Jedro

Tožena stranka je dokazala obstoj poslovnega razloga po 1. odstavku 88. člena ZDR, ker so stroški poslovanja v prvih treh mesecih leta naraščali in se je odločila za racionalizacijo poslovanja, hkrati pa je dokazala tudi prenehanje potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 14. 5. 2012, nezakonita in da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama, ni prenehala veljati 11. 9. 2012 in še vedno velja; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v roku 8 dni in da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni za čas od 12. 9. 2012 dalje do poziva na delo obračunati bruto mesečno plačo, ki bi jo tožnica prejela, če bi delala, od tega zneska odvesti davke in prispevke, ter ji izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne naslednjega v mesecu dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti.

Sodišče prve stopnje je prezrlo, da ni pomemben subjektivni rok za podajo odpovedi, temveč objektivni rok, ki teče od nastanka utemeljenega razloga. Sodišče je ugotovilo, da so se rezultati poslovanja v obdobju od januarja do marca 2012 glede na obdobje januar-marec 2011 poslabšali. Taka primerjava obdobij z enoletnim zamikom ni smiselna, saj ne pove, kdaj je nastal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče torej ni nikjer ugotovilo, kdaj je nastal utemeljen razlog za odpoved. Sklicevanje sodišča na sodbi VIII Ips 184/2011 in VIII Ips 141/2011 ni utemeljeno, ker v predmetni zadevi ni ugotovljen zmanjšan obseg poslovanja, čeprav se je tožnik nanj skliceval. Stališče Vrhovnega sodišča RS, da ob nastanku kriznih razmer z odpuščanjem, delodajalcu ni potrebno reagirati takoj, pa ne pomeni, da 6-mesečnega roka ni potrebno upoštevati.

Če so stroški v prvih treh mesecih leta 2012 bili nižji kot v zadnjih šestih mesecih leta 2011, se tožena stranka ne more utemeljeno sklicevati na rast stroškov. V tem delu je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zato napačno uporabljeno materialno pravo glede roka za podajo odpovedi. Sodišče je spregledalo, da iz finančnih poročil izhaja, da so bili stroški dela nižji od planiranih. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zapisan v 2. in 3. točki obrazložitve odpovedi, ni izkazan. Ne drži, da je obseg poslovanja upadel, in tudi ne, da bi se stroški poslovanja povečali in presegali planirane stroške za 40 %, saj so jih presegali za 6 %. Sodišče pa ne more mimo navedenih razlogov, navedenih v odpovedi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo izpostavila, da je sodišče prve stopnje argumentirano pojasnilo, da je utemeljen razlog nastal 1. 4. 2012, ko se je tožena stranka lahko seznanila z rezultati prvega trimesečja 2012. Iz odpovedi izhaja, da je delodajalec ugotovil povečano rast stroškov po preučitvi trimesečnih poslovnih rezultatov, zato je sprejel ukrepe za racionalizacijo in zmanjševanje stroškov poslovanja. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 250/2011 med drugim zavzelo stališče, da je za začetek šestmesečnega roka za podajo odpovedi pomembna ugotovitev neracionalne organizacije in sistemizacije delovnih mest. Zato je pomembno, kdaj je tožena stranka ugotovila obstoj odpovednega razloga. Iz sodbe VIII Ips 141/2011 pa izhaja, da trenutek, ko uspešnost poslovanja začne padati, ne pomeni že nastanka utemeljenega razloga in začetka teka roka za podajo odpovedi. Sodišče je pravilno povzelo ugotovitve rezultatov, iz katerih izhaja, da stroški poslovanja rastejo in načrtovane presegajo za 40 %, uspešnost poslovanja pa pada. Tožnica pa zmotno trdi, da se tožena stranka v odpovedi sklicuje na zmanjšan obseg poslovanja, saj je tožena stranka zatrjevala predvsem rast stroškov in negativen trend v poslovanju.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 5. 2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ekonomski in strukturni razlog za odpoved dejansko obstajal in da je podana odpoved zakonita, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v skladu s prvo alinejo 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2008). Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z drugim členom 88. odstavka ZDR delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga, vprašanje, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. odstavka 88. člena ZDR v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZDR dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. Pri tem pritožbeno sodišče, podobno kot sodišče prve stopnje, poudarja, da sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR.

Iz odpovedi z dne 14. 5. 2012 izhaja, da je pri toženi stranki zaradi razmer na trgu in rasti stroškov poslovanja v okviru racionalizacije poslovanja in zmanjševanja stroškov poslovanja prišlo do prenehanje potrebe po delu tožnice. Tožena stranka kot delodajalec ni zmogla več zagotavljati enakega obsega dela, zato so bile tožničine naloge razporejene med sodelavce. O tem, kaj je bilo podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, so podrobno in skladno izpovedale priče E.E., F.F. in G.G.. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na izpovedbe teh prič, saj so vse sodelovale v procesu odločitve tožene stranke o racionalizaciji poslovanja – E.E. je bil zakoniti zastopnik tožene stranke in je skupaj z F.F. v marcu 2012 opravljal obhode in analizo poslovanja po poslovnih enotah tožene stranke, G.G. pa je bil vodja enote, v kateri je bila zaposlena tožnica, in je bil s situacijo pri toženi stranki, predvsem pa v PE H., vseskozi seznanjen. Da so bile njene naloge razporejene med dva sodelavca, pa je izpovedala tudi sama tožnica.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdaj je nastal utemeljeni razlog za odpoved. Iz odpovedi izhaja, da je tožena stranka po preučitvi trimesečnih poslovnih rezultatov ugotovila povečano rast stroškov. Direktor tožene stranke E.E. je podobno izpovedal, da so se v januarju, februarju in marcu 2012 kazali bistveno slabši rezultati kot v enakem trimesečju leta 2011, priči F.F. in G.G. pa sta prav tako potrdili, da se je racionalizacija izvajala na podlagi ugotovitev o poslovanju tožene stranke v prvih mesecih leta 2012. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podana odpoved pravočasna - tožena stranka se je z rezultati poslovanja za prve tri mesece leta 2012 lahko seznanila najprej 1. 4. 2012, odpoved pa je bila podana 14. 5. 2012. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno navedlo, da ni mogoče zahtevati, da bi delodajalec moral odpoved podati že ob prvih znakih težav pri poslovanju. Ob tem se je utemeljeno sklicevalo na sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 141/2011 in VIII Ips 184/2011, iz katerih izhaja, da delodajalcu ni potrebno reagirati takoj, ko pride do slabšanja uspešnosti poslovanja. Odločitev delodajalca, da še naprej obdrži v delovnem razmerju delavca, ki nima dovolj dela, namreč ne more biti delodajalcu v škodo, da bi zaradi tega šteli, da je zamudil prekluzivni rok, v katerem mora podati odpoved pogodbe o zaposlitvi. Rok začne teči, ko se delodajalec dejansko odloči, da to delovno mesto ukine oz., da bo podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nastanek razloga in začetek teka roka za odpoved je odvisen od ugotovitve delodajalca, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov potreba po delavčevemu delu prenehala (tako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi, opr. št. VIII Ips 368/2006).

Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, kakšni so bili stroški v zadnjih šestih mesecih leta 2011. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožnici namreč podana zaradi konstantnega naraščanja stroškov dela, blaga in storitev v prvih treh mesecih leta 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno in podrobno povzelo finančno poročilo za prve tri mesece leta 2012: v januarju so bili skupni stroški 6 % višji od planiranih (stroški blaga, materiala in storitev pa kar za 39 %), v februarju so skupni stroški planirane stroške presegali za 11 % (stroški blaga, materiala in storitev pa prav tako za 39 %), v marcu pa so bili skupni stroški 9 % višji od planiranih (stroški blaga, materiala in storitev pa kar za 43 %). Iz teh podatkov tudi izhaja, da so bili stroški poslovanja višji iz meseca v mesec, kar je vplivalo na končni, mesečni izid poslovanja tožene stranke. Ta je zaostajal za planiranim, kljub večjemu obsegu prihodkov od prodaje.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga po 1. odstavku 88. člena ZDR, ker so stroški poslovanja v prvih treh mesecih leta 2012 naraščali in se je odločila za racionalizacijo poslovanja, hkrati pa je dokazala tudi prenehanje potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je pri podaji redne odpovedi upoštevala vse relevantne zakonske določbe, zlasti 88. člen ZDR. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).