U-I-316/00

22. 2. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Marije Gliha iz Velike Loke in Amalije Joras iz Ljubljane, ki ju zastopa Milan Joras iz Ljubljane, na seji dne 22. februarja 2001

s k l e n i l o :

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 145.a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78, 41/87, 32/89 in 8/90 ter Uradni list RS, št. 12/92, 58/93, 71/94, 29/95, 10/98 in 26/99) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 145.c člena istega zakona se zavrže.

O B R A Z L O Ž I T E V

Pobudnici izpodbijata določbe 145.a in 145.c člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS1), ki so bile uveljavljene z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 10/98 - v nadaljevanju ZIKS-G). Menita, da je 145.a člen v neskladju z Ustavo, "kolikor določno ne navede le tista izredna pravna sredstva, ki pripeljejo do razveljavitve, in kolikor ne vključuje stavka, da se ne uporablja pri odpravi". Člen 145.c naj bi bil v neskladju z Ustavo "kolikor prepoveduje odškodnino za nazaj od učinkovanja izrednega pravnega sredstva naprej".

Pobudnici menita, da je v postopkih vračanja premoženja treba upoštevati jamstva iz 3., 5., 14., 15., 26., 30., 33., 35., 67. in 74. člena Ustave ter 1. člen Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP) in 14. člen EKČP.

Po drugem odstavku 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je pravni interes za vložitev pobude podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Pravni interes mora biti po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča neposreden in konkreten. Splošen in abstrakten pravni interes, ki bi ga lahko imel kdorkoli, ne zadošča.

Pobudnik mora v pobudi izkazati, da predpis, ki ga izpodbija, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj in da bi ugoditev njegovemu predlogu privedla do spremembe njegovega pravnega položaja.

Pobudnici sta vložili pobudo kot "dodatek" k dopolnitvi ustavne pritožbe zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Trebnjem, ki sta pobudnicama naložila, da v skladu s 145.b členom ZIKS nevedeta zavezance za vrnitev premoženja. Pobudnici ne navajata ničesar v zvezi s pravnim interesom za vložitev pobude zoper izpodbijani določbi, iz sklepov, izpodbijanih z ustavno pritožbo (ki jo je Ustavno sodišče zavrglo s sklepom št. Up-176/99 z dne 19. 12. 2000, ker pritožnici ustavne pritožbe kljub pozivu nista ustrezno dopolnili), pa je razvidno le, da gre za postopek vračanja premoženja po 145.a členu ZIKS.

V konkretnem primeru je Vrhovno sodišče s sodbo št. I Ips 205/90-3 z dne 29. 8. 1990 pravnomočno kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem št. K 164/50 z dne 30. 1. 1951 v odločbi o kazni spremenilo tako, da "se odločba o zaplembi celotnega premoženja odpravi". Že Vrhovno sodišče je v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi predloga za določitev stvarno pristojnega sodišča št. I R 2/99 z dne 28. 1. 1999 pobudnicama pojasnilo, da so pravne posledice razveljavitve in odprave kazni zaplembe enake.2 Pravica do vrnitve zaplenjenega premoženja in do odškodnine, ki gre obsojenim oziroma njihovim dedičem, je enaka, ne glede na na to, ali je bila krivična zaplemba odpravljena ali razveljavljena. Ali bo obsojeni spet lastnik zaplenjenega premoženja ali pa bo dobil odškodnino zanj, je namreč odvisno le od obstoja ovir za vračanje premoženja v naravi.

Razveljavitev kazni zaplembe premoženja je po določbah 145. in 145.a člena ZIKS podlaga za vrnitev tega premoženja. Člen 145 ZIKS določa, da se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem, če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena. Določbe 145.a člena se nanašajo na vrnitev premoženja zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, če je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena. Taka ureditev je posledica dejstva, da v ZKP ni nobenega izrednega pravnega sredstva, na podlagi katerega bi sodišče kazensko sodbo lahko odpravilo. Sodišče lahko sodbo razveljavi ali pa jo spremeni. Pravne posledice morebitne odprave kazni zaplembe premoženja so zato lahko le take, kot so predvidene za razveljavitev te kazni. Razlika glede vračanja premoženja je torej odvisna od datuma pravnomočnosti kazenskih postopkov in ne od tega, ali je bila kazen zaplembe premoženja odpravljena ali razveljavljena. Ustavno sodišče pa je že z odločbo št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98 in OdlUS VII, 150) med drugim presodilo, da posebna ureditev vračanja premoženja, zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, ni v neskladju z Ustavo.

Razveljavitev kazenske sodbe oziroma kazni zaplembe premoženja sama po sebi tudi ne pomeni, da neupravičeno obsojeni nimajo pravice do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe (tudi za nazaj), vendar to ni predmet določb 145.a člena ZIKS.

Ta določba ureja le vračanje zaplenjenega premoženja. Glede na navedeno, je pobuda za oceno ustavnosti 145.a člena očitno neutemeljena. Ustavno sodišče jo je zato zavrnilo (1. točka izreka).

Povrnitev škode, rehabilitacijo in postopek za uveljavitev drugih pravic ureja XXXII. poglavje Zakona o kazenskem postopku (členi od 538 do 546, Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP). Na podlagi določb navedenega poglavja lahko obsojeni zahtevajo iz naslova povrnitve škode zaradi neupravičene zaplembe premoženja tudi odškodnino za izgubljeni dobiček. Člen 145.c ZIKS pa je izključil povrnitev izgubljenega dobička, ki so ga obsojeni lahko zahtevali na podlagi navedenih določb ZKP kot eno od oblik odškodnine, če je bilo premoženje zaplenjeno v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958. Ta člen je namreč določil, da se tem osebam ne priznajo odškodninski zahtevki zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja in iz naslova katerihkoli izgubljenih dobičkov po pravilih odškodninskega prava v času od zaplembe premoženja do vložitve zahteve za povrnitev škode pri Ministrstvu za pravosodje.

Iz priložene dokumentacije pa ni razvidno, da bi pobudnici vložili zahtevek po 539. členu ZKP in tožbo na podlagi 540. ali 541. člena ZKP oziroma zahtevek po 145.c členu ZIKS zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja od dneva vložitve zahteve pri Ministrstvu za pravosodje. Zato pobudnici nista izkazali, da 145.c člen neposredno posega v njune pravice, pravne interese oziroma pravni položaj.

Ker pobudnici pravnega interesa za vložitev pobude za oceno ustavnosti 145.c člena nista izkazali, je bilo treba pobudo v tem delu zavreči (2. točka izreka).

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k Franc Testen

Opombi:

[1]Določbe 145. člena in členov 145.a do 145.č (uveljavljene z Zakonom o spremembah in dopolnitveh Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, Uradni list RS, št. 10/98 - ZIKS-G) ostanejo v veljavi kljub uveljavitvi novega Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (266. člen, Uradni list RS, št. 22/2000 - ZIKS-1).

[2]Tudi Zakon o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZKP77), ki je veljal v času izdaje sodbe Vrhovnega sodišča, je v prvem odstavku 422. člena (na podlagi katerega je bila izdana sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 205/90-3 o odpravi zaplembe) predvideval le razveljavitev kazenske sodbe.