Jedro

Pred uveljavitvijo ZZZDR (1.1.1977) pravni red ni poznal ustanove zunajzakonske skupnosti. Premoženjska razmerja in posledice skupnega bivanja v tem času je treba zato presojati v luči splošnih pravil stvarnega in obligacijskega prava.

Izrek

Pritožbama se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje (izrek v točkah II do VI) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba proti sklepu (točka I izreka odločbe prve stopnje) se zavrne in odločitev v tem delu potrdi.

Obrazložitev

: Oris zadeve in odločitev prvega sodišča: Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Tožnica uveljavlja ugotovitev, da v skupno premoženje spada nepremično premoženje, ki je opisano v 2. točki izreka kasnejše sodbe. Ob tem zahteva ugotovitev, da sta stranki solastnici tega premoženja vsaka do 1/2. Zahteva tudi izstavitev zemljiškoknjižne listine glede spornih nepremičnin. V spremenjeni tožbi je tožeča stranka uveljavljala nov tožbeni zahtevek. Gre za kondikcijski zahtevek na plačilo 12.675,26 EUR. Ta znesek predstavlja kupnino od stanovanja, ki naj bi bila tako del skupnega premoženja, prodal pa naj bi ga toženec in v celoti zadržal kupnino. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevkom tožnice, da predstavlja sporno nepremično premoženje skupno premoženje in da sta deleža obeh strank enaka. Prav tako je ugodilo zahtevku za plačilo zneska 12.675,26 EUR z obrestmi. Zavrnilo pa je zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka bila zavezana izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bi se tožnica nato vpisala kot lastnica na deležu nepremičnega premoženja. Sodišče je nazadnje odločilo še o stroških postopka.

Pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

Pritožba tožeče stranke: Pritožba napada odločitev v točki V izreka. V njej predlaga bodisi spremembo bodisi razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu. Meni, da v ZZK-1 (1) ni podlage za odločitev sodišča, da sodba sama po sebi nadomešča listino za vpis. Meni, da potrebuje zemljiškoknjižno listino za vknjižbo, četudi gre za originaren način pridobitve lastninske pravice.

Pritožba tožene stranke: Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj sodbo bodisi spremeni bodisi razveljavi in jo vrne v novo sojenje pred drugega sodnika.

Najprej napada odločitev sodišča, ki je šele v sodbi dovolilo spremembo tožbe. Opozarja, da vse do tedaj tožena stranka ni imela možnosti odgovora na vsebino take spremembe, ni imela možnosti izvedbe dokazov, kar vse je kršitev določb pravdnega postopka in ustavne kategorije kontradiktornosti postopka. V dokaznem postopku sodišče ni ugotavljalo utemeljenosti zahtevka tožeče stranke in o tem tudi ni razpravljalo. Ravno v zvezi z odločitvijo v 4. točki izreka pritožba še navaja, da je bilo stanovanje tako kupljeno, kot tudi prodano v času trajanja zakonske zveze med pravdnima strankama. Navedbe tožnice, da iz prodaje tega stanovanja ni prejela kupnine, niso resnične in tudi ne dokazane. Dokazno breme je na tožnici. Stanovanje je bilo prodano kar 12 let pred prenehanjem zakonske zveze.

Pritožba obširno napada tudi odločitev pod 2. točko izreka izpodbijane sodbe. V obširnih pritožbenih navedbah večkrat tudi prestopi meje racionalnega diskurza in s tem same strokovnosti. Sodišču prve stopnje med drugim tudi očita pristranskost pri ugotavljanju dejanskega stanja. Tovrstnih navedb, ki niso na ravni strokovnega diskurza, pritožbeno sodišče ne bo niti povzemalo, niti se do njih opredeljevalo.

Sicer pa pritožba na več mestih napada pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi narave odločitve v tem pritožbenem postopku tudi teh pritožbenih navedb sodišče ne bo povzemalo.

Glede obsega skupnega premoženja je stališče tožene stranke v pritožbi drugačno od stališča sodišča. Meni namreč, da je ugovarjal zahtevku tako po temelju, kot po višini. Toženec je namreč 100% lastnik nepremičnine in zato po njegovem mnenju ni potrebno, da bi vložil kakršenkoli nasprotni tožbeni zahtevek. Sicer pa tudi v tem delu obširno napada pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Pritožba nasprotuje tudi sami odločitvi o dovolitvi spremembe tožbe.

Pritožbi sta bili vzajemno vročeni nasprotnima strankama. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena. Pritožba tožene stranke zoper sodbo je utemeljena, zoper sklep pod točko I pa neutemeljena.

Glede odločitve pod točko I (dovolitev spremembe tožbe): Sodišče prve stopnje lahko, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama, dovoli spremembo tožbe tudi, če se tožena stranka temu upira (1. odst. 185. člena ZPP (2)). Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dovolilo ob izpolnjenem pogoju in v skladu z navedenim zakonskim pravilom. Pritožba, ki ji takšna sprememba ni povšeči, zato še ni utemeljena. Odločitev sodišča je pravilna in jo je pritožbeno sodišče potrdilo (1. točka 365. člena ZPP).

Glede prvotnega zahtevka v tožbi: Tožnica je s prvotno postavljenim zahtevkom, o katerem je bilo odločeno v točkah II in III izreka, zahtevala ugotovitev, da predstavlja nepremičnina v Domžalah skupno premoženje pravdnih strank ter da sta deleža strank na njem enaka. Zahtevek je opirala na družinskopravno podlago. Premoženje naj bi bilo pridobljeno v obdobju, ko naj bi bili stranki najprej izvenzakonska in kasneje zakonska partnerja. Ob tem se je pravda usmerila še v vprašanje navideznosti pogodbe o nakupu zemljišča glede toženčeve sestre ter o navideznosti preužitkarske narave pogodbe, s katero je toženčeva sestra svoj solastninski delež prenesla na toženca. Dalje so se odpirala dejanska vprašanja glede tožničinega prispevka v skupnem premoženju (predvsem glede vprašanja dote kot posebnega premoženja, ki naj bi se tako zlilo s skupnim premoženjem), dalje vprašanja siceršnjega materialnega in nematerialnega prispevka obeh strank in predvsem dejanska vprašanja, od katerih je odvisna rešitev predhodnega vprašanja o obstoju izvenzakonske skupnosti v času od leta 1969 do sklenitve zakonske zveze v letu 1976. V celotni konstrukciji pravde pa je prišlo do materialnopravne napake, na katero nista bili pozorni niti stranki niti sodišče prve stopnje. Sodišče je namreč ugotovilo obstoj izvenzakonske skupnosti za čas od leta 1969 do 1976 in na takšno ugotovitev oprlo tako svojo diagnozo o tem, katera dejanska vprašanja so pravno relevantna in katera niso, kakor tudi celotno odločitev o odločilnem premoženjskopravnem vprašanju med strankama. Izhodiščna materialnopravna napaka je sledeča: Pravni institut izvenzakonske zveze, na katerega pravo navezuje enake premoženjskopravne posledice, kot veljajo med zakoncema, je bil uveden šele z uveljavitvijo ZZZDR (3) - to pa je 1.1.1977. Prej veljavni Temeljni zakon o zakonski zvezi (Ur. list SFRJ, št. 28/65), kakor tudi noben drug pravni predpis, pojma izvezakonske skupnosti ni poznal in tudi ne urejal. Za premoženjska razmerja med partnerjema, ki jih je po sedaj veljavnem pravnem redu mogoče opredeliti kot izvenzakonsko skupnost, so veljala splošna pravila civilnega prava (obligacijskega in stvarnega prava). Pravil ZZZDR ni mogoče uporabiti retroaktivno (4). Prav to pa je storilo sodišče prve stopnje, ko je spregledalo časovno razsežnost pravila o izvenzakonski skupnosti in premoženjskih razmerjih v njej.

Odločitev sodišča prve stopnje je iz tega razloga materialnopravno napačna. To pa seveda pomeni, da postanejo pravno relevantna številna dejanska vprašanja, s katerimi se v tej pravdi sodišče ni ukvarjalo oziroma se ni ukvarjalo osredotočeno. Še več: ob tem postanejo pravnorelevantna tudi mnoga dejanska vprašanja, s katerimi se v tej pravdi osredotočeno niso ukvarjale niti stranke same. Ta vprašanja, kolikor jih je mogoče za sedaj videti (in se med seboj tudi prepletajo) so naslednja: - kdo je bil pravni in kdo ekonomski nosilec pravnega posla pri nakupu nepremičnine (zemljišča); - kako in s kakšno pravno poslovno voljo se je zlivalo premoženje strank pred sklenitvijo zakonske zveze; - kakšna je bila časovna dinamika gradnje hiše (predvsem z vidika nastajanja premoženja v času pred in po sklenitvi zakonske zveze); - kako se je zlivalo posebno premoženje ene in druge stranke, s kasneje nastajajočim skupnim premoženjem.

Del teh vprašanj stranki v svoji trditveni podlagi sicer tudi načenjata. Zaradi spregledanega materialnopravnega okvira te pravde, so trditve obenem pomanjkljive, saj se ne osredotočajo tudi na stvarnopravni in obligacijskopravni vidik zadeve v času pred sklenitvijo zakonske zveze. V okviru materialnega pravdnega vodstva bo zato potrebno v nadaljevanju ta vprašanja med strankama razčistiti. Po eni strani bo treba časovno ločiti časovno razmerje za obdobje pred in po sklenitvi zakonske zveze. Za obdobje pred sklenitvijo zakonske zveze bo tudi treba razčistiti morebitne prvine pravnoposlovne narave (npr. morebitni dogovor o skupni gradnji). Opredeliti pa bo treba nadalje tudi obseg skupnega premoženja, kolikor ga je bilo ustvarjenega po sklenitvi zakonske zveze. Od tega bi lahko bilo tudi odvisno vprašanje, kakšna je bila narava morebitnega zlitja posebnega premoženja tožnika (5) s skupnim premoženjem.

Poseben, dodaten problem se nadalje nanaša na vprašanje določitve deležev. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da sodišče ne more soditi preko zahtevka, s čimer se toženec v pritožbenem prispevku ne strinja. Položaj je naslednji: kadar je v zemljiško knjigo vpisan le eden od zakoncev, kot izključni lastnik, v resnici pa gre za zunajknjižno skupno premoženje in tudi skupno lastnino, je takšna vknjižba materialnopravno neskladna ne le glede višine solastniških deležev, marveč tudi v kvalitativnem smislu. Bistvena prvina skupne lastnine je (v nasprotju s solastnino) tudi nedoločenost deležev. Skupna lastnina je v kvalitativnem smislu torej bistveno drugačne narave kot solastnina ali izključna lastnina. Posledica ugotovitve, da tako vpisana nepremičnina, v resnici predstavlja skupno lastnino, v celoti nadomešča vse kvalitativne prvine dotlej vknjižene izključne lastnine. Takšna ugotovitev se ne razteza le na domnevni del (se pravi polovični del) tistega, ki toži (v tem primeru torej na tožničin del), marveč na celoten objekt stvarnega prava. Tu je kleč zadeve: toženec se torej ne more zanašati na to, da je doslej tako ali tako vknjižen kot izključni lastnik. Ugotovitev, da je nepremičnina v resnici del skupnega premoženja in s tem v celoti skupna lastnina, vzpostavlja tudi pravilo o nedoločenosti deležev. Ko se nato v pravdi, kakršna je tudi ta, ti deleži določajo, je izhodiščna domneva, da sta deleža strank enaka. Sodišče lahko odloči drugače le v okviru postavljenih tožbenih zahtevkov tako na eni kot na drugi strani. Takšnih zahtevkov doslej ni bilo. Tožničin zahtevek se namreč sklada z zakonsko domnevo, toženčevega nasprotnega zahtevka pa zaenkrat ni. Brez njega pa tudi ne bo mogoč odmik od zakonske domneve o enakih deležih v njegov prid. Glede dajatvenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine (točka V) izreka sodbe: Zavrnitev zahtevka za izstavitev listine gradi na predpostavki, da je bila pridobitev lastninske pravice originarna. V takšnem primeru res ni podlage, da bi lahko ena stranka od druge zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi sodišču prve stopnje, da za kaj takšnega tudi nobene potrebe ni. Zahteva, naj se opravi razpolagalni posel, ima namreč lahko podlago le v ustreznem zavezovalnem pravnem poslu. Kot je bilo že obrazloženo, se sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega fokusa s stvarnopravnimi in obligacijskimi razmerji med strankama po splošnih pravilih, ki so zanju veljala v času od leta 1969 do sklenitve zakonske zveze, ni ukvarjalo. Po opravljenem materialno procesnem vodstvu pa bi se prav navedena vprašanja utegnila izkazati za odločilna. Iz morebitnega izjavnovoljnega odnosa med strankama, pa bi se zahtevana izstavitev zemljiškoknjižne listine utegnila pokazati kot relevantna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede tožbenih zahtevkov po prvotni tožbi ostalo dejansko stanje zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno. Podan je položaj iz 355. člena ZPP, kar je sodišču narekovalo razveljavitev sodbe v delu izreka, v točkah II, III in V. Zadeva je v tem delu vrnjena v novo sojenje. Napotki za nadaljnje delo so bili podani že zgoraj.

Glede kondikcijskega zahtevka (točka IV): Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (1. odst. 185. člena ZPP). Odločitev, da spremembo tožbe dovoli, mora sodišče obema strankama sporočiti tako, da zanjo pravočasno izvesta ter, da je lahko predmet obravnave. To izhaja tako iz splošnih načel, navsezadnje pa tudi iz določbe 5. odst. 185. člena ZPP. Odločitev, da se sprememba tožbe dovoli, ki je vsebovana šele v sodbi, s katero je o zahtevku po tako spremenjeni tožbi tudi odločeno, zato posega v pravico strank do obravnavanja. Podan je položaj iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. V skladu s pooblastilom iz 1. odst. 354. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče tudi v tem delu sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Šele od izdaje sodbe dalje je namreč stranka imela možnost (in jo tudi še sedaj ima), da na spremenjeno tožbo odgovori. Doslej ni imela takšne možnosti, predvsem pa ne procesne dolžnosti (doslej tudi izdaja zamudne sodbe v tem delu ne bi bila mogoča). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti negativne posledice procesne kršitve.

Tožena stranka je predlagala, naj se v ponovljenem sojenju zadeva obravnava pred drugim sodiščem. 356. člen ZPP pritožbenemu sodišču daje pooblastilo za takšno odločitev, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogov, ki bi narekovali takšen odmik od siceršnjih pravil sodnega reda, v obravnavani zadevi ni. Tisto, kar navaja pritožba, je zgolj nestrokovno zopervanje na iracionalni ravni ad personam. Takšno procesno ravnanje pa zgolj po nepotrebnem obremenjuje resno pravdno zadevo.

(1) Zakon o zemljiški knjigi (Ur. list RS, št. 58/2003).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007), ki se na podlagi 2. odst. 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 45/2008) še uporablja v tem pritožbenem postopku.

(3) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 15/1976 do Ur. list RS, št. 16/2004).

(4) Primerjaj sodba VS RS, opr. št. II Ips 402/2000

(5) Pritožbeno sodišče poudarja, da gre tu za golo hipotetično ugibanje. Lahko se bo izkazalo, da pravno poslovnih prvin dogovora o skupni gradnji oziroma o sodelovanju npr. s prispevkom dote, ki naj ima stvarnopravne učinke, sploh ni bilo. V tem primeru bo seveda odločilnega pomena, kakšno je bilo stanje nepremičnine v času sklenitve zakonske zveze. Od tega bo namreč odvisno, katera prvina je bila ob zlitju posebnega premoženja s skupnim premoženjem prevladujoča.