Jedro

Vročilnica, ki dokazuje opravljeno vročitev tožbe in poziva k odgovoru nanjo, je javna listina, zato se domneva, da je njena vsebina resnična. Toženka pristnosti vročilnice ne oporeka. Nobenega tehtnega razloga torej ni za dvom o tem, da je toženka tožbo v resnici prejela.

Ni bistveno, ali in kje ima toženka prijavljena svoje stalno oziroma začasno prebivališče. Pomembno je, kje dejansko živi. Toženka, ki v pritožbi problematizira postopek vročitve, sploh ne zanika, da je tožbo prejela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 285,59 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka izprazniti tožnikovo stanovanje št. 307 v III. nadstropju na S. ulici 4 v L. ter ga prostega stvari in oseb izročiti v posest tožniku. Obenem je toženki naložilo, da mora tožniku povrniti tudi 228,47 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženka predlaga, naj sodišče druge stopnje navedeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da ji sodna pisanja niso bila pravilno vročena, zato ni imela možnosti obravnavanja pred sodiščem. Toženka nima prijavljenega začasnega prebivališča. Sodišče bi ji zato tožbo moralo vročati na naslovu njenega stalnega prebivališča, ki je S. ulica 4, L. Na ta naslov ji sodišče ni vročalo ne tožbe ne zamudne sodbe. Toženka z vsebino tožbe nikoli ni bila seznanjena.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je toženka v drugih postopkih med strankama kot svoj naslov vedno navajala P. ulico 14 v L. Tudi zamudno sodbo je prejela prav na tem naslovu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvi med pogoji, ki jih za zamudno sodbo v 318. členu predpisuje Zakon o pravdnem postopku (ZPP), je pravilna vročitev tožbe v odgovor toženi stranki. Sodišče prve stopnje se je pred izdajo izpodbijane sodbe lahko zanesljivo prepričalo, da je v obravnavanem primeru izpolnjen tudi ta pogoj. Vročilnica, ki dokazuje opravljeno vročitev tožbe in poziva k odgovoru nanjo, je javna listina (149. člen ZPP v zvezi z 224. členom istega zakona), zato se domneva, da je njena vsebina resnična. Toženka pristnosti vročilnice ne oporeka. Nobenega tehtnega razloga torej ni za dvom o tem, da je toženka tožbo v resnici prejela. To ji je omogočilo, da se je z vsebino tožbe lahko seznanila in bi zato v odrejenem roku lahko tudi odgovorila nanjo, s čimer bi preprečila izdajo zamudne sodbe.

6. Brez podlage je torej pritožbeni očitek, da je bila v postopku kršena toženkina pravica do obravnavanja. Pritožbeno sklicevanje na Zakon o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 52/2016; ZPPreb-1) je odveč. Ni namreč bistveno, ali in kje ima toženka prijavljena svoje stalno oziroma začasno prebivališče. Pomembno je, kje dejansko živi. Navsezadnje toženka, ki v pritožbi problematizira postopek vročitve, sploh ne zanika, da je tožbo prejela.

7. Sodišče prve stopnje torej ni zagrešilo zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti kršitve iz 7. točke istega odstavka, na katero neopredeljeno meri pritožba. Ker tudi drugih uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

8. Toženka je s pritožbo propadla, zato mora tožniku povrniti njegove stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik jih je priglasil skladno z Odvetniško tarifo. Skupaj znašajo 285,59 EUR, obsegajo pa nagrado za sestavo odgovora, 2% materialnih stroškov in DDV. Če bo toženka z njihovim plačilom zamujala, bo tožniku od navedenega zneska dolgovala še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. člena Obligacijskega zakonika).