Jedro

Dolžnost poučevanja prava nevešče stranke ni absolutna, ampak omejena (vsaj) z razpravnim načelom in načelom dispozitivnosti, nastopi pa šele, če stranka, ki nima pooblaščenca, iz nevednosti ne uporablja svojih pravic. Tudi opozorilo iz 283. člena ZPP se ne nanaša na katerokoli stranko brez pooblaščenca, ampak le na tisto, ki se ne more jasno in določno izjaviti o zadevi, ki se obravnava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi VL 222778/2013 z dne 10. 1. 2014 ohranilo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka) in toženima strankama naložilo, da morata v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.247,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Proti navedenemu sklepu sta se pravočasno pritožila toženca, ki v obširni pritožbi zatrjujeta številne kršitve določb postopka. Najprej menita, da je sodišče preozko oziroma napačno razlagalo 12. in 283. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Toženca sta pravna laika, zato bi moralo prvostopno sodišče postopati v skladu z navedenima členoma in ju pozvati, naj si vzameta pooblaščenca. Drugi toženec je na prvem naroku seznanil sodišče, da ima cel kup argumentov, s katerimi bi lahko izpodbijal navedbe tožnika, vendar danes tega ne more storiti. Prosil je sodišče, naj mu da rok, dan ali dva, da zadevo prouči in da poda odgovor ter se posvetuje z odvetnikom. Sodišče tej prošnji ni ugodilo, s čimer je kršilo 283. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Če bi sodišče narok preložilo in drugemu tožencu omogočilo, da si vzame odvetnika, bi mu slednji na podlagi resničnega dejanskega stanja, ki bi mu ga predstavil drugi toženec, pomagal podati vse pravno relevantne trditve, dokazne predloge in ugovore, s katerimi bi se drugi toženec lahko branil proti zahtevku tožnika. Prvostopno sodišče je torej prekršilo načelo pomoči prava nevešči stranki, posledično izpodbijana sodba nedopustno posega v načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje bi moralo drugega toženca na prvem naroku tudi v primeru, da bi se ta kljub opozorilu prvostopnega sodišča, da si lahko vzame odvetnika, želel zastopati sam, še naprej poučevati o njegovih procesnih pravicah, zlasti pa bi jo moralo s svojim aktivnim dejanjem spodbuditi k temu, da da vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo. Zgolj opozarjanje na prekluzijo ne zadošča. Sodišče ni izvedlo niti enega dokaza, predlaganega s strani tožencev. Pri tem niti ni konkretno pojasnilo, katere dokazne predloge šteje za nepotrebne. Drugi toženec na prvem naroku za glavno obravnavo tudi ni bil opozorjen, da se bodo vse navedbe tožeče stranke štele za priznane oziroma nesporne. Nadaljnja kršitev postopka je v tem, da je sodišče opravilo prvi narok za glavno obravnavo, čeprav je bila prva toženka bolna in posledično odsotna z naroka. Drugi toženec, ki se je naroka kljub bolezni in slabemu počutju udeležil, je opravičil odsotnost prve toženke in pojasnil, da je prišel na narok pravzaprav opravičiti tudi sebe. Utemeljeno je računal, da bo prvi narok preložen. Naslednji narok 2. 6. 2015 je sodišče opravilo v nenavzočnosti strank in zato ni izvedlo dokaza z njunim zaslišanjem. Sodišče je njuno opravičilo neutemeljeno štelo za neustrezno, če pa že, bi ju moralo kvečjemu pozvati k temu, da predložita dodatna dokazila, ne pa namesto tega opraviti narok, zaslišati le tožnika in zaključiti glavno obravnavo. Izvedba obeh narokov in izvedba dokaza zgolj z zaslišanjem tožnika predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršeno je bilo tudi načelo kontradiktornosti, posledično pa ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave. Nedopustna zavrnitev dokaznega predloga z ogledom poleg že omenjene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka predstavlja tudi relativno bistveno kršitev določbe 213. člena ZPP. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo dveh prič, ki sta jih predlagala toženca. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko sploh ni ugotavljalo, ali je tožnik delo, ki ga je sodišče štelo za naročeno, opravil tako, da bi bilo to uporabno za toženca (torej ali je tožeča stranka uporabila ustrezen konceptualni pristop, kot sta ga želeli toženi stranki ali ne). Delo se ne more šteti za opravljeno že s tem, ko tožnik izdela neke (kakršnekoli) načrte, ne glede na to, ali so ti skladni z željami in naročili toženih strank. Predmet podjemne pogodbe ni izdelava poljubnega dela oziroma takšnega dela kot si ga izbere tožnik, saj to nikoli ni bilo naročeno in dogovorjeno in tožnik česa takšnega tudi ni trdil. Povsem nasprotujoči so si zaključki sodišča v točki 14 obrazložitve, da toženec ni zatrjeval, da bi ugovarjal kakršnikoli napaki dela, saj je izrecno navedel, da gre za konceptualni pristop, s katerim se ni strinjal, ne za napake. Toženca menita, da je bilo sodišče pristransko v njuno škodo, saj je njune navedbe presojalo ozko in tako da je iskalo nasprotja med njimi, očitne neskladnosti med trditvami in izpovedbo tožnika pa sodišča niso zmotile. Prvostopno sodišče je neutemeljeno štelo za neprerekane posamezne navedbe tožencev, kot npr., da je tožeča stranka porabila 800 ur dela. Sodišče je navedbe drugega toženca v tem delu upoštevalo povsem izven konteksta. Drugi toženec je na prvem naroku navedel, da ne zanika, da je tožnik v projekt vložil delo, vendar da večji del tega, kar je bilo izrisano, ni bilo uporabljeno v hiši tožencev oziroma v finalni izvedbi. Iz tega nikakor ne izhaja priznanje, da bi tožnik porabil 800 ur dela, kar je že po laičnem občutku absurdno, saj to pomeni, da bi tožnik na projektu tožencev delal s polnim delovnim časom 20 tednov oziroma okrog pet mesecev. Prvostopno sodišče bi že na podlagi svojih življenjskih izkušenj in logičnega sklepanja lahko na podlagi gradiva, ki je v spisu, prišlo do zaključka, da so te navedbe očitno neutemeljene. Glede na to, da je tožnik v dokaz teh navedb predlagal postavitev izvedencev, sta toženca tudi menila, da bo izvedenec podal oceno o realnem obsegu, ne pa da bo sodišče štelo absurdne navedbe tožnika za priznane.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ne drži, da je sodišče prve stopnje preozko oziroma napačno tolmačilo 12. in 283. člena ZPP in s tem nedopustno poseglo tudi v načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Dolžnost poučevanja prava nevešče stranke (12. člen ZPP) ni absolutno, ampak omejeno (vsaj) z razpravnim načelo in načelom dispozitivnosti, nastopi pa šele, če stranka, ki nima pooblaščenca, iz nevednosti ne uporablja svojih pravic. Tudi opozorilo iz 238. člen ZPP se ne nanaša na katerokoli stranko brez pooblaščenca, ampak le na tisto, ki se ne more jasno in določno izjaviti o zadevi, ki se obravnava. Že iz navedb tožencev (tam dolžnikov) v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in navedb drugega toženca na prvem naroku za glavno obravnavo je povsem jasno, da ne gre za stranki, ki se ne bi mogli jasno in določno izjaviti o zadevi. Prav nasprotno, v ugovoru sta najprej ugovarjala zastaranje, nato pa terjatev prerekala po temelju in višini. Trdila sta, da sta s tožnikom v začetku „nekaj malega“ sodelovala, nista pa sklenila podjemne pogodbe in sodelovanje z njim prekinila, še preden je prišlo do konsenza in da če bi bila dela res naročena, bi morala biti sklenjena pisna pogodba. Na prvem naroku za glavno obravnavo je drugi toženec še navedel, da je tožnik projekte izdelal, da pa je bil sprejet projekt drugega arhitekta; da tožnik ni posredoval pri nakupu in prodaji nepremičnine; da se toženec ni strinjal z materiali; da ni dokazov, da je bilo naročeno to, kar je bilo izdelano; da ne gre za napake ampak, da se drugi toženec ni strinjal s konceptualnim pristopom. Navedene trditve jasno kažejo, da ni šlo za to, da se drugi toženec (oziroma toženca) ne bi mogel jasno in določno izjaviti o zadevi, zato ga (ju) sodišče ni bilo dolžno opozarjati v smislu 283. člena ZPP.

6. Tudi dejstvo, da sodišče prve stopnje prvega naroka za glavno obravnavo z dne 10. 4. 2015 ni preložilo, čeprav je drugi toženec prosil za „rok dan ali dva, da zadevo prouči in se posvetuje z odvetnikom“, ne predstavlja nobene kršitve določb postopka. Toženca sta namreč pripravljalno vlogo nasprotne stranke prejela že 25. 4. 2014, vabilo na narok za glavno obravnavo z vsemi opozorili prvič 4. 12. 2014, drugič (zaradi preložitve) pa 5. 3. 2015 in sta tudi po presoji pritožbenega sodišča imela dovolj časa za podajanje nasprotnih navedb. Ni šlo za situacijo, ko bi npr. tožnik na prvi narok narok prinesel novo vlogo ali podal nove trditve in bi drugi toženec šele takrat „spoznal“, da potrebuje odvetnika. Nenazadnje v pritožbi biti ni pojasnjeno, kaj bi lahko toženca še dodatno navedla, če bi sodišče narok preložilo, kar naj bi jima omogočilo, da si vzameta odvetnika.

7. Drugi toženec ni imel nobene podlage, da bi utemeljeno „računal“ na to, da bo prvi narok za glavno obravnavo preložen. Na prvi narok je pristopil, dokazno nepodprto ustno opravičilo za prvo toženko (da je na bolniški in bo še nekaj časa) in pojasnilo, da ima tudi sam vročino, pa ne predstavlja utemeljenega razloga za preložitev naroka. Tudi opravičilo za izostanek z naslednjega naroka (2. 6. 2015), na katerem je bila glavna obravnava zaključena, ni bilo ustrezno iz razlogov, ki jih je pojasnilo že sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče se z njimi v celoti strinja in se nanje le sklicuje, da jih ne bi ponavljalo. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče drugega toženca, če je že štelo, da zdravniško potrdilo ne ustreza pogojem iz 115. člena ZPP, pozvati za dodatna dokazila.

8. Sodišče prve stopnje po povedanem ni bilo dolžno preložiti ne prvega ne drugega naroka za glavno obravnavo in je slednjega lahko opravilo v odsotnosti tožencev in dokazni postopek zaključilo ne da bi ju zaslišalo Zatrjevana bistvena kršitev določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

9. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi tudi v primeru, če bi se drugi toženec kljub opozorilu sodišča, želel zastopati sam, sodišče moralo drugega toženca še naprej poučevati o procesnih pravicah. Tudi če bi bil drugi toženec res stranka iz 12. člena ZPP, ki iz nevednosti ne uporablja svojih pravic (kar ni), poučevanje o posledicah neprerekanih dejstev (214. člena ZPP) ni dolžnost sodišča. Načelo pomoči prava nevešči stranki se razteza le na njena pravdna dejanja, ne pa na izjave o dejstvih, zato sodišče v okviru navedenega načela stranke ni dolžno (posebej) opozarjati na posledice neprerekanja trditev nasprotne stranke.

10. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da sodišče ni konkretno pojasnilo, katere dokaze šteje za nepotrebne. V 8. točki obrazložitve je pojasnjeno, zakaj ni zaslišalo tožencev, v 14. točki pa zakaj v konkretni zadevi ni potrebno izvajanje dokazov za ugotavljanje, ali je bilo kaj od projektiranega v hiši tožencev res uporabljeno.

11. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v okoliščinah konkretnega primera pomembno le, kaj je bilo dogovorjeno (kaj bo tožnik za toženca izdelal) in ali je bilo to tudi izdelano, ne pa tudi, ali sta toženca naročeno in izdelano res uporabila. Ob odsotnosti drugih okoliščin se namreč toženca (le) z ugovorom, da tožnik „ni uporabil ustreznega konceptualnega pristopa“ ne moreta uspešno upreti plačilu naročenega dela. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da „nista naročila tega, kar je tožnik opravil in zaračunal“. Naročena je bila idejna zasnova in izvedba projektne dokumentacije1, tožnik pa je samo izdelavo usklajeval2 z željami tožencev, ki v postopku pred sodišče prve stopnje nista trdila, da bi delal v nasprotju z njunimi navodili, ampak se le pavšalno sklicevala na „neustrezen konceptualni pristop“. Trditve, da se nista strinjala z materiali nista dokazala, tožniku pa je uspelo dokazati celo, da je sodeloval tudi pri usklajevanju nakupa in prodaje nepremičnin.

12. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, dokazni zaključek pa je logičen in prepričljiv. Zaradi že navedenih razlogov (točka 11) ne drži, da bi moralo ugotavljati, ali je opravljeno delo uporabno za toženca, zato je neutemeljena pritožbena graja, da sodišče ni izvedlo dokaza z ogledom hiše, ki ga je sicer predlagal tožnik. Neutemeljen je tudi očitek, da bi sodišče moralo z izvedencem ugotavljati realen obseg opravljenih ur dela. Toženca se ne moreta sklicevati, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal (le) tožnik za dokazovanje svojih trditev. Ob pravilnem izhodišču sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali sta naročeno in izdelano idejno zasnovo in projektno dokumentacijo toženca res uporabila, tudi zaslišanje prič A. A. (ki naj bi ga toženca angažirala namesto tožnika) in B. B. (nepremičninski posrednik) ni bilo potrebno.

13. Nazadnje je treba še zavrniti pritožbene očitke, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo za neprerekane posamezne tožnikove navedbe in pristransko obravnavalo toženca. Toženca sta s svojo pasivnostjo v postopku in neudeležbo na narokih sama povzročila situacijo, da so trditve tožnika ostale neprerekane in da je bil le zaslišan le zakoniti zastopnik tožnika. S pritožbenimi trditvami, da je sodišče prve stopnje nekatere navedbe tožencev upoštevalo povsem izven konteksta, pa jim želita dati dodatno vsebino, ki iz pravočasno podane trditvene podlage spora ne izhaja, kar je v nasprotju z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP in na njih pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

14. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženca s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor tožnika pa ni bil potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožnik pa je v okviru tega izdelal projekt obstoječega stanja, projekt rušitve, projekt novega stanja in arhitekture, sheme stavbnega pohištva, projekt notranje opreme, projekt zunanje opreme in arhitekture vključno z nadstreškom nad vhodom, nadstreškom nad teraso, projekt bazena v kletnem delu in zimskega vrtana južni fasadi nad bazenom, popis gradbeno obrtniških del, izračun materialov za naročila, sheme pohištva dobavitelja M. d.o.o, projekt tlorisne zasnove, vse vključno s korekturami.

Op. št. (2): Kar izhaja ne le iz njegove izpovedbe, ampak tudi listinske dokumentacije (npr. usklajevanje glede pohištva – A68).