Jedro

Iz določbe 178.a člena ZPP izhaja, da je za izvršitev denarne kazni, ki jo izreče sodišče na podlagi tega zakona pristojen davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, kar pomeni, da je predmetni sklep o izvršbi izdalo Okrajno sodišče v Kopru, ki zanj ni bilo pristojno. V zadevi zato ni mogoče zaključiti, da prosilka za brezplačno pravno pomoč z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi nima verjetnega izgleda za uspeh.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. Bpp 696/2010-4 z dne 6.12.2010 se odpravi in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Kopru v ponoven postopek.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano odločbo zavrnilo prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v izvršilnem postopku, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Kopru pod opr. št. I 99/2010. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je služba za brezplačno pravno pomoč dne 5. 10. 2010 prejela od Okrajnega sodišča v Kopru vlogo tožeče stranke, iz katere izhaja, da poleg oprostitve plačila sodnih taks, prosi tudi za oprostitev drugih stroškov postopka, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Kopru pod opr. št. I 99/2010. Ob vpogledu v navedeni izvršilni spis je bilo ugotovljeno, da je v izvršilnem postopku, ki se vodi zaradi izterjave denarne kazni, izrečene s sklepom Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Cp 1225/2006 z dne 24. 4. 2007, tožeča stranka, dolžnica. V nadaljevanju navaja, da tožeča stranka izterjevani dolg dolguje na podlagi izvršljive sodne odločbe, ki izhaja iz leta 2007, zato je pristojno za izterjavo dolga, ob upoštevanju 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku, Okrajno sodišče v Kopru. Navaja še, da je odločba na podlagi katere je izdan sklep o izvršbi, izvršilni naslov in izvršljiva, ni bila razveljavljena, odpravljena ali spremenjena, izvršba tudi ni bila dovoljena na stvari, ki je izvzeta iz izvršbe, terjatev pa ni prenehala ali zastarala, izpolnitev tudi ni bila odložena, torej niso podani razlogi za ugovore iz 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Zaradi vsega povedanega torej ni izpolnjen pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, ki določa, da zadeva ne sme biti očitno neutemeljena in da ima stranka v postopku verjeten izgled za uspeh.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v izpodbijani odločbi uporabljen napačen predpis, saj bi v skladu s 178. a členom Zakona o pravdnem postopku o navedeni izterjavi moral odločati davčni urad in ne Okrajno sodišče v Kopru. V izpodbijani odločbi je namreč napačno uporabljen 2. odstavek 130. člena ZPP, ki določa, da se postopek, če je bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, nadaljuje po dosedanjih predpisih.

Tožena stranka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka je zaprosila za brezplačno pravno pomoč v izvršilnem postopku, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Kopru pod opr. št. I 99/2010. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe je razvidno, da se izvršilni postopek vodi zaradi plačila denarne kazni, ki jo je tožeči stranki izreklo Višje sodišče v Kopru s sklepom opr. št. I Cp 1225/2006 z dne 24. 4. 2007, ki je v točki 2 izreka postal pravnomočen s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. Cp 10/2008 z dne 26. 6. 2008. Zoper sklep o izvršbi opr. št. I 99/2010 z dne 7. 4. 2010 je imela tožeča stranka, kot dolžnik možnost vložiti ugovor v skladu s 55. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, 75/02, 16/04, 17/06, 69/06, 3/07-uradno prečiščeno besedilo 4, 93/07, 28/09 in 51/10 – ZIZ), ki v 12-tih točkah našteva razloge, ki preprečujejo izvršbo. Med njimi je v 1. točki 1. odstavka 55. člena ZIZ določeno, da je ugovor zoper sklep o izvršbi mogoče vložiti če sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, zanj ni bilo pristojno.

S spremembami in dopolnitvami Zakona o pravdnem postopku, ki so bile objavljene v Uradnem listu RS, št. 45/2008-ZPP-D in so začele veljati 1. 10. 2008 je bil uveljavljan 178. a člen, ki določa, da denarne kazni, ki jih izreče sodišče na podlagi tega zakona, izvrši na predlog sodišča, ki je izreklo kazen, pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Sklep sodišča o izrečeni denarni kazni se šteje za izvršilni naslov. Iz navedene določbe Zakona o pravdnem postopku torej izhaja, da je za izvršitev denarne kazni, ki jo izreče sodišče v skladu z Zakonom o pravdnem postopku, pristojen davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Kar pomeni, da je sklep o izvršbi opr.št. I 99/2010 z dne 7. 4. 2010 izdalo Okrajno sodišče v Kopru, ki zanj ni bilo pristojno. Uporaba 2. odstavka 130. člena prehodnih in končnih določb ZPP-D, kot jo razlaga tožena stranka, je namreč v konkretni situaciji nepravilna, saj se ta določba nanaša le na situacije, ko je pred uveljavitvijo navedenih sprememb Zakona o pravdnem postopku, na prvi stopnji izdana odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, le v takem primeru se postopek nadaljuje po dotedanjih predpisih. V konkretni zadevi pa se je pravdni postopek končal s sklepom Vrhovnega sodišča RS št. Cp 10/2008, ki je dne 26. 6. 2008 postal pravnomočen. Poleg povedanega pa sodišče še ugotavlja, da se izvršilni postopek vodi v skladu z Zakonom o izvršbi in zavarovanju ne pa po Zakonu o pravdnem postopku, zato navedene prehodne in končne določbe iz ZPP-D, tudi iz tega razloga, ni mogoče uporabiti v izvršilnem postopku.

Glede na gornje ugotovitve torej ni mogoče zaključiti, da gre za očitno nerazumno zadevo oziroma da prosilka v zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh, kot je to ugotovila v izpodbijani odločbi tožena stranka in prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v izvršilni zadevi I 99/2010 zavrnila iz razlogov navedenih v 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04-uradno prečiščeno besedilo in 23/08 - ZBPP). Zato bo morala tožena stranka v ponovnem postopku preveriti vse pogoje, ki jih določa Zakon o brezplačni pravni pomoči za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Glede na vse navedeno je bilo treba tožbi, skladno s 4. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti, saj v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta ni bil pravilno uporabljen zakon, ter v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1 vrniti zadevo toženi stranki v ponoven postopek.