenja ter glede na dolžino bolniškega staleža upravičen do 2.500.000 SIT odškodnine za telesne bolečine. Tudi intenzivnost in dolžina strahu ga opravičujeta do celotnega zahtevanega zadoščenja. Prenizka je končno tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik pred nesrečo ni imel zdravstvenih težav, sedaj pa se je kvaliteta njegovega življenja zelo poslabšala. Pojavljajo se bolečine ob prisilni drži, forsiranih gibih, daljši hoji in pri fizičnih naporih. Zato je opustil vrsto hišnih opravil, delo na vrtu, košnjo trave, nogomet, namizni tenis in kolesarjenje. Pogosto je napet, zaskrbljen, moti ga hrup, nespečnost, občasno pa jemlje tudi pomirjevala. Duševne bolečine zmerne stopnje je trpel približno štiri mesece. Pri odmeri odškodnine sodišče ni upoštevalo še dodatnega 7 % zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi degenerativnih sprememb, ki jih je izzvala poškodba iz te nesreče. Po mnenju pritožbenega sodišča, kot ga je izrazilo v odločbi z dne 22.6.1999, pripada tožniku odškodnina tudi za te degenerativne spremembe.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali obe načeli. Natančno in izčrpno sta ugotovili vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotili. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89).

Pri ugotavljanju obsega tožnikove škode sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali tudi, da "je poškodba manifestirala že prisotne obrabne spremembe hrbtenice, ki so v tem starostnem obdobju nekaj normalnega" (prim. tretji odstavek na 3. strani sodbe sodišča prve stopnje). Temu je pritožbeno sodišče dodalo še bistveno ugotovitev: Težave zaradi degenerativnih sprememb se pri tožniku (po normalnem teku stvari) ne bi aktivirale šele po 65. letu starosti (gl. prvi odstavek na 4. strani izpodbijane sodbe). Ob tej dejanski ugotovitvi (ki je zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku /Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP/ z revizijo ni mogoče izpodbijati, med tem ko bistvene kršitve določb pravdnega postopka /zaradi "dopolnjevanja" dejanskega stanja s prvinami, ki niso bile predmet presoje sodišča prve stopnje/ revident ne uveljavlja) pa povzročitelju prometne nesreče (zavarovancu tožene stranke) ni mogoče pripisati škode, ki bi tožniku nastala po rednem teku stvari. Ker bi bilo aktiviranje bolezenskih sprememb že pred 65. letom starosti neizbežno (te spremembe bi se manifestirale ob vplivu kake sile na telo - padcu, trku, dvigovanju težjega bremena ipd., čemur je človek izpostavljen vsak dan, pa tudi s staranjem samem po sebi /ki je prav tako neizbežno/ - prim. prvi odstavek na 4. strani izpodbijane sodbe), zavarovancu tožene stranke ni mogoče naložiti odškodninske odgovornosti tudi za (kasnejše) aktiviranje (prej nemih) patoloških sprememb na hrbtenici, do katerega bi prišlo ne glede na škodni dogodek. Glede na omenjeno ugotovitev pritožbenega sodišča imajo tožnikove latentne bolezenske spremembe sposobnost, da kot pogoj prerastejo v vzrok. Gre torej za hipotetično vzročnost, po kateri se mora kot vzrok upoštevati tista okoliščina, ki je v času škodnega dogodka že nastopila, ni pa dotlej že nastopila posledica, ki je bila sicer neizogibna. Pri porazdelitvi bremena škode je treba zato upoštevati pravilo, da od trenutka, ko bi rezervni vzrok povzročil enako posledico, oškodovancu ni moč naložiti odškodninske odgovornosti. Ob upoštevanju tudi te okoliščine (rezervnega vzroka) se pokaže, da dosojen znesek zadoščenja ni prenizek.

Glede na to, da je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).