Jedro

Ker iz tožnikove prošnje za azil izhaja, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, so izpolnjeni pogoji, da se prošnja zavrne kot očitno neutemeljena v "pospešenem postopku" na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.6.2004. S to odločbo je tožena stranka na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003 - UPB1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Sloveniji, in hkrati odločila, da mora v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je prvostopno sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. Pravilno je bilo v zadevi odločeno v takoimenovanem pospešenem postopku, v katerem pa se ugotavljajo le pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so taksativno določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tožnikovi razlogi za zapustitev izvorne države so enaki, kot jih je v svoji že prej vloženi vlogi navedla njegova mati. To pa so bili, da je mati tožnikove matere po narodnosti Bosanka in so jo zato Albanci obtoževali, da je med vojno sodelovala s Srbi. Takoj po vojni so ji tudi grozili. Mati tožnikove matere pa je ostala na Kosovu. Tožnikova mati je tudi izrecno izjavila, da v matični državi niso bili niti ona sama niti njeni otroci nikoli preganjani zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni socialni skupini. Zato je tudi po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni ugovor, da ni dovolj raziskano dejansko stanje v zvezi z razlogom, zaradi katerega je tožnik prišel v Republiko Slovenijo. Sodišče je odločalo na seji ne glede na tožnikov predlog, da naj se ga zasliši. Tožnik namreč ni navedel, o čem bi lahko izpovedal in kakšne razloge oziroma dokaze bi lahko predložil o svojih trditvah, da je bil v izvorni državi preganjan in da je ni zapustil izključno iz ekonomskih razlogov.

Tožnik v pritožbi predlaga, da sodišče pritožbi ugodi ter napadeno odločbo odpravi. Navaja, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da v obrazložitvi odločbe tožene stranke ni določno navedeno, da je tožena stranka tožnikovo vlogo za azil zavrnila zato, ker naj bi tožnik v Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov. Poleg tega je v obrazložitvi sodbe navedeno, da tožena stranka ni navedla svojih razlogov, ki so bili odločilni za njeno sprejeto odločitev. Nerazumljivo pa je, da nato sodišče tožbo zavrne, saj je samo ugotovilo določene pomanjkljivosti, ki bi jih bilo treba odpraviti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V obravnavanem primeru je tožnik, ki je rojen dne 11.4.1992, kot razloge za priznanje azila v Sloveniji navedel enake razloge, kot jih je v svoji vlogi za azil navedla njegova mati, ki je v tem postopku njegova zakonita zastopnica, v svoji vlogi z dne 21.5.2004. Materina prošnja za azil je bila zavrnjena z odločbo tožene stranke z dne 23.6.2004, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 1084/2004-2 z dne 6.10.2004. Po presoji vrhovnega sodišča tudi v primeru tožnika ni pogojev za izvedbo rednega postopka za odločanje o azilu, saj je iz tožnikove vloge, ki je enaka materini, razvidno, da v Slovenijo ni prišel zaradi preganjanja v izvorni državi v smislu 2. ali 3. odstavka 1. člena ZAzil. S tem pa je podana podlaga za odločanje v tako imenovanem pospešenem postopku in zavrnitev prošnje za azil iz razloga po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. V tej določbi pa je določeno, da se prošnja za azil kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. V tem primeru pa sta tako tožena stranka kot prvostopno sodišče v obrazložitvi svojih aktov navedla, da odločitev temelji na dejstvu, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Zato po presoji pritožbenega sodišča za odločitev v stvari niti ni pomembno, ali je tožnik prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov.

Tudi druge pritožbene navedbe niso utemeljene. Ne drži, da bi prvostopno sodišče označilo obrazložitev odločbe tožene stranke za pomanjkljivo. V zvezi s tožbenimi ugotovi je le navedlo, da odločitev tožene stranke ne temelji na tem, da bi tožnik prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, temveč na tem, da mu v izvorni državi ni grozilo in mu ne grozi preganjanje, kakršno bi bilo podlaga za priznanje azila po ZAzil. Zato tudi izpodbijani sodbi ni mogoče očitati nasprotujoče si obrazložitve oziroma nesklepčnosti med izrekom in obrazložitvijo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.