Jedro

Stranke zapuščinskega postopka so tudi osebe, ki so se priglasile k dedovanju, pa jim dedna pravica ni bila priznana (to je osebe, ki menijo, četudi zmotno, da so dediči).

Izrek

Pritožbi zoper sklep opr. št.... z dne ... se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba zoper dodatni sklep o dedovanju opr. št. ... z dne ... se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

S sklepom opr. št. ..., z dne ... je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo A.Z., L.B. in M.K. zoper dodatni sklep o dedovanju opr. št. ... , z dne .... Menilo je, da je pritožba nedovoljena, ker so jo vložile osebe, na katere se dodatni sklep o dedovanju ne nanaša. Z dodatnim sklepom o dedovanju pa je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 221. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD; Ur. l. SRS št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami) naknadno najdeno zapuščino razdelilo med zapustničine zakonite dediče na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju. Ugotovilo je, da zapustnica v oporoki z dne ... s pozneje najdenim premoženjem ni razpolagala.

Zoper takšna sklepa se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pravočasno pritožujejo A.Z., L.B. in M.K..

V pritožbi zoper sklep z dne ... pojasnjujejo, da je njihova pritožba dovoljena, saj v obravnavani zadevi ne gre za dedovanje dodatne zapuščine v smislu ZD, ampak za dedovanje denacionaliziranega premoženja. Zapustniki analizirajo določbo 78. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen, Ur. l. RS, št. 27/91, s spremembami in dopolnitvami), odločbo Ustavnega sodišča in "namen rešitve sprejete v ZDen". Sklicujejo se še na paragrafe 537, 797 in 809 Občnega državljanskega zakonika in pozivajo sodišče naj iz pietete do jasno izražene oporočne volje postopek dedovanja denacionaliziranega premoženja zaključi v duhu oporoke J.K.. Pritožniki zato predlagajo razveljavitev sklepa.

V pritožbi zoper dodatni sklep o dedovanju pa pritožniki poudarjajo, da novo najdeno premoženje predstavlja premoženje, ki je na zapustnico prešlo na podlagi sklepov o dedovanju po pokojnem B.K.. Ta zapuščinski postopek torej predstavlja le zaključek dedovanja denacionaliziranega premoženja po B.K.. Pritožniki opozarjajo, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu v nasprotju z "namenom rešitve sprejete v ZDen " in potrjene v odločbi Ustavnega sodišča RS z dne 18.1.2001. Po načelu doslednosti bi bilo treba krog dedičev, ki ga je oporočiteljica navedla v oporoki, upoštevati tudi v tem postopku. Zapustnica je v oporoki izrecno navedla, zakaj nekaterim zakonitim dedičem ne namenja ničesar. Za izločitev nečaka in nečakinje po pokojnem bratu je imela tehtne razloge. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je oporočiteljica določila krog dedičev svojega premoženja nasploh. Gre za celosten pogled na dedovanje njenega premoženja. Pritožniki natančneje pojasnjujejo odnos med zapuščinskim postopkom po B.K. in tem zapuščinskim postopkom ter analizirajo ravnanje sodišča v obeh postopkih, določbi 78. člena ZDen in 20. člena ZDen-B ter odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-138/99. V odločbi Ustavnega sodišča je poudarjeno, da je "namen rešitve, sprejete v ZDen čim bolj približati krog dedičev denacionaliziranega premoženja tistemu, kakršen bi bil, če do podržavljenja ne bi prišlo". To bi sodišče storilo z upoštevanjem zapustničine oporoke. Pritožniki zaradi navedenega predlagajo spremembo sklepa in razdelitev zapuščine v skladu z zapustničino oporoko ali razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba zoper sklep z dne 22.1.2003 je utemeljena, pritožba zoper dodatni sklep o dedovanju pa ni utemeljena.

Glede sklepa opr. št. ..., z dne ...: V skladu z določbo prvega odstavka 333. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02) v zvezi z določbo 163. člena ZD se smejo zoper sodno odločbo pritožiti stranke. V skladu z določbo 175. člena ZD so stranke v smislu ZD dediči, volilojemniki in druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine. V krog "drugih oseb" je treba šteti tudi tiste osebe, ki so se priglasile k dedovanju, pa jim dedna pravica ni bila priznana. Prav to pa so v obravnavani zadevi pritožniki, ki so po pravnomočnem sklepu o dedovanju, opr. št. ..., z dne ... zapustničini oporočni dediči in v postopku odločanja o pozneje najdenem premoženju uveljavljajo dedno pravico. Pritožniki so torej stranke v smislu ZD, zato imajo pravico vložiti pritožbo zoper dodatni sklep o dedovanju in njihova pritožba ni nedovoljena. Ker je sodišče prve stopnje določbe ZD in ZPP uporabilo zmotno, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.

Glede dodatnega sklepa o dedovanju: Zapustnica v obravnavani zadevi ni denacionalizacijska upravičenka v smislu določbe prvega odstavka 67. člena ZDen, ampak dedinja premoženja pokojnega moža, ki ga je ta pridobil v denacionalizacijskem postopku. Pri odločanju v tej zadevi je torej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo zgolj določbo 221. člena ZD, ne pa določb ZDen. Sklicevanje pritožnikov na določbe ZDen in na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-138/99 v zvezi z 20. členom ZDen-B na odločitev v obravnavani zadevi tako ne vpliva. Pritožbeno sodišče zato v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD na obsežne pritožbene trditve o dedovanju denacionaliziranega premoženja natančneje ne odgovarja.

V skladu z določbo 1. odstavka 221. člena ZD se v primeru, ko se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, ne da bi sodišče opravilo novo zapuščinsko obravnavo, to premoženje razdeli na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Po prejšnjem sklepu o dedovanju, opr. št. ... z dne ... so del zapustničinega premoženja (trosobno stanovanje) dedovali oporočni dediči; preostali del premoženja, s katerim zapustnica v oporoki ni izrecno razpolagala, pa zakoniti dediči. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, pritožniki pa takšne ugotovitve ne izpodbijajo, da zapustnica v oporoki s pozneje najdenim premoženjem, o katerem je odločalo v izpodbijanem sklepu, ni razpolagala. Argument pritožnikov, da je zapustnica izrecno in nasploh (torej ne le glede premoženja, ki ga je z oporoko naklonila oporočnim dedičem) izločila iz dedovanja nekatere zakonite dediče (oz. pojasnila, zakaj jim ni z oporoko naklonila ničesar), pa glede na dejstvo, da je prejšnji sklep o dedovanju pravnomočen in so v njem kot dediči (torej zapustničini univerzalni nasledniki) proglašeni tudi tisti od zakonitih dedičev, ki jih je zapustnica izpustila, na odločitev sodišča ne more več vplivati. Sodišče mora namreč, kot je bilo pojasnjeno, pozneje najdeno premoženje razdeliti na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Ker so na podlagi slednjega premoženje, s katerim zapustnica v oporoki ni razpolagala, dedovali tudi v oporoki izločeni dediči, ni razloga, da bi jih sodišče izpustilo pri odločanju o pozneje najdenem premoženju oz. ni podlage, da bi si oporoko v tem delu razlagalo drugače. Ker torej zapustnica s pozneje najdenim premoženjem v oporoki ni razpolagala, je odločitev sodišča prve stopnje, da se to premoženje razdeli med zakonite dediče po prejšnjem sklepu o dedovanju, pravilna.

Pritožniki v pritožbi sicer navajajo, da se pritožujejo tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, a ne pojasnijo, katera bistvena kršitev naj bi bila storjena. Pritožbeno sodišče je glede tega pritožbenega razloga zato opravilo le uradni preizkus v skladu z določbo prvega odstavka 350. člena ZPP in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ker je sodišče prve stopnje, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, tudi materialno pravo uporabilo pravilno, je višje sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pritožbo zavrnilo in potrdilo dodatni sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.