Jedro

Sprememba obstoječega akta o ustanovitvi ni pogoj za reorganizacijo in ne za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Delodajalec lahko izvede reorganizacijo, ne da bi spremenil obstoječi akt o ustanovitvi. Dokazati mora le, da je zaradi reorganizacije delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi (I., II., IV., V. in VII. točka izreka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici z dne 16. 6. 2011 nezakonita (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici priznati pravice iz delovnega razmerja za čas od 17. 7. 2011 do 8. 12. 2011, jo za ta čas prijaviti v delovno razmerje in socialna zavarovanja ter ji obračunati plačo v znesku ... EUR bruto na mesec, po odvodu prispevkov in davka izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega neto zneska od 18. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec do plačila (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati plačo za april 2011 v znesku ... EUR bruto ter po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2011 do plačila, za maj 2011 v znesku ... EUR bruto ter po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2011 do plačila, za junij 2011 v znesku ... bruto ter po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2011 do plačila, za julij 2011 v znesku ... EUR bruto ter po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2011 do plačila (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške prevoza na delo in z dela za mesec april 2011 v znesku 299,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2011 do plačila, za mesec maj 2011 v znesku 158,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2011 do plačila, za mesec junij 2011 v znesku 70,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2011 do plačila (IV. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške prehrane za mesec april 2011 v znesku 71,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2011 do plačila, za mesec maj 2011 v znesku 33,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2011 do plačila, za mesec junij 2011 v znesku 15,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2011 do plačila (V. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 748,10 EUR bruto, plačati od tako obračunanega zneska predpisane dajatve in tožnici izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.221,04 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti pa vse do plačila (VII. točka izreka).

Zoper I., II., IV., V. in VII. točko izreka navedene sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek v delu, v katerem uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in priznanje pravic iz delovnega razmerja, prijavo zavarovanja, obračuna plače, odvod prispevkov in davkov ter neto plačo za čas od 17. 7. 2011 do 8. 12. 2011, nadalje v delu, v katerem zahteva izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela in stroškov prehrane ter v delu, kjer zahteva povrnitev stroškov tega postopka, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožena stranka ni ukinila celotne dejavnosti na področju projektne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je storilo kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je odločitev v nasprotju z izvedenimi dokazi in navedbami strank. Nadalje navaja, da je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi podrobneje utemeljila odpovedni razlog. Ugotovila je, da ni pridobila nobenega izobraževalnega projekta ali posla, ki bi omogočal dejavnost na področju projektne dejavnosti, zato je celotno dejavnost na področju projektne dejavnosti ukinila. Takšno odločitev tožene stranke sodišče ne more presojati, saj je takšna odločitev v avtonomni pristojnosti delodajalca. Poudarja, da registracija dejavnosti ni podlaga za sklepanje, s kakšno dejavnostjo se ukvarja. Običajno je, da ima pravna oseba lahko registriranih več dejavnosti, poslovna odločitev pa je, s kakšno dejavnostjo se le-ta ukvarja in v kakšnem obsegu. Do dogovora o podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v obdobju februar – marec 2011 je prišlo izključno zaradi razpisov. Ker tožnica do konca marca 2011 ni pridobila novih projektov, ji je tožena stranka ponudila nadaljevanje dela pri družbi A. d.o.o., vendar neuspešno. Po navedenem obdobju je bil sicer pridobljen projekt za naročnika B., ki se je iztekel 15. 5. 2011. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni navedla, da bi ukinila ostale naloge, ki so navedene v opisu delovnega mesta tožnice. V 2. členu pogodbe o zaposlitvi med toženo stranko in tožnico so navedene naloge, in sicer pridobivanje, vodenje in izvajanje projektov. Glede na navedeno vsebino dela je jasno, da gre za dela in naloge v okviru projektne dejavnosti delodajalca, katero pa je tožena stranka v celoti ukinila. Tožnica je projekt informiranja tujcev delala le do januarja 2011. Ker denarja za plačo tožnice ni bilo in ni bilo novih projektov, je tožena stranka projektno dejavnost na področju izobraževanja ukinila, navedene dejavnosti pa tožena stranka od takrat ne opravlja in nima nikogar zaposlenega ter je dejansko od takrat dalje v mirovanju. Neutemeljena je odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka in je v tem delu sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj višina plač v navedenem obdobju med strankama ni nesporna, ker je tožena stranka zahtevek tožnice v tem delu v celoti prerekala. Sodišče je zmotno odločilo tudi glede plačila stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane, saj je tožena stranka višini vtoževanih zneskov tožnice izrecno nasprotovala že v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah in jih priznala le do višine po lastnih izračunih. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo v pritožbi zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi o vsebini listin in med samimi temi listinami, prav tako pa je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 6. 2011 in priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 17. 7. 2011 do 8. 12. 2011 ter za to obdobje prijavo v socialna zavarovanja in obračun plače. Nadalje tožnica uveljavlja izplačilo plač za mesece april 2011, maj 2011, junij 2011 in julij 2011, izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela za mesece april 2011, maj 2011 in junij 2011, izplačilo stroškov prehrane za mesece april 2011, maj 2011 in junij 2011 in izplačilo regresa za leto 2011. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Zoper odločitev sodišča prve stopnje o plači za mesece april 2011, maj 2011, junij 2011 in julij 2011 (III. točka izreka) in odločitev o plačilu regresa (VI. točka izreka) ni pritožbe, zato je sodba v tem delu postala pravnomočna.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu vodja projektov. Tožena stranka je tožnici dne 31. 5. 2011 podala obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dne 16. 6. 2011 pa ji je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je podana odpoved nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala obstoja poslovnega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je napačno povzelo odpovedni razlog, iz katerega je bila tožnici podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, storilo kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v zvezi s presojo obstoja poslovnega razloga izhajalo iz ugotovitve, da je tožena stranka kot poslovni razlog navedla, da je ukinila dejavnost vodenja projektov, ni pa navedla, da bi ukinila ostale naloge, ki so navedene v opisu delovnega mesta tožnice in je glede na ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala ukinitve dejavnosti vodenja projektov zaključilo, da odpovedni razlog ni obstajal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 6. 2011 (A4) ne izhaja, da bi tožena stranka ukinila zgolj dejavnost vodenja projektov, temveč je navedeno, da tožena stranka ni pridobila nobenega izobraževalnega projekta ali posla, ki bi omogočal dejavnost na področju projektne dejavnosti, zaradi česar je bil sprejet sklep, da se celotna dejavnost zavoda na področju projektne dejavnosti ukine. Iz navedene odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako jasno izhaja, da je tožena stranka kot obrazložitev odpovednega razloga navedla ukinitev celotne dejavnosti na področju projektne dejavnosti in ne zgolj ukinitev dejavnosti na področju vodenja projektov. Tožena stranka je v obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A3) res navedla, da se ukine celotna dejavnost na področju vodenja projektov, vendar je predmet presoje odpoved pogodbe o zaposlitvi, kjer pa je, kot že rečeno, navedeno, da gre za ukinitev celotne dejavnosti zavoda na področju projektne dejavnosti, kot je tudi sicer odpovedni razlog v postopku utemeljevala tožena stranka. Ker je sodišče prve stopnje pri odločitvi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga nezakonita, odpovedni razlog iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi napačno povzelo v sodbo, je ta odločitev protispisna, s tem pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da so ukinili projektno dejavnost na področju izobraževanja, najmanj preuranjen. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ta zaključek oprlo na ugotovitev, da je bila tožena stranka na javnem razpisu izbrana za izvajanje informiranja tujih državljanov tretjih držav o možnostih udeležbe v programih vključevanja v slovensko družbo in da tožena stranka ni v ničemer spreminjala veljavnega akta o ustanovitvi zavoda, v katerem so navedene dejavnosti, ki jih tožena stranka opravlja. V zvezi s projektom informiranja tujih državljanov tretjih držav je tožena stranka že v pripravljalni vlogi z dne 24. 1. 2012 navajala, da so se dela po tem projektu zaključila do 31. 1. 2011. Kot dokaz je predložila pogodbo št. ... (B3). Sodišče prve stopnje pa se do navedenih trditev tožene stranke, ki so pravno odločilnega pomena, ni opredelilo. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s presojo akta o ustanovitvi tožene stranke (A20) izhajalo iz zmotnega materialnopravnega izhodišča, da je sprememba akta o ustanovitvi pogoj za reorganizacijo tožene stranke. Sprememba obstoječega akta o ustanovitvi namreč ni pogoj za reorganizacijo in ne za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Delodajalec lahko izvede reorganizacijo, ne da bi spremenil obstoječi akt o ustanovitvi. Dokazati mora le, da je zaradi reorganizacije delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 82/2007 z dne 26. 6. 2007). Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno štelo, da je sprememba akta o ustanovitvi odločilna za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je v tem delu dejansko stanje glede odločilnih dejstev (prenehanje potrebe po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi) ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožba tožene stranke pa je utemeljena tudi v delu, kjer je sodišče prve stopnje odločalo o priznanju stroškov prevoza na delo in z dela in stroškov prehrane za mesece april 2011, maj 2011 in junij 2011. Sodišče prve stopnje je namreč v tem delu v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, saj je štelo, da tožena stranka temu delu tožbenega zahtevka v postopku ni nasprotovala. Pritožba utemeljeno opozarja, da je takšen zaključek zmoten. Iz odgovora na tožbo tožene stranke izhaja, da se je tožena stranka strinjala z zahtevkom tožnice iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in z dela in stroškov prehrane za meseca april 2011 in maj 2011 zgolj v višini, kot izhaja iz obračuna plače za meseca april 2011 in maj 2011 (B12). Iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 13. 3. 2012 pa se je tožena stranka z zahtevkom tožnice iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in z dela in stroškov prehrane za mesec junij 2011 strinjala zgolj v višini, kot izhaja iz obračuna plač za junij 2011 (B14). Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da se je tožena stranka v celoti strinjala z vtoževano višino stroškov za prevoz na delo in z dela in stroškov prehrane, je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo odločilnih dejstev, ki so pomembna za presojo utemeljenosti povračila stroškov za prevoz z dela in na delo in stroškov prehrane. V skladu z določbo 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji) mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela. Delavcu tako pripadajo stroški za prevoz z dela in na delo in stroški prehrane za dneve, ko dejansko dela. Iz pripravljalne vloge, ki jo je tožnica podala dne 27. 3. 2012, izhaja, da se tožnica z zneski stroškov prevoza na delo in z dela in stroškov prehrane v višini, kot jih je priznala tožena stranka, ni strinjala in je v zvezi s tem navajala, da zahteva povračilo stroškov za prevoz in prehrano za vse dneve dela, in sicer za mesec april 2011 za 19 delovnih dni, za mesec maj 2011 za 9 delovnih dni in za mesec junij 2011 za 4 delovne dneve. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne presoje, da tožena stranka temu delu tožbenega zahtevka v postopku ni nasprotovala, okoliščin, pomembnih za presojo utemeljenosti povračila stroškov za prevoz z dela in na delo in stroškov prehrane, ni razčiščevalo in je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Ker navedene kršitve pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v I. točki in posledično v II. točki izreka in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi pravilno povzetega odpovednega razloga iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponovno opraviti presojo o tem, ali je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici, pri čemer se bo moralo opredeliti do zgoraj navedenih trditev tožene stranke, ki so pravno odločilnega pomena, ob upoštevanju materialnopravnega izhodišča v zvezi s presojo spremembe akta o ustanovitvi, kot ga je navedlo pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da ne more samo odločiti o utemeljenosti tožničinega zahtevka v delu, kjer zahteva povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela in povračilo stroškov za prehrano, zato je po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo v IV in V. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bilo strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti vse okoliščine, ki so pomembne pri presoji o utemeljenosti zahtevka v delu, kjer tožnica zahteva povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela in povračilo stroškov za prehrano in bo nato o tem delu tožbenega zahtevka ponovno odločalo.

Razveljavitev stroškovne odločitve (VII. točka izreka) je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.