Jedro

Iz besedila 2. člena ZPŠOIRSP je razvidno, da je v vsakem primeru kot osnovni pogoj, da je lahko nekdo upravičenec do povračila škode to, da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva.

Izpisek iz uradne evidence je javna listina, skladno s prvim odstavkom 169. člena ZUP pa listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti, dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Vendar pa je v skladu s prvim odstavkom 171. člena ZUP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini oziroma kopiji javne listine dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina oziroma kopija javne listine nepravilno sestavljena. Sodišče meni, da tožnik s predloženimi listinami ni dokazal, da uradne evidence neresnično potrjujejo, da tožnik ni bil izbrisan.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V obrazložitve odločbe citira določilo 2. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), ki določa, kdo so upravičenci do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Na podlagi vpogleda v uradne evidence (register stalnega prebivalstva, matični register ter register tujcev) je prvostopenjski organ ugotovil, da tožnik ni oseba, ki bi bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Iz evidenc izhaja, da ima v Republiki Sloveniji od 25. 9. 1974 dalje neprekinjeno prijavljena stalna prebivališča in sicer od 25. 9. 1974 do 17. 3. 1992 na naslovu A. in od 17. 3. 1992 dalje na naslovu B. Ne glede na to, da je tožnik dne 21. 5. 1993 pridobil državljanstvo Republike Slovenije, ne spada v nobeno kategorijo upravičencev do povračila škode, ki jih določa ZPŠOIRSP, ker ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, kar je osnovni pogoj, ki ga ta zakon določa za vse kategorije upravičencev, in zato tudi ni upravičen do povračila škode, povzročene z izbrisom.

2. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožbo, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Pri tem je navedel, da se listine, ki jih je tožnik priložil k pritožbi, nanašajo na državljanstvo Republike Slovenije in ne na prijavo stalnega prebivališča ter ne dokazujejo morebitnega izbrisa tožnika iz registra stalnega prebivalstva. Vabilo z dne 27. 3. 1992 je bilo tožniku vročeno kot stranki zaradi državljanstva, dopis z dne 21. 4. 1992 je tožnikova zahteva za ugotovitev in priznanje državljanstva Republike Slovenije, kjer pa ne navaja, da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in tudi v pismu poslancem z dne 1. 4. 1993 tega ne navaja. Kopija trajne osebne izkaznice z dne 19. 12. 1984 pa izkazuje zgolj stalno prebivališče na naslovu B. in tako potrjuje pravilnost vpisanega podatka v registru stalnega prebivalstva, izpiska iz rojstne in poročne matične knjige pa se ne nanašata na tožnikovo prijavo stalnega prebivališča v Ljubljani in v ničemer ne dokazujeta morebitnega izbrisa tožnika iz registra stalnega prebivalstva.

3. Tožnik v tožbi navaja, da se mu z izpodbijano odločbo zanika pravica do odškodnine ter da je bil brez privoljenja vpisan v državljanstvo Republike Hrvaške, čeprav je bil že polnoleten. Ni res, da bi imel od 25. 9. 1974 neprekinjeno prijavljeno stalno prebivališče, saj je v Sloveniji prijavljen že od rojstva naprej in nikjer drugje še ni bil prijavljen. Nadalje navaja svoje pismo poslancem, iz katerega je razvidno, da mu niso izdali nobenih dokumentov do 6. 5. 1993, ko je bil prisiljen podpisati sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, za katerega ni nikoli zaprosil. Smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi z navedbo, da tožnik v Sloveniji živi že od rojstva naprej, navaja, da je bila šele leta 1953 sprejeta Uredba o ustanovitvi in vodenju registra stalnega prebivalstva, ki je predpisovala obvezno vodenje registra stalnega prebivalstva ter način njegovega vodenja. Četudi je tožnik rojen 1. 5. 1934, v registru stalnega prebivalstva nima evidentiranih prijav stalnega prebivališča do leta 1974, kar je posledica vzpostavljanja registra stalnega prebivalstva po letu 1953. Podatki uradnih evidenc ne izkazujejo izbrisa tožnika iz registra stalnega prebivalstva, nasprotnega pa tožnik ni dokazal. Tožnik je celo predložil kopijo osebne izkaznice z dne 17. 3. 1992, ki izkazuje vpis novega stalnega prebivališča na naslov B. V zvezi z navedbo, da mu niso bili izdani oziroma podaljšani dokumenti do 6. 5. 1993 pa tožena stranka pojasnjuje, da je Zakon o osebni izkaznici, ki je bil sprejet leta 1997, določal, da se lahko stare osebne izkaznice uporabljajo še tri mesece od začetka uporabe tega zakona, to je do 20. 9. 1998, fotokopija tožnikove osebne izkaznice pa izkazuje, da mu je bila izdana dne 19. 12. 1984 s trajno veljavnostjo. Dogajanje, ki ga opisuje tožnik, se nanaša na sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in ni posledica izbrisa tožnika iz registra stalnega prebivalstva. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi izraža nestrinjanje s tem, da ni dokazal, da ni bil izbrisan. Iz njegovih navedb smiselno izhaja, da o izbrisu niso bila izdana potrdila, kot tudi ne o tem, da mu ne morejo izdati novih dokumentov.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZPŠOIRSP v 2. členu določa, da je upravičenec ali upravičenka do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra pridobila dovoljenje za stalno prebivanje po zakonih o tujcih, Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali Zakonu o začasnem zatočišču ali je bila po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije. V drugo kategorijo upravičencev pa spadajo tisti, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva in so po izbrisu iz registra in pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji vložili vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po zakonih u tujcih, Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali Zakonu o začasnem zatočišču ali vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in je bila vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, razen v primeru, če je bila vloga zavrnjena zaradi nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo Republike Slovenije, mednarodne odnose ali izvrševanja kaznivih dejanj v skladu z določbami Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, zakonih o tujcih, ali obstoja razlogov iz 3. člena Zakona o urejanju statusa državljana drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali je bil postopek ustavljen zaradi nesodelovanja stranke pri ugotavljanju teh pogojev in če je oseba v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe ali sklepa iz prejšnje alineje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela (drugi odstavek 2. člena ZPŠOIRSP). Iz besedila navedenega člena je torej razvidno, da je v vsakem primeru kot osnovni pogoj, da je lahko nekdo upravičenec do povračila škode to, da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva.

8. Med strankama v tem postopku je sporno ravno to, ali je bil tožnik zares izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Prvostopenjski organ se pri tem sklicuje na podatke iz uradnih evidenc, iz katerih izhaja, da tožnik nikoli ni bil izbrisan. Izpisek iz uradne evidence je javna listina, skladno s prvim odstavkom 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti, dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Vendar pa je v skladu s prvim odstavkom 171. člena ZUP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini oziroma kopiji javne listine dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina oziroma kopija javne listine nepravilno sestavljena. Sodišče meni, da tožnik s predloženimi listinami ni dokazal, da uradne evidence neresnično potrjujejo, da tožnik ni bil izbrisan. Glede tega se sodišče pridružuje razlogom drugostopenjske odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) glede tega ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v drugostopenjski odločbi, zaradi česar jo je tudi podrobneje povzelo v tej sodbi.

9. Tožnikove navedbe v tožbi o tem, da je bil brez privoljenja vpisan kot državljan Republike Hrvaške za ta postopek niso relevantne, ker je v tem postopku bistveno le vprašanje, ali je bil tožnik dejansko izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. S tem v zvezi je treba omeniti tudi to, da so v skladu s 13. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije bili državljani drugih republik, ki so na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. decembra 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živijo, do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije oziroma do izteka rokov po 81. členu zakona o tujcih izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije, razen v primerih iz 16. člena tega zakona.

10. Glede tožnikovih navedb, da je v pismu poslancem navedeno, da mu do 6. 5. 1993 niso podaljšali dokumentov, pa se sodišče glede osebne izkaznice strinja s stališčem tožene stranke v odgovoru na tožbo, da se je lahko stara osebna izkaznica uporabljala do 20. 9. 1998, fotokopija tožnikove osebne izkaznice pa dokazuje, da je imel osebno izkaznico z dne 19. 12. 1984 s trajno veljavnostjo, torej mu je veljala tudi do 6. 5. 1993. Glede navedbe v tem pismu, da mu ne potrdijo zdravstvene izkaznice pa tudi to ni dokaz, da je bil izbrisan, saj je možnih več vzrokov, zaradi katerih se zdravstvena izkaznica ni potrdila.

11. V zvezi z navedbami v pripravljalni vlogi, češ da se ne izdajajo potrdila o izbrisu, pa sodišče še enkrat pojasnjuje, da pri javnih listinah, kar so tudi izpiski iz uradnih evidenc, velja domneva, da so podatki v njih resnični in mora stranka dokazovati, da niso. Torej glede javnih listin velja obrnjeno dokazno breme, kar pomeni, da mora tisti, ki izpodbija veljavnost javne listine dokazati, da ta potrjuje nekaj neresničnega, sicer velja domneva, da je resnično tisto, kar se v javnih listinah potrjuje. Potrdila o izbrisu ni možno izdati, če javne evidence kažejo, da izbrisa ni bilo.

12. Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.