Jedro

Zaman je trditi, da naj bi bil obtoženec tako mil, da še muhe ne bi mogel ubiti, ko pa na drugi strani stoji (sicer nepravnomočna) sodba, s katero je bil spoznan za krivega najhujšega kaznivega dejanja zoper življenje in telo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ob razglasitvi sodbe, zoper obtoženega A. A. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sicer do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene s sodbo sodišča prve stopnje VII K 6800/2020 z dne 21. 4. 2022. 2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo sklepa, tako da se pripor odpravi, podredno, da se sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje, oziroma da se pritožbi ugodi tako, da se napadeni sklep spremeni in da se pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo ter za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Pri odločanju o utemeljenosti suma, v okviru odločanja o predlogu državnega tožilca za podaljšanje pripora ob razglasitvi sodbe, je sodišče prve stopnje izhajalo iz dejstva, da je v zvezi s pravnomočno obtožnico izreklo obsodilno sodbo, ko je torej bil s pravnomočno obtožnico formalno že ugotovljen utemeljen sum, dodatno še podkrepljen z izrekom sodbe, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj, ki sta se mu očitali v obtožbi. V takšni situaciji, ko torej sodišče prve stopnje utemeljenosti suma ni posebej obrazlagalo, obrazložilo je le na podlagi katerih dokazov je sprejelo izrečeno sodbo, pritožba ne more biti uspešna v izpodbijanju zaključka o utemeljenem sumu s tem, da nudi svojo dokazno oceno. To velja tako glede prvega obtožencu očitanega kaznivega dejanja, torej umora, kot tudi glede drugega obtožencu očitanega kaznivega dejanja, torej hude telesne poškodbe. Razloge, s katerimi pritožba izpodbija zaključek o utemeljenosti suma, bodo lahko predmet obravnave, ko bo pritožbeno sodišče morebiti preizkušalo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z vloženo pritožbo zoper meritorno odločitev. Tako ne more biti na mestu pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v okviru utemeljitve utemeljenega suma zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, niti ne more biti utemeljen očitek o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja v pogledu utemeljenosti suma.

6. Nobenega dvoma pa tudi ne more biti v zaključek sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. Sodišče prve stopnje je nanizalo na eni strani tako objektivne okoliščine, ki se tičejo obtožencu očitane kriminalne količine, kot tudi subjektivne okoliščine, ki se nanašajo na obtoženca. Tako je med objektivnimi okoliščinami izpostavilo težo, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bili kaznivi dejanji storjeni. Torej sodišče prve stopnje ni izpostavilo zgolj ene objektivne okoliščine, torej teže kaznivega dejanja, ampak tudi način storitve in pa druge okoliščine, v katerih naj bi bili kaznivi dejanji storjeni. Sicer pa za zaključek o ponovitveni nevarnosti zadošča že samo ena od objektivnih in samo ena ob subjektivnih okoliščin. Iz načina storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo tudi na številne subjektivne okoliščine na strani obtoženca, torej tudi na njegovo brezčutnost, vztrajnost in pa odločenost storiti očitani mu kaznivi dejanji. Ob tem, ko pritožba na eni strani ponuja dejstva in obtoženca predstavlja v povsem drugi luči, kot miroljubnega z urejenim življenjem, izredno mirnega, tihega in nekonfliktnega ter nenasilnega, pa okoliščine izvršitve obtožencu očitanih kaznivih dejanje takšne podobe ne potrjujejo. Nasprotno, tudi po sodbi pritožbenega sodišča je moč na podlagi objektivnih okoliščin sklepati na tiste izpostavljene obtoženčeve subjektivne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi kaznivo dejanje ponovil. Zaman je namreč trditi, da naj bi bil obtoženec tako mil, da še muhe ne bi mogel ubiti, ko pa na drugi strani stoji (sicer nepravnomočna) sodba, s katero je bil spoznan za krivega najhujšega kaznivega dejanja zoper življenje in telo.

7. Pri odločanju o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti sodišče prve stopnje ni izhajalo iz obtoženčevega dosedanjega življenja, v smislu predkaznovanosti, zato je tudi topogledna pritožbena razprava povsem brezpredmetna in izpostavljanje dejstva, da obtoženec doslej še ni bil spoznan za krivega nobenega kaznivega dejanja, ne more imeti posebne teže pri izpodbijanju zaključka o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti, ki temelji na povsem drugih obtožencu lastnih subjektivnih okoliščin.

8. Tako ni nobenega dvoma v pravilnost in sprejemljivost zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi izraziti ponovitveni nevarnosti. Slednja je tudi po sodbi pritožbenega sodišča še vedno tako resna in konkretna, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, torej s priporom. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča milejši ukrepi ne pridejo v poštev, zlasti tudi ne hišni pripor, ki naj bi se izvajal ravno v okolju, v katerem naj bi bili kaznivi dejanji storjeni. Dvom, ki ga je sodišče prve stopnje izrazilo v obtoženčevo pripravljenost spoštovati milejše ukrepe, je tudi po sodbi pritožbenega sodišča razumen in kaže na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora.

9. Tako tudi v pogledu zaključkov o ponovitveni nevarnosti ter o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora, sodišču prve stopnje ni moč očitati nejasnih oziroma pomanjkljivih razlogov v smislu kršitve določb kazenskega postopka. Prav tako pa tudi ni na mestu pritožbeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar je bilo treba tudi te pritožbene očitke zavrniti kot neutemeljene.

10. Ker tako pritožba ni utemeljena in ker se sodišču prve stopnje ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno v smislu določila tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.